Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinstvo

  14.09.2017
Planinstvo – najnevarnejša oblika množične rekreacije

Delo/naslovna, 14.11.2017


Delo, 14.11.2017, stran 18

sreda, 15. november 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 661

Delo - Blaž Račič: ... – najnevarnejša oblika množične rekreacije

Nevarno proti vrhovom Jani Bele je zbral poučne primere iz slovenskih gora Petdeset zgodb z nasveti za ukrepanje v primerih nesreč

Nevarno proti vrhovom je naslov knjige Janija Beleta, gornika, alpinista, alpinističnega inštruktorja, gorskega reševalca, avtorja priročnika za gibanje v gorah Proti vrhovom.
Nova knjiga, ki je izšla pri založbi Didakta, prinaša zgodbe različnih ljudi, ki so sami doživeli nesreče v gorah ali so bili zraven.

Kako nevarno je lahko gibanje v gorah?
V uvodu sem napisal, da se nesreča hitro zgodi. Za to imamo dve razlagi: ali zaradi neizkušenosti ponesrečenca ali izkušenosti ponesrečenca navkljub. Skratka, nesreča nikoli ne počiva. Ko pridobivaš izkušnje, pomeni, da si velikokrat v hribih. Takrat imaš več možnosti, da se ti kaj zgodi. S tem se je treba sprijazniti. Planinstvo je zame najnevarnejša oblika množične rekreacije. Pri nobeni drugi ni toliko nesreč, tudi usodnih. Pri 300 akcijah gorskih reševalcev je še približno toliko ali več nesreč ali poškodb, ko se ponesrečenci sami znajdejo in pridejo sami ali s pomočjo prijateljev v dolino.

Zakaj je nastala ta knjiga? Kakšen je njen namen?
Zadnja slovenska knjiga o nevarnostih v gorah je izšla pred 40 leti, in sicer Nevarnosti v gorah Pavla Šegule. Praznina, ki je nato nastala, se je zapolnila s prevodom nemške knjige pred približno desetimi leti, in to mi je še dolilo olja na ogenj, da sem si rekel, da Slovenci kot planinski narod nimamo lastne knjige, kar je prava sramota. Zdaj je praznina zapolnjena, upam. Bralci bodo presodili, ali mi je uspelo. Gradivo sem zbiral dvanajst let.

Knjiga je, po naslovu sodeč, neposredna. So takšne tudi zgodbe?
To je knjiga o nevarnosti. O romantiki, občutkih ob sončnih vzhodih in zahodih, občutkih uspeha na vrhovih, je bilo veliko napisanega v drugih knjigah. To pa je knjiga o nesrečah v gorah. Dodal sem tudi nekaj humorističnih vložkov, da se nekoliko razbije resnost.

Gorski svet je lahko tudi zelo surov. Ali zgodbe to odražajo?
Gorski svet ni surov. Je tam, odkar je. Mi pridemo v ta svet. Od nas je odvisno, koliko smo pripravljeni. Kdor ta svet pozna, uživa, kdor ga ne pozna, mu je že vzpon na Šmarno goro zahteven.

Čigave zgodbe so opisane oziroma kdo vam je pomagal pri pisanju?
Za vsako vrsto nevarnosti sem hotel dobiti nekoga, ki je to doživel. Z leti so se te zgodbe zbirale v moji glavi. Nekaj let sem bil tudi predsednik komisije za informiranje in analize pri Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer smo vsako leto delali analize nesreč. Kakšne po specifičnosti izstopajo, čeprav bi lahko rekel, da ima vsaka nekaj svojega. Hotel sem poiskati tipične nesreče v naših gorah. Povsem drugače je namreč, če se je nesreča zgodila na Grintovcu, ki ga vsi poznajo, kot pa na neki špici v Švici ali Avstriji. Če sem že moral iti v tuja gorstva, sem šel zato, ker so se nekatere nesreče zgodile na terenih, ki jih pri nas ni (ledeniki, visoke gore nad 4000 metri, kjer se pojavi višinska bolezen). Zgodbe so vedno pripovedovali Slovenci, ki so to doživeli, dodal pa sem jim kratke komentarje. Torej ne gre le za primere, ampak je knjiga tudi priročnik o tem, kako prepoznamo nevarnost, kako se ji izogniti oziroma kako se obnašati, ko se srečamo z njo.

Zakaj se dogajajo nesreče, obstaja morda skupni imenovalec?
Ne. Vsaka nesreča je specifična, vsaka je zgodba zase. Z analizo je sicer mogoče ugotoviti nekatere skupne imenovalce. Na primer, najpogostejši vzrok nesreče so zdrsi. Če jih analiziramo, ugotovimo, da večina nesreč nastane zgodaj popoldne, to je med 12. in 15. uro. To je čas, ko ljudje sestopajo. Če gremo naprej, vidimo, da pri sestopih igra večji pomen fizična in psihična pripravljenost. Ko prideš na vrh, psihična zbranost popusti, saj si mislimo, da je pred nami le še sestop. Treba je vedeti, da sestop poteka precej hitreje kot vzpon in moramo biti skoncentrirani na vsak korak. Dovolj je že malo nezbranosti in lahko zdrsnemo.

Zakaj je zdrs nevaren?
Vprašajmo se, kolikokrat med sestopanjem s čevljem obstanemo na mestu, kamor smo stopili. Neredko zdrsnemo še nekoliko naprej, zvijemo nogo in do padca je lahko le še trenutek. Druga je telesna pripravljenost. Za vzpon na vrh velikokrat porabimo zadnje moči in si mislimo, da dol bomo pa že prišli. Pri sestopu so obremenjene povsem druge mišice, torej tiste, ki zavirajo, in tiste, s katerimi lovimo ravnotežje. Pomembna je še uporaba opreme, ki, predvsem pozimi, omogoča, da pridemo na vrh. Pogosto oprema vzbuja samozavest. A pri tem pozabljamo, da morda ni najprimernejša za vse vrste vzponov. Da ne govorim o cepinu, ki ga imajo mnogi, vendar ga veliko ljudi ne zna uporabljati.

Se Slovenci kot planinski narod zavedamo tveganja, ki nas spremlja na planinskih poteh in v gorah?
Odvisno. Treba je ločiti med tistimi, ki redno hodijo v gore, in tistimi, ki gredo enkrat ali dvakrat na leto. Pri tistih občasnih se vidi, da je oprema slabša, saj si mislijo, kaj bomo kupovali opremo, če gremo le enkrat ali dvakrat na leto v hribe.

Najbrž nas lahko primerjate z drugimi narodi?
Opremljenost naših planincev je kar dobra in stopamo v korak s tujci, ki so že pred leti imeli možnost nabaviti opremo. Smo eni redkih, ki imajo dobro razvit sistem vzgoje. Ko pride človek na alpinistični odsek, ga vzgajajo od začetnika do pripravnika in do naziva alpinist. Izpit za to je treba opraviti pred komisijo na državni ravni. Naprej gredo lahko za inštruktorja. Imamo fantastičen sistem. Po drugi strani skrbimo za vzgojo vodnikov planinske zveze in izlete planinskih društev vodijo licencirani vodniki PZS.

Se boste nesreči v gorah ob vsem tem znanju, ki ga imate, lahko izognili? Je lahko hoja v gore nekakšna loterija?

Vsak pohod v hrib ima v sebi dejavnike, na katere ne moreš vplivati in ti nobeno znanje ne pomaga. Zgodi se splet nesrečnih okoliščin. Čeprav veš veliko o streli, je ta nepredvidljiva, in čeprav veš, kje so »varna mesta«, strela še vedno lahko udari prav tja. Pomemben dejavnik je sreča, tako kot na splošno v življenju.

Kako gledate na novodobne izzivalce usode, ki po adrenalinske izkušnje zahajajo v gore, denimo, na kolesarje, vrvohodce nad prepadi, basejumperje in podobne?
Gre za premikanje meja. Za nekoga je meja Šmarna gora, za drugega, ki je natreniran, pa Mount Everest ni dovolj in bo vedno iskal nove izzive. Če ne bi bilo stalnega iskanja novih izzivov, bi še vedno čepeli v jamah. 

Blaž Račič  
Oznake: BIB, USP
eXTReMe Tracker