Delo/Sobotna priloga - Maja Prijatelj Videmšek: ... človek po vesoljnem potopu

Najslavnejši človek po vesoljnem potopu

Knjiga Iznajdba narave: Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti.

Sodobni človek naravo dojema kot živ organizem, v katerem je vse prepleteno in povezano z vidnimi in nevidnimi nitmi, od najmanjšega lišaja do največjega kopenskega sesalca, in kjer lahko že drobna sprememba na enem koncu sveta povzroči tektonski premik na drugem. Koncept narave kot mreže življenja nam je tako samoumeven, da se ne sprašujemo, kdo je človek, ki ga je oblikoval. Ta človek je Alexander von Humboldt, izgubljeni junak znanosti.

Nemškega naravoslovca, začetnika biogeografije, ki združuje vedi o rastlinju in geografiji, so njegovi sodobniki opisovali kot najslavnejšega človeka po Napoleonu. Že za časa življenja (1769–1859) je postal najslavnejši znanstvenik na svetu, ki so ga, podobno kot današnje zvezdnike, gruče oboževalcev opazovale pri zajtrku v pariškem Café Procope, najbolj predani pa so mu ob vseh mogočih urah zvonili na domu.

O ogromnem pečatu Humboldtovega neumornega raziskovalnega duha govori podatek, da njegovo ime nosi več krajev kot ime kogar koli drugega. Po njem se imenujejo hladen Humboldtov tok, ki teče od obali Čila in Peruja, številni spomeniki, parki in gore v Latinski Ameriki, mesto v Argentini, reka v Braziliji, gejzir v Ekvadorju in zaliv v Kolumbiji, 300 rastlinskih in 100 živalskih vrst, tudi Humboldtov pingvin, več mineralov in celo območje na Luni, Humboldtovo morje. Sam človek pa je – vsaj v anglosaškem svetu – bolj ali manj pozabljen.

Hrepenenje po oddaljenih krajih

Iz kolektivnega spomina je bil izbrisan predvsem zaradi protinemškega sentimenta, ki sta ga prinesli prva in druga svetovna vojna, pravi zgodovinarka in pisateljica Andrea Wulf. V izjemni, večkratno nagrajeni biografiji je sledila Humboldtovim zapisom na popotovanjih in oživila znanstvenega junaka prve polovice 19. stoletja, ki bi ga moralo po njenem prepričanju okoljevarstveno gibanje postaviti za junaka našega časa. Za prevod knjige Iznajdba narave: Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti v slovenščino (prevajalka Anja Radaljac) so poskrbeli pri založbi UMco.

Alexander von Humboldt se je rodil istega leta kot Napoleon, in sicer v bogati plemiški pruski družini. Kljub privilegirani vzgoji sta imela z bratom Wilhelmom nesrečno otroštvo. Oče je zgodaj umrl, mati pa sinovoma nikoli ni izkazovala preveč ljubezni. Zagotovila jima je najboljšo izobrazbo, pri kateri se je Wilhelm izkazoval, dve leti mlajšega Alexandra pa je bolj zanimalo pustolovsko pohajkovanje po gozdovih okoli domačega posestva v Teglu. Narava ga je pomirjala, pod vplivom dnevnikov kapitana Jamesa Cooka in Louisa Antoina de Bougainvilla, ki sta obkrožila svet, pa je začel sanjariti o oddaljenih deželah. »Odkar je videl tropske palme v botaničnem vrtu v Berlinu, je bilo vse, kar si je želel, da bi jih videl v naravnem okolju.« Čutil je Fernweh, kakor so Nemci imenovali hrepenenje po oddaljenih krajih, ampak je bil »preveč dober sin«, da bi se obrnil proti materi, je priznal.

To mu je uspelo šele po njeni smrti, ko je štel 27 let. Štiri mesece po tej je pustil službo rudarskega inšpektorja in naznanil svoje »veliko potovanje«. Čeprav je imel za seboj tri študije, se je moral zanj temeljito dodatno izobraziti. Opremil se je z najnovejšimi merilnimi instrumenti, na poteh po Evropi pa je od znanstvenikov pivnal najnovejša spoznanja o botaniki, geologiji, zoologiji in astrologiji. Denarja od materine zapuščine je imel dovolj, določiti je moral samo še cilj odprave. Tu pa se je zapletalo. Velik del Evrope so zajele vojne, ki so spremljale francosko revolucijo, in komaj je našel državo, ki bi mu dovolila pridružiti se ladijski odpravi. Po več neuspešnih poskusih mu je nazadnje pod pogojem, da sam financira potovanje, potni list za potovanje v kolonije v Južni Ameriki in na Filipinih dal španski kralj Karel IV. Humboldt mu je v zameno moral obljubiti, da bo prinesel rastline in živali za kraljevi kabinet in vrt.

V pismih, napisanih večer pred izplutjem ladje Pizarro iz pristanišča v La Coruni, je Humboldt pojasnil namen svojega potovanja. »Zbiral bo rastline, semena, kamne, živali, meril višino gora, določal zemljepisno širino in dolžino ter meril temperaturo vode in zraka.« Toda resnični namen je bil odkriti, kako »so vse sile narave med seboj prepletene in povezane«. Po mesecu dni plovbe s postankom na Tenerifu, kjer je splezal na ognjenik Pico del Teide, se je na obzorju zarisala obala Nove Andaluzije (danes del Venezuele) s pasom tropskih palm, o katerih je Humboldt tako dolgo sanjal. V trenutku, ko je stopil s čolna na obalo, je potisnil termometer v beli pesek. »37,7 stopinje Celzija,« si je načečkal v zvezek.

Preddarvinovski darvinist

S francoskim botanikom Aimejem Bonplandom, ki ga je spremljal na poti, se jima je od zbiranja vsega skoraj zmešalo. Vrhunec petletnega popotovanja po Južni Ameriki pa je bilo prečenje Andov in vzpon na s snegom prekrit ugasli vulkanski vrh Chimborazo, ki je tedaj veljal za najvišjo goro na svetu. Ob vznožju Andov je Humboldt začel skicirati osnutek risbe, ki jo je imenoval Naturgemälde, svoje slike narave. Prikazovala je Chimborazo v prerezu in porazdelitev rastlinja glede na nadmorsko višino, ob robu pa so bile navedene druge velike gore, s katerimi je bilo podatke mogoče primerjati. »Namesto da bi rastlinje sistematično kategoriziral,« kot je bila navada tistega časa, je »nanj gledal skozi prizmo podnebja in lokacije. To je bila radikalno nova ideja, ki oblikuje še dandanašnje razumevanje ekosistemov,« piše Wulfova.

Izumil je tudi izoterme in izobare – črte, ki označujejo temperaturo in tlak –, odkril magnetni ekvator in bil »preddarvinovski darvinist«. Vrste so del celote, povezane tako s preteklostjo kot s prihodnostjo, bolj mutirajoče kot »nespremenljive«, je pisal v svojem največjem delu Kosmos. Pisal je tudi o manjkajočih povezavah in »vmesnih korakih«, ki jih je mogoče najti med podatki o fosilih, ter o »ciklični spremembi«, tranzicijah in nenehnem obnavljanju.

A narave ni gledal le s hladnim razumom znanstvenika, temveč tudi s srcem, česar se je naučil od slavnega literata, tesnega prijatelja Johanna Wolfganga von Goetheja. Pisal je o tem, kako so na velikih brzicah nastajale »mavrice, ki so zasijale, izginile in se nato ponovno pojavile«, in o luni, ki so jo »obkrožali barviti prstani«. Posebej ga je kljub nevarnostim očarala džungla ob Orinoku. V njej je lahko opazoval živali, ki jih je prej videl le kot nagačene primerke v evropskih muzejih. Narava, ki jo je opisoval, ni bila mehanski sistem, kakršno so pred njim prikazovali Leibniz, Descartes in Newton, temveč vznemirljiv nov svet, poln čudes. Noben znanstvenik pred njim ni še tako pisal o naravi. »Tisto, kar nagovarja dušo, se izmika meritvam,« je menil. Vsa ta čudesa je v pismih prenašal v pariške, berlinske in rimske salone.

Oči pa je imel tudi za druga opažanja. Čeprav je bil član odprave španske krone, je ostro kritiziral izkoriščanje lokalnega prebivalstva. Ko je videl, kako kolonialisti in misijonarji ravnajo z njim, je govoril o »barbarstvu civiliziranega človeka«, in po vrnitvi v Evropo prinesel povsem novo podobo tako imenovanih divjakov, ki jih je imel za najboljše opazovalce narave. O odpravi suženjstva je poskušal prepričati tudi tretjega predsednika ZDA Thomasa Jeffersona, s katerim sta delila marsikatero idejo, a ga je ta razočaral, ker je osvobodil le peščico od 200 sužnjev, ki so garali na njegovih plantažah v Virginiji. Simón Bolívar, s katerim sta se srečala v Parizu, pa se je – podžgan s Humboldtovimi pripovedmi o »nenasitnem pohlepu« španskih kolonialistov – iz dandija, ki se je oblačil po zadnji modi in se predajal hazardiranju, seksu in pijančevanju, spremenil v vodjo revolucij v Južni Ameriki.

Humboldt je »nevede postal tudi oče okoljevarstvenega gibanja«, s tem ko je opozarjal na uničujoče posledice človekovih posegov v naravno ravnovesje, zlasti sečnje gozdov, ter preroško zaznal nevarnost »neizmerne mase pare in plinov, ki nastajajo v industrijskih središčih«, za podnebne spremembe.

Vesolje v štirih knjigah

S popotovanja po Latinski Ameriki se je vrnil v Pariz, ki ga je imel veliko raje kot domači Berlin; slednjega po njegovem mnenju ni krasilo znanje, temveč »cvetoča polja krompirja«. S seboj je prinesel ogromno zvezkov, skic in meritev; zbral je šest tisoč različnih vrst rastlin, od teh je bilo vsaj dva tisoč evropskim znanstvenikom povsem novih. Pred občinstvom je pripravil serijo predavanj na Académie des sciences, podobno kot leta pozneje v Berlinu, saj je bil prepričan, da je treba znanje deliti. Sam ga je delil tako med najširše ljudske množice kakor med mlade znanstvenike, raziskovalce in umetnike. Podnevi je predaval, zvečer pa je bil zvezda francoskih salonov; v enem večeru jih je znal obiskati več zapored. V vsakem je vneto odpredaval svoje – znan je bil po gostobesedenju –, nato pa izginil kot kafra. Dame so bile vse mehke zaradi njegovega ostrega uma in čednega videza, ki je predstavljal lepotni ideal tistega časa, a Humboldt je raje tkal moška prijateljstva, diskretno namiguje Wulfova.

Južnoameriška pustolovščina je dodobra najedla njegovo osebno bogastvo. Da bi lahko še naprej ustvarjal, se je vseeno moral vrniti v Berlin, kjer mu je pruski kralj Friderik Viljem III. zagotovil velikodušno letno rento brez kakršnih koli obveznosti, poleg tega si je Humboldt izboril tudi vsakoletne obiske Pariza. Obdobje velikih daljnih potovanj pa je bilo kar za lep čas prekinjeno. Da bi dokončal svojo Naturgemälde, je poskušal prepričati Britance za dovoljenje za pot v Indijo, kjer je želel obiskati Himalajo. Zadovoljiti se je moral s potovanjem v Sibirijo, vendar so mu zima in leta preprečila vzpon na Beluho, najvišji vrh Altaja.

Druga polovica njegovega življenja je bil čas za zapisovanje vsega, kar je dognal in doživel. To ni bilo lahko, saj je moral vmes igrati še vlogo komornika in hodeče enciklopedije Friderika Viljema III. in po njegovi smrti tudi sina Friderika Viljema IV. Uspevalo mu je le zato, ker je potreboval zelo malo spanca. Misli so mu tekle tako hitro, da jim je še sam težko sledil. Ko mu je zmanjkalo prostora na listu papirja, je pisanje nadaljeval kar na veliki mizi, na katero je vrezoval in čečkal nove ideje. Ko je bila popisana tudi ta, je bilo treba poklicati mizarja, da jo je zgladil do čistega.

V Berlinu je dokončal Esej o geografiji rastlin, prvi del serije 34 knjig z naslovom Potovanje po ekvatorialnih predelih nove celine, v katero je bila vključena tudi njegova Naturgemälde, »vizualizacija ideje, da je narava ustvarjena iz povezav in enosti«. A šele Pogledi narave so postali velika prodajna uspešnica, ki je bila objavljena v 11 jezikih. Z njo je ustvaril povsem nov žanr – mešanico znanstvenih opažanj, ki so združevala bogato prozo in opise pokrajine, kar je danes zgled večine sodobnega pisanja o naravi. »Pričaral je tiho samoto andskih gorskih vrhov in plodovitost deževnih pragozdov, pa tudi čarobnost meteorskega dežja in gnusni spektakel lova na električne jegulje v Llanosu.« Natančnejša znanstvena pojasnila pa je bistroumno skril v opombe na koncu vsakega poglavja.

Prvi del Pogledov na Kordiljere in spomenike ameriških staroselcev je bila Humboldtova najrazkošnejša publikacija. Ogromna izdaja formata 30 krat 48 centimetrov je vsebovala 69 gravur Chimboraza, ognjenikov, azteških rokopisov, mehiških koledarjev in drugih podob. Kosmos, katerega prvi del je napisal pri petinšestdesetih letih, pa je bil najdražje delo, kar jih je kdaj zasebno objavil kakšen znanstvenik. Za njegovo izdelavo je več let zaposloval kartografe, umetnike, graverje in botanike, stroški zanje pa so ga finančno povsem izčrpali. Še vedno je prejemal dohodke od pruskega kralja in prodaje knjig, toda bil je »reven kot cerkvena miš«. Živel je v najetem stanovanju na Oranienburger Straße, nedaleč od univerze, ki jo je ustanovil njegov brat Wilhelm. Pogosto si je izposojal denar od svojega zvestega služabnika Johanna Seiferta, vendar si ni mogel privoščiti niti celotne zbirke svojih knjig.

Na nebu in na zemlji

V Kosmosu je hotel »združiti vse na nebu in zemlji, od najbolj oddaljenih nebul pa do geografije mahov ter od pokrajinskega slikarstva pa do migracij človeških ras in poezije«. Takšna knjiga narave bi morala narediti vtis kot narava sama, je bil prepričan. Prvi del je v Nemčiji izšel leta 1845, isto leto, ko je nastal izraz znanstvenik, ki je naznanil začetek profesionalizacije znanosti, ta pa se je začela cepiti na ločene discipline. Knjiga je temeljila na berlinskih predavanjih in podatkih iz zadnje ruske odprave. V Nemčiji je takoj postala uspešnica, v prvih mesecih je bilo prodanih več kot 20.000 izvodov. A Humboldt je čutil, da z njo še ni povedal vsega. Bolj ko se mu je čas iztekal, bolj je hitel. Priznal je, da je pisanje tekma s smrtjo.

Napisal je drugi, tretji del, vmes pa še na stotine pisem. Na leto jih je odposlal približno dva tisoč in jih še enkrat toliko prejel. Ob dokončevanju četrtega dela Kosmosa je utrpel lažjo kap, a si je opomogel. Pri pisanju petega dela pa mu je začel pešati kratkoročni spomin, zato je nenehno brskal po zapiskih in zalagal knjige. Zdravje se mu ni več okrepilo. Berlinski časopisi so vsak dan objavljali novice o njegovem stanju. Šestega maja 1859 so razglasili, da moč bolnika upada »iz ure v uro«. Tistega popoldneva, ko je sonce oblivalo stene njegove spalnice, je Humboldt še enkrat odprl oči in zašepetal zadnje besede: »Kako veličastni so ti sončni žarki! Zdi se, da kličejo zemljo v nebesa!« Umrl je »največji človek po vesoljnem potopu«.

Državnega pogreba se je udeležilo več kot deset tisoč ljudi, proti berlinski katedrali se je vila kilometer in pol dolga vrsta. Kraljevi konji so vlekli mrliški voz s preprosto hrastovo krsto, ki je bila okrašena z dvema vencema, spremljali pa so jo študentje, ki so nosili palmove liste. Humboldta so nato pokopali na družinskem pokopališču na posestvu Tegel. Še sto let po njegovem rojstvu so ta jubilej slavili s festivali po vsem svetu, od New Yorka, Berlina do Ciudada de México in Adelaide. Življenje na zemlji je sklenil, vendar je še naprej živel v idejah številnih mislecev, znanstvenikov in umetnikov, ki so naravo gledali skozi Humboldtove oči in prišli do novih spoznanj.

Če ne bilo Humboldta, se Charles Darwin ne bi vkrcal na Beagle, kjer je v viseči mreži svoje kabine zelen od morske bolezni prebiral njegovo Zgodovinsko poročilo o potovanju na ekvatorialna območja novega sveta, ki ga je znal skoraj na pamet. Humboldt je bil odgovoren za zorenje enega najvplivnejših ameriških piscev o naravi Henryja Davida Thoreauja. Brez njega bi bil Walden: Življenje v gozdu zelo drugačna knjiga. Ameriški diplomat in filolog George Perkins Marsh, ki je imel Humboldtova dela zložena na posebnem razdelku knjižnice, je delo Človek in narava (1864), ki je zaznamovalo začetek ameriškega naravovarstvenega gibanja, napisal pod vtisom Humboldtovega pisanja o posledicah vmešavanja človeka v naravne ritme, ter jih podkrepil z novimi dokazi in pozivom k takojšnjemu ukrepanju.