Silvo Baznik: Jutro je v objemu megle, ki vztraja in vztraja, a visoko
v gorah sije sonce, kažejo spletne kamere.
Ker smo že sredi dopoldneva, mi ne preostane nič drugega, kot da pohodno opremo dam v avtomobil in se odpeljem proti Kamniško Savinjskim Alpam. Po slabi uri sem na izhodišču ture v zaselku Klemenčevo, kjer pred zaselkom Kuharjevo parkiram ob robu ceste, oprtam nahrbtnik in stopim po cesti, ki pelje do naselja Slevo.
Po nekaj deset metrov hoje zapustim cesto in zagrizem v strmino, ki višje na razglednem pobočju popusti. S stezice stopim na kolovoz, ki ga ravno prečka tekač v smeri Kamniškega vrha. S kolovoza nekoliko dalje grem na stezo pri razcepu poti in to v smeri planine Osredek. Sprva hodim skozi gozd, nato se odpre jugozahodno pobočje Planjave z lepim pogledom na Kržišče. Markirana pot preči pobočje in se vzpenja po naslednji rebri. Na nekaterih delih poti je erozija že dobro načela pot in potrebna je previdnost. Srečam nekaj pohodnikov, ki se spuščajo v dolino. Dosežem gozdnato pobočje in po nekaj minutah sem na obronku planine Osredek, kjer stojijo štiri bajte, klopce in obvestilo, da naj popotniki svoje potrebe opravijo v gozdu in ne ob bajtah kot tudi, da naj smeti odnesejo v dolino. Na planini so izviri vode in dva od njih sta speljana v napajailišča. Visoka trava na planini kaže na opustitev paše in grmičevje počasi in vztrajno zaseda travnato površino planine.
S planine grem proti vzhodu po stezici v gozd, se vzpnem na greben in dosežem markirano pot s Krvavca in Kržišča proti Kamniškemu vrhu, ki poteka pod grebenom. Nekaj časa hodim po njej in preko doline Korošice opazujem zasnežene vrhove Krvavca, Košutne in Kompotele. Kmalu se pokaže za njimi še Planjava z Ojstrico. Bolj se pomikam proti vzhodu, več gora je na vidiku. Z markirane stezice stopim na greben in po njem dosežem vrh Planjave, od koder je viden Kamniški vrh in za njim Velika planina. Nebo se je medtem dodobra pooblačilo, sonce le še sem ter tja medlo zasveti skozi kopreno oblakov in prve meglice zastro vrhove gora.
Zopet srečujem pohodnike in tekače, ko se spuščam proti sedlu med obema vrhovoma. Zastanem le toliko, da v objektiv ujamem nekaj zasneženih vrhov. Sedaj sta vidna Brana in Kamniško sedlo, a ko stopim na pobočje Kamniškega vrha, ju drevesa na severni strani grebena hitro zastrejo. Povzpnem se na vrh, kjer je na drevesu skrinjica in nadaljujem še nekaj metrov na odprto in se pridružim tekaču na klopci, kjer naredim premor in se okrepčam z dobrotami iz nahrbtnika. Pogled proti jugu zaradi meglic in vlažnosti v zraku ni ravno idealen, a treba ga je vzeti v zakup. Velika planina je skrita za meglicami oblakov in tako se odpravim po grebenu navzdol.
Pridem do razgledišča s klopjo, zastanem in fotografiram zlatorumene macesne med množico listavcev brez listov, se nato obrnem proti zahodu in po stezici, ki preči pobočje dosežem pot, ki poteka s sedelca. Spustim se preko Ravne senožeti do kolovoza in ob ograji prestopim na drugo pot, ki poteka proti zahodu v zaselek Kuharjevo. Danes je precej obiskovalcev tega območja, saj na svoji poti venomer srečujem pohodnike.
V dolini prestopim potok Korošak in že sem na cesti, po kateri grem navzdol do izhodišča ture. Pohodna oprema roma v prtljažnik, jaz pa za volan in odpeljem proti domu.