Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Brez sreče

03.11.2017 09:43
Brez sreče v gorah bi bil že osemkrat mrtev

 

V debeli knjigi zapisane misli

Poleg tega, da je kot načelnik KOTG (Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije) slovenski alpinizem pripeljal v svet, je tudi zelo ploden pisec.
Njegove pogosto kritične članke že od leta 1959 lahko prebiramo v Planinskem vestniku ali v Delovi Sobotni prilogi. Še sam ne ve natančno, koliko se jih je nabralo, in mnogi bi se izgubili v kdo ve katerih arhivih, če ne bi ravno okoli njegove osemdesetletnice znanka večino njih zbrala in jih dala vezati. Za zelo debelo knjigo se jih je nabralo

 

četrtek, 9. november 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 1103

Slovenske novice - Tina Horvat: ... v gorah bi bil že osemkrat mrtev 

Legenda alpinističnih odprav, 80-letni Tone Škarja, še zadnjič v Nepal. Rad bi obiskal rojstni kraj Bude in še enkrat videl svojo goro vseh gora.

MENGEŠ – Leta 1979, ko se je z družino peljal na Brnik, znameniti odpravi na Everest naproti, pred sabo ni videl ničesar drugega kot samo najvišji vrh sveta. »Življenje in prihodnost bosta šele na oni strani gore,« je povedal svojim. Skoraj 40 let pozneje gre 80-letnik čez nekaj dni spet v Himalajo: iskat spomine, si ogledat kotičke, ki si jih kot vodja številnih odprav ni mogel, in obiskat prijatelje.
»Saj ne grem v Himalajo, samo v Nepal. Rad bi videl rojstni kraj Bude, pa nepalske vasi in prelaze, mimo katerih smo morali z odpravami kar prehitro, morda se bom podal celo v bližino Kanče, mogočne Kančenzenge, ki je moja gora vseh gora,« pripoveduje o svojih načrtih Tone Škarja, ki se bo pridružil manjši trekinški odpravi, vendar bo večinoma pohajkoval kar sam. Legendarni alpinist in vodja kar 21 odprav v tem ne vidi nič posebnega. »Tudi doma me ves čas svarijo, naj se pazim, in se bojijo zame. Česa naj me bo strah, saj to ni nič takega. Že dvakrat sem bil zadnjič tam, zdaj bom pa zares. Veste, ko si enkrat star 80 let in se ti svet in možnosti manjšajo, ni tako hudo, kot si mislijo mladi ljudje.« 
Med popotovanjem po Nepalu, predvsem v območju Langtanga in Anapurn ter na vzhodu, proti Everestu in Kančenzengi, se bo Tone srečal tudi s prijateljem Dipak Lamo višinskim nosačem z odprave na Everest, ki ima svojo agencijo in živi v ZDA. »Vprašanje, ali se bova še kdaj videla, zato sva bila oba vesela, ko sva ugotovila, da bova novembra oba v Nepalu.«

Vodja po naključju

S Himalajo se je prvič srečal pred 52 leti. Takrat, leta 1965, je skupaj z drugimi člani druge jugoslovanske odprave na Kangbačen letel iz New Delhija v Kalkuto in pred seboj zagledal mogočno belo verigo, »Ob tem pogledu so se nam vsem odprle duše,« se spominja prvega srečanja z najvišjim gorovjem sveta, ki ga je za vedno zaznamovalo. Od takrat je Himalaji potrjeval zvestobo z vodenjem kar 21 odprav, med katerimi seveda ne moremo mimo najpomembnejše, tiste na Everest. Bila je neverjetno logistično zapletena, saj je šlo za izjemen vzpon, ki je še danes najtežji pristop na najvišjo goro sveta. Na gori so morali napeljati kar 11 kilometrov vrvi in tudi vreme jim ni bilo naklonjeno.

Po alpinističnih kuloarjih se govori, da je postal vodja odprave po naključju, in ko ga o tem povprašam, to potrdi. »Ves čas sva se z Alešem Kunaverjem borila okoli vodstva te odprave in ga odrivala drug drugemu. Nihče od naju ni hotel biti vodja, saj je bilo najprej rečeno, da gremo na vrh po eni od lažjih smeri. Nama to ni bilo dovolj velik izziv. Potem sem v alpinistični reviji Alpinismus odkril novo možnost za vzpon, in to po zahodnem grebenu, kar je obveljalo, zato so se nekako odločili za mene. Saj sem tudi to še enkrat odpovedal, a na koncu sem jo le vodil,« pripoveduje največji strateg slovenskega himalajizma.


Pa mu je bilo kaj žal, ker kot vodja odprave ni mogel občutiti slastnih trenutkov osvojiteljev strehe sveta po najtežji smeri? »Ne, prav nič. Everest sem čutil, kot da sem bil na vrhu, saj nas je vse zelo trdno povezal. Sicer pa v tistem času nisem bil več vrhunski alpinist, ampak sem se posvetil bolj logistiki in organizaciji. Poleg tega imam slabo lastnost, da nisem nikomur za nič fouš. Edini vrh, za katerega mi je žal, da ga nisem osvojil, je Kangbačen leta 1974. Takrat sem bil še v vrhunski formi in dovolj ambiciozen, a so nosači izgubili vso mojo višinsko opremo, zato sem poskušal na vrh priti kar z navadnimi alpininimi čevlji. Šlo je do 7200 metrov, naprej pa ne več.

Preživel plaz, padec in strelo

Kako izkušeni in dolgoletni alpinist komentira žalostno statistiko nesreč v gorah v tem letu in zakaj se je ponesrečilo toliko zelo izkušenih alpinistov? Gre za značilne nesreče starih alpinistov, je prepričan, saj s starostjo pridejo tudi nerodnost in slabši refleksi. »Ko si mlad, se spotakneš in se takoj ujameš, starejši pa si bolj neroden. Poleg tega z leti in izkušnjami nastane rutinerstvo, misliš, da vse veš in poznaš, da si to že plezal, ne zavedaš pa se, da so tvoje sposobnosti veliko manjše. Stari grad nad Kamnikom sem imel v malem prstu, a sem vseeno padel. Tako kot se na lokalnih cestah zaletavajo domačini, ki so jih navajeni, se tudi izkušenim alpinistom dogajajo nesreče. Sicer pa sta v teh časih alpinizem in gorništvo tako množični dejavnosti, da je statistično veliko bolj verjetno, da se zgodi nesreča, kot nekoč. To se sliši zelo kruto, a žal tako je,« pripoveduje alpinist, ki je vseeno prepričan, da gore večino napak vendarle odpustijo, poleg tega pa moraš imeti nekaj sreče. Če ne bi bilo tako, bi bil že osemkrat mrtev, nam razloži, saj je na svoji dolgi poti doživel že marsikaj, od plazu, udarca strele in padca v Severni steni Triglava, ki ga je, pri skoraj 70 letih, čudežno preživel.

Da bi mu bila sreča naklonjena tokrat, ob njegovi poti v Nepal, mu želimo tudi mi.
Tina.Horvat@Slovenskenovice.si   
Oznake: ALP
eXTReMe Tracker