Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Langtang

 31.10.2017
Freeapproved: Langtang circuit
Langtang circuit treking

 

torek, 7. november 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 681

Tadej Bolta: Za Nepal sem imel željo, da opravim treking v dolini Langtang. Razlogov sem imel več.

Eden je, da pustim nekaj denarja v vaseh, ki so bile močno prizadete ob potresu. Drugi razlog je bila gora Langtanglirung, ki je verjetno vsem poznana kot gora, kjer je Tomaž Humar opravil svoj zadnji vzpon. In ni skrivnost, da sem sem ga od zmeraj navdušeno spremljal.

Ko sem prispel v Nepal, sem imel dejansko kar malo sreče. V državo sem vstopil tik ob parku Langtang. Prvi dan sem si tako uredil dovolilnico, nakupil nekaj osnovnih stvari in se naslednji dan podal na treking. Običajno vsi naredijo Langtang treking, tri dni hoje do vasi Kyanjin Gumba in tri dni nazaj.
Nekateri si treking podaljšajo tako, da na poti nazaj zavijejo še do jezer Gosainkund. Nekaj jih od jezer nadaljuje vse do Katmanduja.

Sam sem se odločil, da ta dva trekinga (Langtang in Gosainkund) povežem na malo težji način. Iz vasi Kyanjin Gumba vodi pot čez prelaz Ganja La, ki je težak za orientacijo, leži kar 5130 metrov visoko in nekje 30 kilometrov ni nobenega prenočišča, zato se na poti večkrat kampira. In to so razlogi, da je Langtang circuit eden izmed najtežjih trekingov v Nepalu.

Na treking sem se odpravil sam, brez nosačev in vodiča. Spakiral sem si zelo osnovno opremo. Toplo za oblečt, spalko, šotor, in le nekaj kosov rezervnih majic in spodnjega perila. Tudi vode sem imel le en liter in sem si jo napolnil zmeraj, ko je to bilo mogoče. Kljub temu je imel ruzak nekje 15 kg. Prvi dan sem bil zelo hiter in sem naredil pot do Kyanjin Gumbe, ki jo ostali naredijo v treh dneh. Prečkal sem tudi vas Langtang oz. kar je od nje ostalo. Ob potresu se je iz gore Langtanglirung odtrgal ogromen plaz, ki je celotno vas dobesedno odnesel. Umrlo je 300 ljudi.

Drugi dan sem ostal v vasi Kyanjin Gumba, da se malo razgledam naokoli. Pred zajtrkom sem se povzpel na bližnji 4400 metrov visok vrh, po zajtrku še na sosednji 4600 metrov visok vrh, na katerem naj bi bila spominska plošča Tomaža Humarja. Plošče žal nisem našel. Kasneje sem našel eno ploščo v sami vasi blizu stupe.

Tretji dan je sledil vzpon preko prelaza Ganja La. V začetnih urah moraš le slediti zastavicam, ki so vseskozi na tvoji levi. Ko prideš v višinski tabor na 4900 metrov postanejo stvari malo težje. Možici, ki označujejo pot, niso najbolje postavljeni. Verjetno pride še ena pot z desne, zato sem sledil tem možicem in po nepotrebnem zašel precej desno od prelaza skoraj 5300 mwteov visoko. Ko sem se vračal, sem le našel pot, ki desno pod prelazom naredi prečko in se nato strmo vzpne na sam prelaz. Tik pod vrhom me pričaka še 30 metrska lestev. Prelaz dosežem po osmih urah hoje in sem popolnoma izmučen. Sledi še spust do prostora, kjer sem kampiral. (Višinski camp na 4600 m visoko kjer je bilo ponoči krepko pod nulo.)

Četrti dan sledi zelo dolg sestop do prve vasi Tarkeghyang. Nekje 20 km in preko 2000 m spusta. Ampak poti v Nepalu niso kot pri nas. Sestop ne pomeni, da se boš vseskozi spuščal, ampak se vmes lahko zgodijo tudi vzponi. Nekje sedem ur sem tako hodil le gor in dol. Po devetih urah hoje sem le dosegel vas. V zadnjih dveh dneh sem tako hodil 19 ur in skoraj vseskozi preko 4000 metrov visoko.

Tako je peti dan bil namenjen bolj počitku. Spust v dolino za 800 m in vzpon za 700 m. Po štirih urah prispem v vas Melamchigaon. Nekoč je to bila idilična vasica sredi teras. Žal je potres vas pred dvema letoma popolnoma uničil. Situacija je res žalostna. Potres je uničil VSE hiše in le nekaj je do sedaj obnovljenih. Ostali prebivalci so si naredili zasilna bivališča iz lesene konstrukcije in trapezne pločevine.

Naslednji dan sem si zastavil cilj, da se vzpnem do vrha prelaza nad vasjo od koder imam še uro hoje do prenočišča Gopte. A tam sem bil tako hitro, da sem imel na voljo še skoraj pol dneva, zato sem odšel naprej do prenočišča Phedi. Kraj je znan po strmoglavljenju letala leta 1992. Ostankov danes ni več mogoče videti, ker jih je prerasla narava.

Šesti dan sem želel prespati pri jezerih Gosainkund. Do tja se moraš povzpeti tisoč metrov preko 4600 metrov visokega prelaza Laribina. Ker so me noge po nekaj dneh hoje že malo bolele sem mislil, da bom počasnejši. A sem se zmotil. Po dveh urah sem na prelazu, čez uro pri jezerih, zato nadaljujem naprej do prenočišča Laurebina, kamor prispem opoldne. Časa imam toliko, da razmišljam kar o direktnem sestopu v dolini. A na poti sem srečal par iz Avstralije, ki me prepriča, da se splača ostati za sončni vzhod.
Ker vseskozi hodim sam, je včasih kar malo dolgčas. V prenočiščih so večinoma le organizirane skupine. Kaki bolj severni narodi me sprejmejo medse, medtem ko recimo Francozi ostajajo Francozi. Kolikor imaš več kot dva Francoza na kupu, ne bodo več spregovorili angleške besede.
So pa turisti kar smešni. Dva izmed Francozov sta imela obute La Sportiva Evo Gtx (njuna max višina v Nepalu je bila 4600 m). To so čevlji za 360 EUR, namenjeni vrhunskim alpinističnim vzponom v zimskih razmerah. Vsak čevelj tehta 1,2 kg, vsebuje železno ploščico, da se ne zvija. Skratka, zelo neudobna in slaba oz. najslabša izbira za hojo. Ampak ljudje imajo denar, pameti pač ne.

Zadnji dan vstanem za sončni vhod, kjer se mi pogled ustavi na gorah Langtanglirung in Manaslu. Sledi sestop v dolino. Morda še nekaj statistike.
Langtang circuit v dolžino meri skoraj 120 kilometrov, višinskih metrov ima 9700. Sam sem dodal še dva krajša vzpona in eno tavanje pri prečkanju prelaza, torej sem opravil preko 120 kilometrov in okoli 11.300 višincev.
Za vse skupaj sem porabil sedem dni.


slWikipedia > Langtang Lirung < enWikipedia 
[Tomaž Humar dies in Langtang Lirung]

eXTReMe Tracker