Silvo Baznik: Kratek potep po hribovju na vzhodu Ljubljane.
Od doma do Podgrada je pet kilometrov, ko zapeljem s ceste in priklenem kolo ob drevo. V roki vzamem pohodni palici in naredim prve korake po cesti do druge brvi čez potok Besnica. Hodim po stezici ob levem bregu potoka v vznožju hriba. Tako kot potok in cesta na drugi strani potoka se tudi stezica vije okoli hriba. Pod čevlji šumi listje in skuša preglasiti žuborenje vode. Po nekaj minutah sem pri lični tabli, ki me pouči o preteklosti in opozori, da so do tu vlekli mlinske kamne po gozdu iz višjeležečega kamnoloma.
Stezica se vije dalje ob potoku in po njej stopam še nekaj časa, ko se zavem, da grem vedno bolj globoko v dolino in ne tja kamor sem namenjen. Vrnem se nazaj, a ker ne vidim steze, ki bi se vzpenjala, stopim v manjšo grapo in po njej strmo navzgor. Ponekod je potrebno poprijeti za borovničevje in veje, da premagam strmino in tako prilezem do večje jame s skalnato steno. Ob njej se vzpnem levo, stopim med praprot in drevje, strmina popusti in kmalu sem na grebenu, kjer se pridružim gozdni poti, ki poteka z vrha hriba z razvalinami Starega gradu proti Debnemu vrhu. Nadaljujem vzpon po grebenu, ki se priključi glavnemu grebenu Kašeljskega hriba in gre proti najvišjemu vrhu. Nebo je prekrito s tanko oblačno sivino, skozi katero nekajkrat posije sramežljivo sonce. Še nekaj minut hoje in sem pri stolpu, ko z druge strani na vrh priteče sin in me razveseli. Skupaj stopiva na vrh stolpa, se ozreva v daljavo, kjer so vidni le obrisi gora in hribovja. Lepši so bili razgledi pred dnevi, ko je veter prevetril ozračje in so gore bile kot na dlani.
Spustiva se s stolpa, sin steče po poti v dolino, jaz pa počasi odkorakam navzdol v smeri severa. Nižje stopim na desno stezico, ki me počasi popelje na sedelce pod vrhom Starega gradu, kjer samevata klopci in miza čakajoč utrujene pohodnike, da si tu odpočijejo. Po stezici stopim navzgor do razvalin, nad katerimi vihra zastava. Zob časa in ljudje so zapustili nam le dva ostanka zidov nekdanjega gradu na Ostrem vrhu.
Z vrha grem v dolino Besnice po lepo vidni in označeni stezici, ki se vije po strmem vzhodnem pobočju hriba in me pripelje v nekdanji kamnolom mlinskih kamnov. V kamniti steni so vidni odtisi odstranjenih okroglih kosov skal, iz katerih so izdelovali mlinske kamne. Stena sredi gozda ima svoj čar in tako ostanem nekaj minut na tem mestu, kjer je tudi zapis o kamnolomu in klopca za pohodnike.
Čas beži in treba je v dolino. Po stezici, ki kmalu preide v širšo pot, se spustim v vznožje hriba, kjer me smerokaz usmeri levo. Stopim nekaj korakov naprej, se ozrem in sedaj vidim, da na ključnem mestu poti manjka smerokaz, ki bi popotnika usmeril desno stran od potoka na pobočje hriba, kar je bil tudi razlog, da sem pri vzponu nadaljeval pot ob potoku namesto desno v hrib.
Hodim ob potoku do brvi, prestopim potok in sem na cesti, po kateri odkorakam do kolesa in nato odkolesarim do doma.