Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Tibet

nedelja, 22. oktober 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 454

Freeapproved - Tadej Bolta: Verjetno ima vsak nek svoj seznam nekih posebnih, morda magičnih krajev, ki bi si jih želel enkrat obiskati.

Ne gre za neke običajna turistična mesta, ampak za mesta ali kraje, ki zaradi svoje zgodovine, pojavnosti, neke skrivnostnosti, morda nedostopnosti, zbujajo neko posebno privlačnost. Največkrat je to kak Machu Picchu, Angelski slap, Velikonočni otok, itd.
Pri meni je eden izmed takih krajev Lasa s pokrajino Tibet.

Že sam prihod v Tibet je bil magičen. Zbudim se zgodaj zjutraj na vlaku in skozi okno ozrem sončni vzhod in zasnežene vrhove gora. Dovolj da si očaran. Po prihodu me vodič namesti v hotel. In že prva ulica, kjer je hotel, me navduši. Polno ljudi, trgovine, vse v belo rdeči barvi in črnimi okenskimi okvirji. Sprehodim se do osrednjega trga, ki z veliko kitajsko zastavo in stražarji da jasno vedeti (če si slučajno že pozabil), kje se nahajaš. Na Kitajskem. Ampak pred trgom stoji palača Potala. Stojiš in samo strmiš. Palača je ogromna. Prebijem se na zahodno stran, kjer je razgledna ploščad (polna Kitajcev) za fotografiranje. Odločim se, da pridem naslednje jutro upajoč, da bo manj gužve. A tudi naslednji dan je bila ploščad polna Kitajcev. Ostali del dneva preživim več ali manj z vodičem pri ogledovanju dveh templjev - Drepung in Sera. Ta način potovanja se mi ni nikoli dopadel. Pripeljejo te na kraj, vržejo ven, vodič nekaj pove, potem moraš biti ob uri nazaj. Vmes je čas za kosilo, kateremu običajno posvetijo turisti več časa in pozornosti, kot pa samemu mestu, kulturi in ljudem.

Drugi dan podoben kot prvi. Ogled templja Jokhang v centru mesta, nato čas za kosilo. Sam sem kosilo izpustil, ker sem želel preživeti čim več časa med Tibetanci. Zašel sem med vernike, ki so molili. Najprej sem jim bil zanimiv, po nekem času so se me navadili, zato sem lažje naredil nekaj fotografij. Da narediš nekaj dobrih posnetkov tako ali tako rabiš čas, zato enostavno ne razumem ljudi, ki zgolj hitijo po znamenitostih naokoli in delajo kljukice kaj vse so že videli. Pa saj ne gre samo za fotografijo. Gre tudi zato, da preživiš nekaj časa z ljudmi, da se ustaviš, da zgolj opazuješ, se sprehodiš, zaviješ stran od glavne ulice, pomoliš nos še izven hotelske restavracije. Da se prepustiš toku in da potuješ. Da nisi ujetnik lastnih planov oz. planov agencije. Ker kot ujetnik planov si samo turist. In ker sem v Lasi to bil tudi sam, je popoldne sledil ogled palače Potala.

Bistvo mojega potovanja je, da najdem način, kako priti po kopnem do Indije. In pri tem sem imel nekaj sreče. Zaradi potresa je bila meja med Nepalom in Tibetom dve leti zaprta, a eden izmed mejnih prehodov se je odprl dva tedna pred mojim prihodom v Tibet. Zato se skupaj še s petimi popotniki pod nadzorom vodiča odpravim proti temu mejnemu prehodu. Pot do Nepala je dolga in z nekaj obvozi zaradi poškodovanih cest. Tako večino naslednjih dni preživimo v kombiju, ustavimo se le na nekaj točkah. Tibet pa čudovit. Pokrajina je nora. Turkizna jezera, neskončna planota, zasnežene gore in idilične vasi.

Eden izmed vrhuncev sedem dnevne ture po Tibetu je bazni tabor Everesta. V glavi imaš neke idilične predstave, kako hodiš več dni z nosači do tabora, kjer te čaka cela planota pisanih šotorov. Ta idila morda še zmeraj obstaja na nepalski strani, a na kitajski je povsem drugače. Pred tremi leti so Kitajci zgradili novo cesto preko dobrih 5100 m visokega prelaza. Na samem prelazu se ti odpre vrhunski pogled na Himalajo in kar štiri (!) osem tisočake. Makalu na levi strani, na sredini Everest, Lhotse rahlo levo od Everesta in Cho Oyu na desni. Pogled za bogove. Cesta se nato spusti nazaj na tibetansko planoto in se spet začne počasi vzpenjat. Asfalt se konča dobesedno v baznem taboru Everesta dobrih 5000 m visoko. Ok, ne čisto v pravem baznem taboru, konča se v turističnem baznem taboru, ki je nekje štiri km pred pravim baznim taborom. V ta tabor turiste ne pustijo, da imajo alpinisti mir. Sam turistični bazni tabor je nabito poln. Preko 50 šotorov, v vsakem šotoru je prostora za okoli dvajset ljudi.

Zadnja dva dneva v Tibetu smo preživeli zgolj v vožnji proti meji z Nepalom. Pot je malo daljša, ker bližnji mejni prehod še ni odprt zaradi uničene ceste ob potresu dve leti nazaj. Kljub sami vožnji pokrajina ne razočara. Dopoldne smo pri vožnji iz baznega tabora Everesta videli štiri osem tisočake, popoldne smo videli še dva - Šiša Pangma in Manaslu.

Spremljate pa me lahko tudi na blogu 'Pripeljite mi horizont' ali na instagramu :)  

eXTReMe Tracker