Silvo Baznik: Lepi sončni jesenski dnevi so kot nalašč, da človek
stopi na planinske poti in si spočije um in telo od vsakdanjih opravil.
Iz Ljubljane do izvoza za Domžale je ena sama kolona vozil. Zapustiva avtocesto in voziva proti Kamniku, kjer je že manj prometa in ko iz Stahovice voziva proti Kranjskemu raku, srečava le še nekaj avtomobilov. Na Kranjskem Raku prehitiva voznico, ki ne ve ne kod ne kam, in se spustiva v Podvolovljek, kjer odvijeva na stransko cesto, ki pelje mimo kmetije Planinšek. Asfaltno prevleko kmalu zamenja lepo vzdrževan makadam, po katerem se pripeljeva na izhodišče ture, na planino Ravne.
V jesenske barve odeta planina naju takoj očara. Hitro pripraviva opremo, ko pripelje voznica s Kranjskega Raka, ki je zgrešila odcep za planino Podvežak in slabo voljo stresa malce naokoli, češ da ni dobro označen odcep ceste. Zveva, da ne pozna poti niti nima zemljevida in ko ne želi pomoči, jo zapustiva in greva na svojo turo. Stopiva mimo koče proti zahodu na markirano stezo, ki naju popelje v gozd zlatih macesnov. Strmina poskrbi, da nama je vroče in da sva hitro visoko nad planino. Ko steza preide v pas ruševja, se ji nekoliko višje pridruži z leve steza s planine Jezerca, še višje pa že stopiva na planotast svet in obsežno travnato območje Dolge trate. Tu stoji koča in pri njej na klopcah za mizo narediva odmor.
Sonce lepo greje, a na odprtem veje hladen jesenski veter, ko stopava preko posušenih trav v grapo med ruševjem, po kateri se vzpenjava med pobočji Dleskovca na levi in neimenovanega nižjega vrha na desni. Grapa preide v vrtačo, ki jo po levi prečiva in stopiva na njen rob, od koder se spušča proti severu naslednja grapa. Z robu pričneva vzpon na vrh, ki ga doseževa v nekaj minutah. Vrh Dleskovca z veliko piramido kamenja je pravi razglednik in pogled seže od Velike planine do Raduhe in preko Rogatca in Kranjske rebri nazaj na Veliko planino. V daljavi so vidne meglice, ki pa še polepšajo razgled.
Z višine 1965 m stopiva malce proti zahodu in pogledava, ali bi se dalo brez težav spustiti po pobočju polnem ruševja. Ni videti prehoda na spodaj ležečo stezo in tako greva nazaj in po severnem pobočju navzdol, kjer s pomočjo nekaj možicev po slabše uhojeni stezici doseževa pot s planine Ravne, se obrneva proti zahodu in prideva do stičišča z markirano potjo s planine Dolga trata in nadaljujeva v smeri Korošice do odcepa poti za Veliki vrh. Sprva se vzpenjava skozi pas ruševja in nato po robu grape, kjer v kotanjah leži snežnobeli sneg. Naštejeva osem kotanj in grapo poimenujeva začasno v Grapo osmih sneženih jezerc. Iz grape stopiva na preval, kjer se proti severu odpre široko področje Pasjih trat pod pobočji Velike Zelenice, Poljskih devic in Križevnika. Obrneva se proti zahodu in po travnatem, peščenem in skalnatem pobočju korak za korakom stopava višje in višje, dokler ne doseževa rob grebena in travnatega sedla med Velikim vrhom in Veliko Zelenico.
Brrr, zaveje hladen veter in oblečeva toplejša oblačila ter stopiva proti vrhu gore, ki očara z veliko kamnito piramido in majhnim stolpom. Tudi tu so prekrasni razgledi, zlasti na mogočno Ojstrico. Kmalu se nama pridruži pohodnik in družno gledamo Lastovico, Desko in Tolsti vrh, zadaj Lučkega Dedca nad planino Korošico na eni strani in Planjave na drugi strani in pred njimi Črni, Beli in Koroški vrh. Seveda ne gre prezreti sosednjo Ojstrico in v nadaljevanju Krofičko in druge vrhove okoli nas.
Z vrha sestopiva in greva na sosednjo Veliko Zelenico, ki s prepadno severno steno pada v Robanov kot. Na vrhu srečava pohodnika, spregovorimo nekaj besed in naredimo kopico fotografij. Tu se postavi vprašanje, je Velika Zelenica resnično višja od Velikega vrha kot kaže zamljevid. Po najini presoji ni tako, a ker nisva prej pogledala, koliko je znašala višina, sedaj le ugibava. Dobrote iz nahrbtnika potešijo slo po hrani in pijači in ko se odpočijeva, oprtava nahrbtnika in se malce spustiva proti zahodu na izpostavljeno ramo, od koder je lep pogled na Moličko planino s kapelico in kočo pod ostenji Ojstrice in Moličke peči. Vrneva se na travnato pobočje, postaneva pri snežni jami in nato poiščeva prehod in po že znani stezici se spustiva po vzhodnem pobočju na vrh Grape osmerih snežnih jezerc. Po že prehojeni poti greva nazaj na stičišče poti, kjer prečiva v rahlem vzponu zahodno rušnato pobočje Dleskovca.
Pot naju popelje okoli gore na svet poln vrtač, od koder se povzneva na bližni vrh s kamnito piramido, ki ga poimenujeva Vrh nad vrtačami, od koder občudujeva Dleskovec in Dolgo trato ter seveda vse druge nama vidne vrhove.
Sonce še vedno prijetno greje, kot bi bili v poletju, ko stopava z vrha v svet vrtač in po travah na planino Dolga trata. Le toliko zastaneva, da v fotoaparat ujamem nekaj jesenskega cvetja in že pričneva spust s trav po stezi sredi ruševja. Nižje stopiva v gozd med jesenske macesne, ki jih božajo sončni žarki na najini poti do planine Ravne.
Na planini narediva daljši odmor in se prepustiva idili narave ter nato stopiva do avtomobila, odloživa nahrbtnika, se preobujeva, osveživa obraza in sedeva v avtomobil. Pred nama je dolga vožnja proti domu, a na obrazih sije sonca žar.