Kibubazin - Barbara Jolič: Noč ima svojo moč. Pustolovci (adventure racerji) si to večkrat ponovimo ...
... velikokrat doživimo in še vseeno se vedno (znova) čudimo. Kako se vse umiri, kako se nam svet skrči na domet svetilke, šum ni šumu enak, korak se upočasni in glava deluje drugače.
V eni takih pustolovskih poletnih noči sva s Tomažem na grebenu med Črno prstjo in Rodico, v trdi temi, ura je nekje med enajsto in polnočjo. Na grebenu precej piha. Ribčev Laz sva zapustila v soju zahajajočega sonca in do vrha Črne prsti vztrajala brez lučk. Do vrha sva se dodobra ogrela, ob nastopu noči pa sva začela zares. Izziv je bil v 12 urah obkrožiti Bohinjsko jezero po vrhovih, ki ga obdajajo. Limito tega podviga je predstavljal moj odhod ob osmih zjutraj proti Mariboru, da ujamem delovne obveznosti tega dne.
Tako sva, kolikor je teren dopuščal, ravninske odseke in spuste odtekla, vzpone pa ob pomoči palic prehodila. Tempo je ravno pravšnji, da naju na prepišnih delih ne zebe. Ne zvezd ne lune ni na temnem nebu prav veliko in ugibava, kako oddaljena je še Rodica. Odlično nama gre, ko nadaljujeva, se veter umiri in pojavijo se zvezde. Občasno malce debatirava, sicer pa vsak vrti svoj film v mislih ali preprosto uživava tišino, ko so tudi misli zlite z okolico.
To so me naučile pustolovščine: ko si več ur ali dni in noči skupaj v gibanju, se vse, kar je za teboj, sproti briše. Obstaja samo "zdaj" in nekaj etap, kontrolnih točk ali odsekov pred teboj. Kilometri in vzponi se ne nalagajo v mislih, nalagajo se le v telesu, kar se neizogibno občuti. Ampak če glava ne tarna o vseh teh poteh, že obdelanih za teboj, je zadeva precej znosna. Šele pozneje se začne obdelava podatkov za nazaj … in takrat je večina morebitnih negativnih izkušenj že pretvorjena v nekaj pozitivnega. Vsaj večinoma.
Preko Šije in pod Voglom nama mineva čas precej hitro. Ustaviva se, da dam iz superge kamen, sproti še nekaj pojeva in zatem za minuto ugasneva čelki. Občudujem nebo v tišini, začutim mogočnost gore za svojim hrbtom in vdihnem oddaljenost od vsega … Potem že letiva proti Konjskemu sedlu in Komni. Veselim se koče, v kateri vse spi, le midva grickava slani čips in srkava vodo. Žur in pol. Ura je okrog dve zjutraj in kalkulirava, da bo potrebno tale tempo kar držati, zato okrepčana spet stopiva iz zavetja nazaj v objem nočnega hladu. Razigrani korak naju ogreje na delovno temperaturo in razgibana pot proti koči pri Dvojnem jezeru nekam dolgo traja. Zablešči se na desni in zariše se vodna gladina. Ko doseževa kočo, se zdi za odtenek manj temno. Ura je nekje štiri, ko v še eni speči koči potiho pustiva pritovorjeni čeladi za Tomaževo mamo in sestro, ki v teh dneh hodita iz Žirov do Triglava. Pristaviva še čokoladico in nekaj evrov za kavo, potem pa odhitiva čez Štapce. Na vrhu prehoda se začne … Tako zgodaj je še, ampak nov dan se že rojeva, svetloba prevzema okolico, obrisi dobivajo barve. Čelka je kmalu odveč in na planini Ovčarija že zamujava sončni vzhod, ki pobarva vrhove gora v daljavi.
Na planini Viševnik ujameva prve žarke in hitiva na vrh Pršivca. Še zadnje metre vzpona odbrziva v zglednem poskočnem koraku in proslavljava trenutek na vrhu.
Pogled na pot, ki sva jo v noči oddelala, obsijano in okinčano s soncem, tam daleč stran. Le nekaj metrov okolice se je vso noč premikalo pod mojimi nogami, včasih navzgor, včasih navzdol … skale, pesek, korenine in trava … Potem nastopi dan in ves svet je spet tu, na dlani. Najina sled je le črta iz povezanih korakov, od točke do točke.
Le še spust preko Vogarja, nekoliko boleč in malenkost moreč. Preden skleneva pot na isti točki, kjer sva jo začela, naju jezero povabi na hiter osvežilni obisk. Ooooh, kar zacvrči od olajšanja. Kolena in stegna se ohladijo, hlad seže v kosti, kjer se je shranila vročina celih dvanajstih ur. Osvežena zaključiva turo in dan se lahko začne.
Po takih nočeh je iskrica v očeh tisti izdajalski izraz nečesa izjemnega, kar si doživel in ušpičil. No, pa tudi utrujenost, ki te ujame malce pozneje.