Kašmir / Intervju: Miljko Lesjak; Miranda Ortar / Pesmi in verzi z gora / O kralju, ki je plezal / Furlanski Dolomiti / Sto let od konca soške fronte ...
UVODNIK: Kje je tu užitek?! Mateja Pate
KAŠMIR
Vse ali nič. Odprava na Arjuno. Irena Mušič Habjan
INTERVJU
Za dražit prijatelje. Miljko Lesjak. Anka Vončina
ZAPISI V GORAH
Pesmi po planinah. Priložnostni verzi po slovenskih kočah, na znamenjih in drugod. Milka Bokal
VSI MOJI TRIGLAVI
Čez hribe in doline od doma na Triglav. Po Transverzalni poti dr. Janeza Ruglja. Samo Rugelj
ZGODOVINA KLASIČNEGA ALPINIZMA
Kralj in alpinist. Albert I. (1875-1934). Janez Turk
VARSTVO NARAVE
Brez vode ni turizma. Po poteh Alpske konvencije 2017. Vida Petrovčič
Z NAMI NA POT
Gore brez vrhov. Furlanski Dolomiti. Anka Vončina
OPISI
Monte Duranno. Vladimir Habjan
Cima Spe. Irena Mušič Habjan
Montanel. Marjeta Štrukelj
Monfalcon di Forni. Stane Škerjanec
UTAH, ZDA
V svetu abstraktnih figur. Pohodniški Arches National Park. Olga Kolenc
INTERVJU
Alpinizem, ki zmore biti nekaj več. Miranda Ortar. Žarko Rovšček
KAVKAŠKA PRIPOVEDKA
Alpinistična odprava v kavkaške gore 1. del. Življenje v Bezengiju. Stanka Jelenc
ODLOMEK IZ KNJIGE
Trobentač s soške fronte. Sto let od konca soške fronte. Zdravko Kecman
ISKANJE NAJLAŽJE POTI
Zakaj hodimo v ključih. Na Šmarno goro po optimalni poti. Uroš Kuzman
EKOLOGIJA
Odgovorni smo tudi za to, česar ne počnemo. Zbiranje in odstranjevanje odpadnih voda v gorah. Franc Maleiner
ZGODOVINA
Dom slovenskih planincev v Ljubljani. Franci Ekar
VREME
Megla po nižinah, sonce v hribih. Kaj nam pove vertikalna sondaža. Veronika Hladnik
GORSKO CVETJE
Porušeni stereotipi o murkah. Jože Lango
V SPOMIN
Človek, ki je odkrival drugačno zgodovino naših Alp. Miran Bremšak. Janez Bizjak
GEO IZLET
Neptunov kamniti podpis. V dolini pod Peski. Boštjan Rožič
NOVICE IZ VERTIKALE
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
V SPOMIN
Uvodnik: Kje je tu užitek?!
"Če boš plezala, boš postala možača!" Ta drzna izjava je bila že vnaprej na neuspeh obsojen poskus mojega očeta, da bi svojo uporniško hčer v cvetu mladosti odvrnil od alpinizma. Ne vem, ali je bil res iskreno prepričan v to, da alpinizem v splošnem škodi ženskosti (navzven in navznoter), sem se pa tega njegovega stavka spomnila vsaj dvakrat: na nekem mednarodnem srečanju alpinistk, na katerem nas je sprejela tako robata plezalka, da smo jo v naših pogovorih imenovali kar Hans in se mi je zdela lep primer tega, kar si je o alpinistkah domnevno mislil moj oče, ter nedavno med gledanjem filma Jezdeci viharjev o vzponu dveh alpinistk na Torre Central v čilenskem narodnem parku Torres del Paine. Otečeni in potolčeni prsti, razpokane ustnice, zabuhla in zgubana obraza, razmršeni lasje, zares bi težko našla kakšno sled gracioznosti. Vendar pa tudi okolje, v katerem sta bili, ni bilo ravno plesna dvorana, temveč neizprosna vertikala patagonskih ojstric. K sreči sem se z alpinizmom ukvarjala dovolj dolgo in spoznala veliko plezalk, tako da sem očetovo hipotezo ovrgla, če se izrazim v znanstvenem jeziku. Nekaj je sicer res na tem, da surovo okolje lahko pusti sledi tako na duši kot na telesu, vendar prav dosti robatih ˝Hansov˝ med alpinistkami vseeno nisem srečala.
Patagonija, ki se je tako ostro zarezala v obličja protagonistk filma, je dobro prizorišče za epske zgodbe: nenehna grožnja poslabšanja vremena, ki jo spremljajo orkanski vetrovi, mraz, padajoče kamenje in led ter druge objektivne nevarnosti, težki nahrbtniki - verjetno se je že kakšen od alpinistov kdaj vprašal, kaj mu je bilo tega treba. Podobno je zanimalo snemalca v filmu Igrišče odraslih otrok. Športni plezalec Stephane, ki zimo preživlja v španskem plezališču Siurana v upanju, da mu uspe preplezati nekaj težkih smeri, se po kdo ve katerem neuspelem poskusu v eni izmed njih priduša, da je plezanje v njej eno samo trpljenje. Glas za kamero prostodušno vpraša: ˝Kje je torej užitek?!˝ Stephane nekaj trenutkov zazrt predse molči, nato pa se h kameri obrne z neopisljivim nasmeškom in iskrivim pogledom, ki povesta vse.
Če bi me kdo vprašal, ali je bilo vredno dobro desetletje življenja posvetiti s stališča mnogih ljudi tako absolutno nekoristni in nerazumljivi stvari, kot je vzpenjanje po skalovju, ne bi niti za hip odlašala z odgovorom. Seveda je bilo vredno! A neke poglobljene ali filozofske razlage, čemu, pravzaprav nimam. Vstajali smo sredi noči, včasih dobesedno klecali pod težkimi nahrbtniki, zmrzovali na stojiščih, si pihali v premrle prste, spali v vlažnih in mrzlih zimskih sobah, (zasilnih) bivakih in snežnih luknjah, se na smrt utrujeni, lačni in žejni opotekali v dolino, trepetali, ali bo klin, s katerega smo se spuščali po vrvi, vzdržal, preklinjali slabe razmere, se tresli v krušljivem svetu, se basali po sluzastih kaminih brez pravega varovanja, se plazili po drobljivih policah nad ˝vabečo globino˝, pral nas je dež, žgalo nas je sonce, tavali smo v megli, razgibavali v premajhne plezalke ujete in venomer boleče prste; saj res, kje je tu užitek?? Pri tem, da smo bili čisto navadni plezalni smrtniki, ki zares neprizanesljivega sveta najvišjih gora našega planeta sploh
nismo okusili. Spokojna jutra, širne razglede, romantične sončne zahode in kar je še takih reči, ki nam v gorah polnijo dušo, bi lahko občudovali zgolj s planinskih poti, počasi in nalahno. Kaj nam je bilo treba riniti v skale? Če potegnem črto, je bilo tam zgoraj v strminah kljub vsemu preprosto - lepo, pa čeprav se nam je tako pogosto zdelo šele zvečer v topli postelji. Tisto neotipljivo, neopisljivo je odtehtalo vse ostalo, tako da smo se kakor odvisniki po nov odmerek droge vedno znova vračali v stene.
Dandanes, ko moje poti po večini vodijo mimo sten, mi on, ko mu v besednih dvobojih z vzdihom postavim sicer retorično vprašanje ˝Ah, kaj bi jaz brez tebe?˝, nemudoma odvrne: Najbrž bi si v Črnem Kalu pihala v oguljene prste!˝ Zelo verjetno bi si jih res - in bržkone bi bila s tem čisto zadovoljna. Čeprav menda obstaja tudi možnost, da bi bila, khm, zmahana možača.
Mateja Pate