Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Kamor ne vozi avtobus

petek, 20. oktober 2017, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 365

Kibubazin - Danica Zabret: Elbrus, najvišji vrh Evrope (po nekaterih definicijah, jasno), je dočakal tudi čisto pravi vzpon v verzih.

Bil je lep poletni dan,
po stezi smo hodili,
naenkrat vodnik k meni se obrne,
nora misel se mu utrne.
»Bi šla z nami na Elbrus?«
kamor ne vozi avtobus.
 
Jaz takoj sem ZA.
»Počakaj, da vprašam še moža.«
On za hrib počasi se ogreva,
ko se končno zanj odloči,
priprav že prvih čas napoči.

Oseba A za hrib je že zagreta,
za dopust vpraša le še šefa.
Še gospa B se nam priključi
in kvintet se naš zaključi.

Pred rusko ambasado
smo zgodaj zjutraj stali,
za vizo v vrsti vsi čakali.
A bo, a bo,
saj roke papirjev polne so.
Ko to se uredi,
hrib se nam že bliže zdi.

Meni kašelj mal' nagaja.
A se s pljuči svojimi pogaja.
Voljo imava pa obe,
da bova prišli vrh gore.
B malo mraz skrbi,
za opremo dobro poskrbi.
Moška sta kar tiho
in si mislita tako:
»Ah, saj bo šlo.«

Mene že v trebuhu stiska
in denarnica že piska,
to se uredi,
saj sem šparovna za tri.
A in B tud' WC skrbi,
a kaj bi to, saj smo tri!
Krog se naredi,
vsaka svoje spusti
in svet se spet naprej vrti!

Doma po hribih in dolinah se okrog podili,
da bi kondicijo si ohranili.
Sem s slam'co v ustih okrog hodila,
klinček si na nos nabila,
da po redkem zraku laže bi hodila.

Še dva tedna do odhoda,
seznam opreme dolg je
kot predsedniška preproga.
Spet bil je lep poletni dan,
petek za odhod izbran.
Tretjino dneva v zraku preživeli,
na zemlji v Rusiji spet zaživeli.
Ruski voznik nas že čaka,
da popelje nas pod snežnega orjaka.
Je vozil, ne, drvel,
kot da bi volan mu gorel.
Le do krav je bil prizanesljiv,
ki so po cesti hodile pred njim.
Prvi dan se dež uliva,
poglede na hribe nam zakriva.
Naslednji dan nas lokalni vodnik
vodi na bližnji hrib,
kjer nas greje, moči in prepiha,
da prav vsak samo sopiha.
Vodnica ruska opremo našo pregleduje,
saj dan vzpona se približuje.

Nov dan in spet smo na poti,
z gondolo in enosedo hribom naproti.
V kontejnerjih se nastanimo,
po pogradih vse razstavimo.
Z nemškimi planinci sobo si delimo,
eni slabo spimo.
Nekdo ponoči »drva žaga«,
še sreča, da nihče mu ne pomaga.

Ves čas pijemo čaj in spet čaj,
v njem plava že naš značaj.
Sledil je dan počitka,
pivo bilo je vrh užitka.

Četrtek je bil dan, nam od Boga poslan.
Že ob dveh vstali, zajtrkovali
in na ratrak se podali.
Ko ta se ustavi, z lučkami na glavi gremo naprej,
po snežišču, ki nima mej.
Počasi dan se prebuja,
nas s sončnimi žarki vzpodbuja.
Moška rada šla bi hitreje,
a se ne da, saj vodička svoj tempo ima.
Počitka je bolj malo, takrat se diha, pije in okoliških lepot naužije.

Po osmih urah na vrhu ležim,
jokam od sreče in se smejim.
Se slikamo po dolgem in počez,
bil z mrazom je višinski ples.
Od višine vsi izžeti priznamo si srčno,
da nam je dobro šlo.

eXTReMe Tracker