NeDelo - Grega Kališnik: Klemen Gričar je poklicni gorski vodnik. Letos je bil 40-krat nad 4000 metri, sedemkrat na Mont Blancu.
Ducat let nazaj je zdaj 50-letni Klemen Gričar iz Gozda - Martuljka že imel mednarodno licenco za gorskega vodnika IFMGA, zaposlen je bil na carini. Postavil si je spletno stran, s fotografijami, »zelo rad fotografiram«, in odkrili so ga pri britanski agenciji Mountain tracks ter mu ponudili delo v evropski gorniški meki, francoskem Chamonixu. Pustil je službo in od tedaj je poklicni gorski vodnik, poleg prvotne dela za več agencij, Alpine Guides, Adventure Base, Jagged Globe ... V glavni sezoni, poleti, je v Chamonixu, kjer si najame stanovanje, letos je bil od 4. junija do 11. septembra.
Ko pride povpraševanje, se jih za vodnika »lahko prijavi več, a agencije poskrbijo, da je vodniško delo pravično razdeljeno, a ker sem senior guide, dobim malo več dela kot začetniki«.
Lahka, ogabna
Včasih delajo, vodijo tudi po več tednov skupaj, zato »je potreben počitek, da ne pregoriš. Ko delaš ves čas, se ti imunski sistem lahko podre.«
Okej, herpes, prehlad, kot da ju ni, če je kaj hujšega, pa ni heca. Ne z zdravjem ne z varnostjo. Če prevajamo ocene težavnosti tur po francoski lestvici, si sledijo lahke, manj težke, dokaj težke, težke, zelo težke, skrajno težke, najtežja, s kratico ABO, pa je po naše ogabna, odvratna. »Jaz vodim večinoma do stopnje D, težko,« za lažjo predstavo, AD, dokaj težka, je Matterhorn, za še lažjo (predstavo), ona gora na tobleroneju. Za predzadnjo, ED, ekstremno, denimo tisočmetrsko prvenstveno smer v Himalaji, »pa lahko dobiš že zlati cepin«, o ogabnostih pa ne bi.
Gričarjevo vodništvo, pravi, »niso bitke za preživetje, ampak gre za vodenje ljudi«, klientov, po domače gostov, »ki pridejo na počitnice«. In si jih poskušajo gorniško začiniti. Za vodenje na Mont Blanc – mimogrede, večino življenja sem bil naučen, da gre za najvišjo goro Evrope, potem pa se pojavi neki Elbrus – »dobimo goste s ceste«, ljudi, ki se odločijo, da bodo osvojili 4810 metrov visoko Belo goro.
Z vodnikom gre za šestdnevni projekt. Tri dni za priprave, uvajanje, usvajanje tehnike, aklimatizacijo, tri za vzpon. »Če nekdo ne zmore na aklimatizacijski Gran Paradiso,« malo čez štiri tisočake, »je jasno, da na Mont Blanc ne bo šlo«. S takimi gosti počnejo kaj tretjega, športno plezanje, ferate. So bili pred časom trije Grki: Bela gora je bila zanje predebela, pa so okoli vrha poleteli s cessno. In za panoramo odšteli mastne dodatne denarje. V letošnjih treh mesecih je bil Gričar 40-krat na 4000 metrih, »sedemkrat na Mont Blancu, sedemkrat na Gran Paradisu, petkrat na Monte Rosi, ta ima 4634 metrov«.
Gore so trg, to vemo že dolgo, na najbolj priljubljenih je gneča. »Problem so nevodniške naveze, kjer so denimo na 60-metrski vrvi navezani štirje, takšne naveze ne moreš prehiteti.« Gričar ima kliente na kratki vrvi, enega ali dva, odvisno od zahtevnosti. Nedolgo tega so srečali navezo šestih Vzhodnoevropejcev, ki so trdili, da so zaradi številčnosti močnejši, in nikakor niso razumeli, da delajo hudo napako in se spravljajo na rob prepada.
Na vodniških poljanah je tudi ogromno dela na črno, zato »moramo poleg mednarodne licence imeti še EPC, evropsko poklicno izkaznico, veljavne so za posamezna območja, države, regije«. Vodnik poudari, da so pod vedno strožjim nadzorom, kar je prav.
Nesreča na vrvici
Ker – delo na črno je velikokrat horukarsko. Gričar omeni Ruse, ki »so imeli na vponki, namenjeni za material in drži pet kilogramov, vpeto punco na vrvi«. Ne, če bi padla, samo malo močneje bi povlekla in bi se vse strgalo.
Naprej, Španec Kilian Jornet Burgada, ki živi Chamonixu, je izjemen gorski in ultratekač. Ima tudi rekord za vzpon in spust na Mont Blanc, štiri ure in 57 minut. Pa se je letos pojavil junak, da bi podrl ta rekord, v tekaških copatih, kratkih hlačkah, okoli sebe je naštrihal ogromno publicitete, a iz vsega ni bilo nič. Če bi mu uspelo, ponazori Gričar, bi bilo, »kot če bi šel jaz na luno«. Zaradi podobnih neprevidnikov, predvsem ljudi z neprimerno opremo, so na območju Mont Blanca uvedli denarne kazni. Višavja še ob največji previdnosti vzamejo svoj davek. »Letos je bilo že devet nepotrebnih smrti.«
Razmetani so koščka sveta, od koder prihajajo gostje, Gričar se spomni Libanonca, s katerim sta stala na vrhu Bele gore, »v življenju še nisem videl tako zmučenega človeka«. Verjetno tudi srečnega.
Ja, in trije eksoti, ki jih je vodil na Aconcaguo, najvišji vrh Južne Amerike. Hoteli so biti prvi Katarci, ki bi osvojili Mt. Everest. Na Aconcagui z Gričarjem niso prišli daleč, ujel jih je hud veter, so imeli vsaj izgovor, da obrnejo. Za Gran Paradiso, s katerega se običajne naveze vrnejo za južino, so porabili ves dan. Iluzija polnih žepov. »Preprosto niso razumeli, da so prepočasni.« In spravljajo v nevarnost sebe in ne nazadnje vodnike. Takoj vidiš, poslušam, če nekdo ne zna hoditi z derezami, se maje, »kot Majavko v Nodiju. Včasih je s klienti treba biti oster.« Denar pač ne sme kupiti vsega. So gostje, ki imajo zelo veliko pod palcem in si zapored privoščijo več podvigov, tur, spet drugi dolgo varčujejo za enega samega.
Odločitev
Izkušnja, zdrs v ledeniško razpoko, je Gričarja utrdila v prepričanju, da »ne smeš nikdar poslušati klienta, ampak vedno odločati sam«. Če je treba obrniti 50 metrov pod vrhom, obrneš, ko bi z osvojitvijo ogrožal varnost. Ni sprostitve, dokler na varnem ne držiš kozarca pijače v roki. Seveda so bili v teh letih zvini gležnjev, poškodbe kolen, hujšega ne. Statistično, statistika pa ni čustvena, »gorski vodnik v 20-letni karieri povprečno izgubi enega do dva klienta. To me še čaka.« In en sam klient lahko z neprimernim obnašanjem sesuje celoten projekt. Še to, v teh letih je v gorah umrlo osem Klemnovih prijateljev, gorskih vodnikov.
Po vrnitvi iz Chamonixa je še dvakrat vodil na Triglav, načrtuje še Nemško smer s 70-letno prijateljico, z družino gre na dopust, čez čas morda na treking v Nepal, se je ob abrahamu toliko nabralo, da si ga bo(sta) privoščil(a), »Ko zapade sneg, pa se tako in tako delo pokaže.« Pozimi je zelo veliko vodniške turne smuke, tudi v Črni gori, Makedoniji, BiH, pa ski safariji, kjer greš z žičnico gor, nato malo hoje, smučanje v dolino, vožnja na drugo izhodišče. Hoje je dosti manj, kakor če si smuči nadeneš že v dolini.
Sogovornik prizna, da se vsakih deset dodatnih let pozna. Utrujenost? »Že rodil sem se zmatran,« se poheca. In nadaljuje, kako je v reviji prebral: »Gorsko vodništvo ni poklic, je strast.« Kot voznik avtobusa, ki od ponedeljka do petka vozi krožno furo, za vikend pa gre z družino na izlet – z avtom. Tako tudi Klemnu, kadar je prost, ni težko iti na – Belo goro. Najraje z dekletom Ivo. S tem poklicem, no, strastjo, pa je, kot pravijo Angleži: »Nikoli ne bomo bogati, a zaslužimo za spodobno življenje in delamo, kar si želimo.«
Gostje se vračajo, nekateri že sedem, osem let, in se z vodnikom Klemnom na srečo starajo. »Ko končamo šestdnevno druženje, se že menimo za naslednje leto. Smo prijatelji.« Če je klient mlajši, »se mi to že malo pozna pri brzini. Najbolj fit so Skandinavci, Norvežani, največje napitnine dajejo Američani.« Včasih je napitnina, včasih zahvala. Vsekakor pa gostje zahtevajo vedno več, bivakov ni, če je vse normalno, so ture enodnevne. »V moji ponudbi je polpenzion.«
Še o hrani. Če se zgodi, da imaš v italijanski gorski koči za večerjo sedem hodov, bi se ti v naših gorah na večdnevnem vandranju zmešalo od ričeta, jote in kranjske klobase. »Saj kranjska je dobra, ampak ...« Neslovenci so pri nas najbolj navdušeni nad jabolčnim štrudljem in orehovimi štruklji.
V Sloveniji se gorsko vodništvo bohoti, po vodenih turah najbolj povprašujejo tujci, tudi vodniki so nekateri specializirani, denimo za Triglav. Gričar razmišlja, da bi se sčasoma usmeril na domači gorniškovodniški trg. Tako in tako ima najraje svoje gore, Martuljško skupino.
Gorski svet, pa naj bo tu ali v daljah, je kulisa, kakršnih, če smo malo teatralni, ni veliko. A čez Amfiteater ga ni. Samotna gorska krnica med Široko pečjo, Škrnatarico in Dovškim križem je čudovita, se strinjava. Čeravno tam v živo še nisem bil. Pa saj imam še čas. Samo toliko počakam, da ...
Grega Kališnik