Primož Blaha: ... V soboto sva se z Zoranom zapeljala v Velo (tudi Vranjsko) Drago pod Učko, kjer sem bil jaz prvič. ...
Ta vikend sem bil na obisku pri Zoranu in Ivi na Reki. Dolgo je trajalo, da sem se končno spet odpravil do njiju, smo pa zato res dobro izkoristili lep vikend v bolj prijetnih temperaturah, kot smo jih bili v zadnjem mesecu vajeni pri nas.
V soboto sva se z Zoranom zapeljala v Velo (tudi Vranjsko) Drago pod Učko, kjer sem bil jaz prvič.
Globoki kanjon je pravi biser v narodnem parku Učka, ki ga krasijo nenavadni skalni stolpi in stene, v katerih so večinoma dokaj težke smeri (na mojo srečo se najde tudi nekaj lažjih), kar nekaj sten pa je še »neobdelanih«. V zgornjem delu kanjon sicer prečka avtocestni viadukt, nižje pa železnica, kar pa vseeno ne deluje preveč moteče.
Presenetljivo ni bilo dopoldne nobenih drugih plezalcev, šele kasneje je prišlo nekaj Avstrijcev in nekaj Slovencev, tako da sva si lahko poljubno izbirala smeri. Jaz letos nisem ravno v formi, a sva kljub temu kar uspešno splezala več lepih smeri. Za konec sva v dveh raztežajih splezala še na največji stolp – Veliki Toranj, kar je sploh posebno doživetje. Na vrhu je dovolj prostora in tudi razgled je enkraten. Po tem sva naredila še en krog, kjer mi je lokalni poznavalec razkazal še druge dele kanjona.
Popoldne sva se zapeljala nazaj na Reko, kjer smo pekli, jedli in pili. Zvečer pa smo šli do centra na koncert Let 3 in več mladih reških bendov, tako da smo kulturno zaključili športni dan.
V nedeljo pa sva se z Zoranom zapeljala proti Gorskemu Kotarju in se odpravila na Kamenjak. Vse naokoli in prav do vrha so speljane mulatjere, na večih mestih so bili v 1930-ih letih zgrajeni bunkerji v sklopu Rupnikove linije.
Midva sva že kmalu zapustila mulatjero in se vzpela na vrh po nazobčanem grebenu s čvrsto skalo. Večinoma gre za lahkotno poplezavanje z nekaj mesti III in celo kakšnim zračnim prehodom. Skratka, čisto hribovska tura, čeprav je vrh visok le 838 m. To je tudi edina slaba stran grebena, saj ga je kar prehitro konec.
Z vrha sva sestopila na drugo stran do skalne gmote Mali (tudi južni) Kamenjak, kjer je urejeno plezališče. Razen nekaj pohodnikov ni bilo nikjer nikogar, tako da sva imela celo plezališče le zase. Skala je tu drugačna kot v Veli Dragi in spominja na Paklenico, smeri pa so dolge do 50 m. Najprej sva splezala kaminsko smer v zahodni steni, nato pa sva se premaknila na sončne platke na jugu. Prav lepa plezarija, le burja naju je na trenutke hladila.
Na koncu sva se zapeljala še na bližnji Platak, ki so ga v zadnjih letih lepo uredili, tako da je bilo gor polno ljudi. Precej drugače kot prejšnjih letih, ko sem bil nazadnje tam.
Za zaključek smo na domači terasi uničili ostanke mesa, jaz sem se še naužil toplega sonca pred povratkom v hladno Ljubljano in tako je minil lep vikend v dobri družbi in spoznavanju novih krajev.