Bohinjske smeri v Steni - Joža Mihelič
Leto zanimivih obletnic!
V soboto, zadnjega septembrskega dne v tem letu, se je pred Orožnovo kočo pod Črno prstjo zbrala zanimiva hribovska druščina.
Lep dan je, v barvah jeseni. Kulturni dogodek, ki je družno nastal, prija vsem zbranim. Zaživi spomin na zdaj že uhojeno Bohinjsko planinsko pot izpred štiridesetih let, na mladeniče, ki so se z lastnimi vzgibi povzpeli v slovenski alpinistični vrh in na može, ki so sedanje planinsko društvo ustvarili. V tvornem nasledstvu ostaja spomin nanje, na Bohinjsko in na mnoge druge minule poti.
Veselo si stiskamo roke in se veselimo lepega dne. Daleč izza Triglava vabi osamljen spomin, ki ga hranim zase.
Dva dni kasneje, 2. oktobra, me prvo jutranje sonce najde visoko nad sedlom Luknja. Na nahrbtniku imam privezan majhen šopek z domačega vrta. Kozorogi, veliki samci s težkimi rogovi, se grejejo na porjavelih travah pod vršnim skalovjem Pihavca, kjer se je zgodnji sneg že stalil. Le malo se zganejo, ko grem mimo. Pri spominski plošči je vse mirno, kot da se je ustavil čas. Novi sneg sega visoko, da se cvetje, ki ga zasadim vanj, skoraj dotakne svetle kovine. V ploščo je vrezan spomin na minule dni.
Zadnji sem iz družine, ki je onstran Triglava, v Bohinju pustila za seboj prepoznavno sled. Veliko let smo živeli z ljudmi te doline in z njenimi gorami. V globokem, jesenskem mrču ležijo Vrata, za hladnimi, vlažnimi sencami prepadi Cmira in Triglava. Onstran Luknje zamišljeni bdijo nad Trento korenjaški Kanjavec, sfinga Vršaca in dolgo ostenje Lepega Špičja.
Na posušenih travah sedim v družbi z njim, čigar ime je vrezano na plošči. V minulosti bitja sva davnega leta 1967 skupaj zarisala navidezno črto prek zahodnega dela mogočne Stene, ki stoji od nekdaj, tukaj, pred nama.
Bilo je sredi poletja, konec meseca julija. Po vrnitvi z gore sva sedla na gladko skalno ploščo pod Steno in jo ponovno premerila s pogledom. Tine potegne iz žepa list papirja in svinčnik ter z izjemnim, v glasbi izurjenim spominom nanj, detajl za detajlom, napiše opis plezalne smeri, ki sva jo pravkar dokončala. Nazadnje pod zgornji rob pomečkanega papirja napiše naslov. Bohinjska!
Nova plezalna smer je morda zadnja prava »klasika«, ki jo je bilo moč speljati v Steni. Dobila je ime po dolini, ki je postala najin dom, ko sta naju mati in oče presadila vanjo. Že petdeset let stoji tam, s tem imenom v elitni družbi Slovenske, Nemške, Bavarske, Gorenjske, Tržaške, Ljubljanske in še katere legendarne smeri, s katerimi so prvi plezalci poudarili svojo istovetnost in pripadnost svojim krajem in jih tako imenovali. V Steni vseh slovenskih sten!
Mnogo, premnogo plezalnih smeri je ostalo za nama v »iskanju nekoristnega«, tudi prvenstvenih. Toda »Bohinjska« ostaja za vselej najbolj zaželena, da jo poboža pogled, da se vrne spomin.
Joža Mihelič
Op.: Bohinjska smer je bila prvič vpisana in opisana v plezalnem vodniku PLEZALNI VZPONI, Vzhodne Julijske Alpe iz leta 1970.
V knjigi »Klic gora« jo avtor, Tine Mihelič, opisuje v poglavju Prvenstvene smeri, pod naslovom Bohinjca v Steni. Smer je že v letu nastanka doživela nekaj ponovitev in se kasneje uveljavila kot »klasika«. Ponavljavci hvalijo odlično skalo ter težavnost, v kateri uživajo tudi vrhunski alpinisti.