Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jesen na Veliki planini

Silvo Baznik: Večkrat prestavljen izlet dobiva danes svoj epilog. Iz meglene Ljubljane peljeva na izhodišče potepa po Veliki planini.

Bližava se Kamniku, odpre se nebo in posije jesensko sonce, ki razveseli srce in dušo. Iz Kamnika peljeva v Stahovico in nadaljujeva vožnjo proti Črnivcu. Tik pred njim odvijeva levo na strmo cesto. Ko strmina popusti, prečiva gozdnato pobočje in pripeljeva do Kranjskega Raka. Zavijeva levo na makadam in po njem pripeljeva do parkirišča pod Rakovim robom, kjer parkirava.

Kljub soncu na nebu je precej hladno, ker pihlja mrzel veter tako, da so kapa in rokavice prav dobrodošle. Narediva prve korake in občudujeva jesenske barve listja na bukvah. Koliko odtenkov se zrcali v sončnih žarkih in pričarajo neizmerno lepoto narave. Stopava po cesti pod Sončna griča in se ozirava preko Podvolovljeka na obraz spečega velikana na drugi strani. Rogatec je zavit v tančino meglice in s sosedo Lepenatko daje domišljiji svojo pot.

Pod nama brnijo stroji okoli bajte na Marjaninih njivah, ki je pred kratkim dobila novo streho. Še okolico uredijo in bo vse pripravljeno za čas, ko bo naravo pobelil sneg. Mdva z ženo stopiva na kolovoz, ki se vzpenja proti gozdu. Čez nekaj minut sva v svetu dreves, kjer prevladuje zelena barva iglavcev in vsi odtenki zelene, rumene in rjave barve listavcev. Strmina ne dovoljuje hitrega koraka in ko prideva do vodohrama, me žena pošlje naprej in grem. Stopim iz objema gozda na področje Gojške planine in sedem za klopco ene od bajt. Fotoaparat je tako in tako vedno pri roki in nekaj časa posvetim fotografiranju okolice.

Čez čas uzrem ženo, ki hodi okoli bodečega grmovja in smuka z vejic plodove šipka. To bo dober čaj za mrzle dni. Nekaj minut kasneje se mi pridruži in skupno nadaljujeva pot. Stopiva skozi vrata planine in se povzpneva na rob Male planine. Tu srečava prva planinca, ki se po dvodnevnem potepu vračata s planine. Danes planina več ali manj sameva, kar nama je zelo povšeči, saj sva si zaželela miru in tišine.

Stopava po južnem robu proti zahodu in stopiva navzdol do manjše črede goveda. Lepo je videti govedo, ki muli in prežvekuje skromno travo na planini. Le koliko dni bo še videti čredo na planini, se sprašujeva, ko stopava mimo njih proti zahodu na greben Poljanskega roba.

Sem ter tja uzreva nekaj gorskega cvetja. Največ je sviščevca, katerih cvetovi bodo kmalu razprti. Pogled na zahod se pomudi na Kamniškem vrhu, Kržišču, Krvavcu in Zvohu, se nadaljuje preko Košutne in Kompotele na Kalški greben s Kalško goro in na visoka vrhova Kočne in Grintovca. Pred nama pa se vrstijo v daljavi bajte Velikega stana in gore za njimi. Še pogled na vzhod Male planine, kjer stoji Domžalski dom in greva po grebenu sprva navzdol, nato pa navzgor. Stezica poteka tik ob grebenu, ki ga omejuje žičnata ograja. Počasi stopava nad bajtami in vrtačami, se ozreva na kapelico in le sem ter tja uzreva kakšnega človeka.

Vetrič pa naju spremlja celo pot tako, da nama ni prav nič vroče. Z grebena se spustiva na sosednje pobočje, se povzpneva na zelenico Gradišča in stopiva do zgornje postaje sedežnice, kjer preverjajo delovanje in bodo postorili, kar je pač potrebno za varno delovanje naprave. Odloživa nahrbtnika, sedeva in si privoščiva daljši odmor z okrepčilom. Pod nama je Zeleni rob in spodaj Šimnovec, zadaj pa kipijo v nebo visoki vrhovi gora Kamniško Savinjskih Alp. Ženi pokažem in naštevam posamezne vrhove, kamor me je že zanesla pot. Obujava spomine na najine skupne vzpone v mladosti in zaželim si, da bi še na kakšen visoki vrh stopila skupaj. Čas neusmiljeno teče in tako s severnega vrha greva na južni vrh Gradišča, kjer stoji kamnita roža in kaže na vrhove gora.

Z Gradišča se spustiva na Veliki stan, posediva v družbi ptic in nato se po poti vrneva pod Poljanski rob, se povzpneva mimo Domžalskega doma na cesto in po njej mimo Črnuškega doma na rob planine. Tokrat zavijeva levo in narediva manjši ovinek, ki naju popelje na Gojško planino. Lepo je in zato si privoščiva zopet daljši odmor na suhi travi planine, od koder je prav lep pogled na številne lične bajte, Rogatec, Lepenatko in Kranjsko reber. Za njimi se kaže obris Menine planine in številnih vrhov gozdov, ki pa se izgubljajo v sivi meglici. Napoveduje se sprememba vremena, a midva uživava tu in sedaj in se predajava toploti sončnih žarkov.

Ko nama je tega dovolj, pričneva spust s planine. Pri vodohramu povprašam ženo, po kateri poti bi raje šla in odloči se za jutranjo pot in tako greva na cesto nad Marjaninimi njivami, kjer odstranjujejo skale in delajo ravnico okoli ene od bajt. Zapustiva hrup stroja in se po cesti vrneva do avtomobila. Pospraviva pohodno opremo, sedeva v avto in odpeljeva v Ljubljano.

Pomladi, poleti, jeseni in pozimi, na planini je vedno lepo.

   
   
   

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti