Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

40 let

petek, 6. oktober 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 405

Bohinjske Planinske Poti: Orožnova koča na planini Za Liscem, 30. septembra 2017 - Joža Mihelič

Povabljen sem bil, da na tem zgodovinskem mestu, pred prvo planinsko kočo SPD, spregovorim ob 40. letnem jubileju Bohinjske planinske poti.
Taka povabila ne prihajajo pogosto, zato se jim ne smeš odreči, čeprav ne morem spregovoriti kot ustvarjalec poti, temveč kot sin njenega idejnega ustanovitelja. Ker sem prvič na enem od vaših večjih srečanj ne morem vedeti, ali je kdo že omenil tudi drugo pomembno obletnico, ki jo praznujemo.

Leta 1977 sta se namreč združili alpinistični sekciji Bohinj in Pršivec v sedanji AO Bohinj. Izjemna generacija alpinistov, na vsem svetu je malo takih, ki je zrasla dobesedno iz nič-a, je povezala do tedaj močno razdvojeni planinski društvi v tvorno, prijateljsko sosedstvo. Gonilna sila je bil nedvomno Marko Šurc, ob njem pa so se v vrh slovenskega alpinizma za vselej uvrstili tudi brata Janko in Franci Arh, Lojz Budkovič in Pavel Odar. Lojz je še danes, pa če se še tako brani tega naziva, osrednja, resnična osebnost bohinjskega planinstva in alpinizma.

Leta 1977 je bil moj oče Egon star 63 let. To je starost, pri kateri hribovci največkrat poiščemo razlago za povišan pulz in močnejšo sapo v nespornem dejstvu, da so se hribi nenavadno zvišali in postali bolj strmi. (Naj povem, da namesto besede »gore« zelo rad uporabljam besedo »hribi«. Pri nas doma nismo nikoli šli v gore ali v planine, vselej v hribe. To seveda izgleda nekoliko staromodno ali celo staroselsko, saj Slovenci v tem delu Evrope edini uporabljamo besedo »hrib« za vzpetino, pač pa se »hrib« kot »krib« pojavlja v jeziku Valežanov, ki so na precej oddaljenem otoku direktni potomci Keltov.) Če se zdaj vrnem k višjim in bolj strmim hribom mojega očeta, se moram spomniti še na svojega učitelja in vzornika, izjemnega zgornjesavskega alpinista Uroša Župančiča, ki je nekoč dejal: »Kaj bi midva s prijateljem Vodebom takrat, ko so stene in zasnežene grape naenkrat postale bolj strme in visoke, če bi ne bilo najine PP« (Planica – Pokljuka). In tako se sprašujem, kaj bi moj oče in njegov dobri prijatelj Slavko Budkovič brez njune BPP, kajti trdno sem prepričan, da je bil gospod Budkovič tihi, neimenovani soustnovitelj te poti.

V navedbah o BPP beremo, da je posvečena štirim srčnim možem, kakor nekoliko osladno radi rečemo prvim osvajalcem Triglava, (ker imamo pač Slovenci radi kič), ki bodo imeli okroglo obletnico legendarnega vzpona prihodnje leto. To se lepo bere in daje poti BPP dodaten lesk ter veljavo, vendar sem prepričan, pa naj to ostane tukaj med nami, da v resnici ni čisto tako. Pot je kot zamisel zagotovo nastala v maniri spomina na slehernega posameznika iz enkratne, izjemne hribovske druščine, ki je nastala, ker je bila ljubezen do gora, ki sta jo gojila gospod Slavko in moj oče, močno nalezljiva. Druščina je bila enkratna, ker so jo sestavljali sami izjemni ljudje. (Janez Ložan, Stanko Perše, Franci Lavdan, Martin in Janez Štokala in drugi, predvsem mlajši, ki so jim sledili.) Društvo, ki so ga skupaj uradno ustanovili, zato še danes izžareva njihov zanos in popolno predanost veličastju gorske podobe Bohinja, ki se prepleta z zgodovino in bitjem njegovih prebivalcev.
Vezne poti kot je BPP imajo v času, ko tudi v hribih razpadajo nekdanje etične norme, v katerih se je nekoč dalo občutiti nekaj nujne bogaboječnosti v spoštovanju, izrazit vzgojni pomen. Potrebne so tudi zaradi možnosti usmerjanja obiskovalcev naših višin in kot motiv tistim, katerih cilji še niso povsem izdelani.

Udejanjenja poti so se seveda lotili oni iz mlajše generacije, le za finančni del je še vedno neutrudno skrbel gospod Slavko Budkovič, za promocijo pa prof. France Mazi iz stare generacije. Tomaž Budkovič je kot geolog in odličen poznavalec prispeval zemljevid in besedilo, označevanje, oznake kontrolnih točk, dnevnike in izpolnjevanje pa so vodili Janko Lapajne, Zdravko Sodja, Janez Čuden. Več od tega ne vem, zato naj mi oprostijo vsi tisti, ki jih nisem omenil. Prepričan sem, da bodo danes tukaj še omenjeni.

Po tem uvodu pa želim predstaviti predvsem duh in dih časa pred štiridesetimi leti, tako, kakor ga je doživljal moj oče. Stanovali smo v stavbi osnovne šole v bistriški Spodnji vasi, najbližji sosedje pa so bili Pukovnikovi, Marodnovi, Konjarjevi, Rodarjevi in seveda, Budkovičevi. Pukovnikovemu očku Petru je izpod košatih belih brkov vselej visela čedra, pri Marodnovih smo sleherni dan skozi mnoga leta jemali po tri litre mleka, pri Konjarjevih sem našel svoj drugi dom v varstvu in zavetju izjemne mame Mince, pri Rodarjevih so bile narejene naše prve in za vselej najboljše smuči, pri Budkovičevih je oče našel svojega najboljšega prijatelja. Morda vse, o čemer bom govoril, ni čisto res. O tem boste sodili sami, prava, neizbrisna resnica pa se nahaja v polnih kaščah bohinjske hribovske minulosti, ne preteklosti. V polnih kaščah minulosti so shranjena dela, ki smo jih opravili, ljubezni, ki smo jih ljubili, trpljenje, ki smo ga dostojanstveno prenašali. O pozitivnem duhu tedanjega časa govori tudi dejstvo, da ni bilo med vsemi omenjenimi sosedi v tistem času niti najmanjšega spora, pač pa izjemno sobivanje.

Sosedstvo z gospodom Budkovičem je imelo za mojega očeta velik pomen. Oba sta bila introvertirana, vase obrnjena, zato so se v njunih notranjostih dogajale zanimive reči, ki sta jih prav lepo prenašala na svet okoli sebe. Moj oče je bil, denimo, odličen astronom. V mehanični delavnici na tedanjem »Impeksu« so mu vselej prijazno priskočili na pomoč pri izdelavi mehanskih delov njegovih doma narejenih teleskopov in na šolskem vrtu se je v takratnih še temnih nočeh nabirala vrsta čakajočih vaščanov za pogled na Luno. Gospod Slavko pa se je za razliko od oddaljenih nebesnih teles mojega očeta zanimal za mater Zemljo pod nogami, kot odličen amaterski geolog. Želel si je študirati geologijo, toda moral je prevzeti trgovino za očetom. Zato pa je celo življenje ustvarjal izjemno zbirko mineralov ter svojo ljubezen prenesel na sina Tomaža, ki je postal odličen geolog, zagotovo v številu desetih najboljših v Sloveniji. Imel pa je gospod Slavko še eno ljubezen, zgodovino. Sistematično je zbiral dokumentarno in materialno gradivo za bohinjsko zgodovino, ki jo je za njim v knjigah o Bohinju pred, med in po prvi svetovni vojni napisal sin Tomaž, izročilo pa sedaj z veliko uspeha nadaljuje mlajši Lojz. Kakor gospoda Slavkota zgodovina, je mojega očeta na kulturnem področju privlačila glasba. Po učiteljišču je želel študirati violino, pa ni bilo denarje, saj je bil vojna sirota. Moja nona Angela je bila izjemna ženska, da ga je kot mala šivilja pospremila do konca ljubljanskega učiteljišča. Bohinj se še spominja njegovih tamburaških zborov, nihče pa ne ve, da je mnogokrat pozno v noč pri gramofonu poslušal glasbo Čajkovskega, Beethovna, Mahlerja … In kakor pri gospodu Budkoviču geologija, se je pri mojem očetu želja po študiju violine udejanjila v mojem blagopokojnem bratu Tinetu. Obema, Slavku in Egonu, pa je bila skupna neizmerljiva ljubezen do gorskega sveta, domačega in tistega onkraj bohinjskih meja. Ob prostem času sta skupaj zahajala v gore in prepričan sem, da danes povsem natančno občutim, kako je to bilo, kajti s Slavkovim prvorojencem Tomažem, ki mu je bil na las podoben, imava za seboj izjemno prijateljsko in hribovsko preteklost, ki je do vrha napolnila najine kašče minulosti, ki je seveda tudi eden od načinov bivanja, morda najbolj zanesljiv med njimi, kajti kar si doživel, ti ne more vzeti nobena moč.

Viktor Frankl, eden največjih filozofov in humanistov tega sveta, dunajski žid, ki je preživel taborišče smrti, alpinist v pozna leta življenja je zapisal, da ga je v alpinizem pritegnila kljubovalna moč duha do lastne šibkosti. Boljšega razloga za vstop v svet alpinizma ne morem najti, kajti alpinizem, posebno klasični, ki ne bo nikoli umrl, ker je osnova vsem oblikam dejavnosti v brezpotju, je pot do samega sebe. BPP odlikujejo plezalni detajli, ki so natančno tisto, v kar so se v zgodnjih začetkih svojega delovanja namenili moj oče in njegova izjemna druščina. Bili so enkratni v svoji romantiki in hkratni možatosti, v zanosu in skromnosti, v najžlahtnejšem prijateljstvu in skupnih hribovskih dosežkih, ki se jih da oceniti s strogimi, visoko postavljenimi merili alpinizma. BPP je njihova velika prvenstvena smer.

eXTReMe Tracker