Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Cuel dei Pez

03.10.2017


Povezave:

SummitPost - še malo podrobnejši opis gore in tur (v angleščini).

Gore okrog nas - spletna stran s slikovnimi vodniki.

Naborjetske gore - slikovni vodnik, 31 strani.

torek, 3. oktober 2017, ob 22:18, Vid Pogačnik, ogledov: 344

Vzpon na malo obiskani vrh na sredi Naborjetske verige. Nagrada v obliki izjemnega pogleda na mogočni Montaž bo močno presegla težave.

Naborjetske gore

Naborjetske gore so najbolj severna gorska veriga skupine Viša in Montaža. Od osrednjega dela skupine jih deli prelaz Rudni vrh, ki povezuje dolini Dunjo in Zajzero. Te gore so nekakšno predgorje Julijcev, sicer strme, skalnate in razbrazdane, a brez izrazito visokih sten in z višinami, ki komaj presegajo 2000 m.

Cuel dei Pez, 1943 m

Na vrhu, pogled na Viš (levo) in Montaž (desno)

Čeprav ima večina Naborjetskih gora tudi slovensko ime, ga za Cuel dei Pez ni zaslediti, tudi pri Tumi ne. Nemško ime je Krnitzenspitzen, a ne bi se začudil, če bi se izkazalo, da je bilo izvirno slovensko ime na primer kak Vrh nad pečmi.

Medtem ko so vrhovi na zahodu in vzhodu Naborjetske verige pogosto obiskani, srednji del, kjer se nahaja Cuel dei Pez, v glavnem sameva. Domačini ostajajo v dolinah, redke planine vedno bolj opuščajo, obiski gornikov so redki. Največja odlika planinskih tur je izjemno lep pogled na Montaž.

Območje našega vrha se na zahodu začne na  sedlu  Čez  Vančelo / Forcella  Cuel  Tarond, 1740 m. Tam je prehod čez greben, torej iz Dunje v Kanalsko dolino. S tega sedla se greben nadaljuje proti jugovzhodu, čez Cuel dei Pez na koto 1897 m, nato pa zavije proti vzhodu. Predel na južni strani se imenuje Crossadon, izviri severno od vrha pa Močila. Na lepi terasi severovzhodno od gore je Planina v Dupljah / Malga Granuda, 1501 m. Še bolj proti vzhodu, onkraj Forcelle Biance, 1762 m, greben postane precej divji in skalnat. Tvori ga več stolpastih vrhov, najvišji med njimi se imenuje Gosadon, 1968 m. A ta je že čisto svoja zgodba…

Razgled z vrha

Pogled s Cuel dei Pez proti vzhoduNajbolj osupljiv je seveda pogled na mogočni Montaž, ki se iz zatrepa Dunje dviguje več kot 2000 m. Odvisno od dnevne svetlobe se lepo vidijo tudi preostale gore Viševe in Montaževe skupine. Proti vzhodu se nam ponuja precej nenavaden pogled na Dve špici, Piparje in Gosadon, iz ozadja gleda tudi Poldnašnja špica (slika desno). Nekako podoben je tudi pogled proti zahodu. Najprej je tu mala skupinica Lipnika in Dunjskega vrha, za njo pa so že nanizani številni vrhovi Karnijskih Alp. Glavni greben Karnijcev se seveda vleče tudi čez celotno severno obzorje. Še posebno zanimiv je pogled na bližnji Monte Scinauz. Izza Karnijcev je mogoče videti še precej visokih vrhov Avstrije.

Pogled z vrha na Karnijski glavni greben

Prva svetovna vojna

Precej manj samotno pa je bilo v teh gorah med I. svetovno vojno, ko so bile močno utrjene. Držali so jih Italijani, del grebena vzhodno od Poldnašnje špice pa Avstrijci. Številne ruševine zgradb iz tistih časov so tudi na Cuel dei Pezu še danes vidne, povezujejo pa jih razpadle vojaške poti. Obnovljena je bila samo Sentiero Battaglione Gemona, a tudi ta je danes na nekaterih ključnih mestih razpadla in je dokaj zahtevna.

Dostopi

Izhodišča za vzpon na Cuel dei Pez so na obeh straneh grebena, na severni in na južni.

1. S severa iz okolice Naborjeta pripelje gorska cesta, zaprta za javni promet, na planino V Dupljah, 1501 m (2 uri hoje), tja pa pride tudi markirana pot od Santa Caterine.

2. Iz Dunje pa imamo dve možnosti, ki ju lahko kombiniramo v zelo lepo krožno turo: Iz Chiouta, 838 m, gremo lahko proti severu na planino Bieliga in od tam prečkamo na sedlo Čez Vančelo, lahko pa se na sedlo Čez Vančelo povzpnemo naravnost iznad zaselka Mincigos, 1001 m.

Vzponi na Cuel dei Pez

Kot vidimo na spodnjem zemljevidu, so štirje glavni pristopi naslednji:

1. S planine V Dupljah gremo po vzhodni poti (604) do Sentiero Battaglione Gemona (649) in po njej proti zahodu na vrh.

2. Po zahodni poti (647) pa s planine V Dupljah pridemo na sedlo Čez Vančelo, od koder nadaljujemo proti vzhodu na vrh. Ti dve poti seveda lahko povežemo v krožno turo.


 
3. Iznad zaselka Mincigos. To je najkrajša in najlažja smer vzpona na ta zapuščeni vrh. Uživamo na stezi (647) skozi čudovit borov gozd, posedimo na »vojaškem prestolu«, v območju sedla Čez Vančelo si nemara ogledamo ostanke bivališč iz prve vojne. Nato poiščemo strmo pot na vrh. Dobra steza nas dvigne na škrbino med glavnim vrhom in izrazitim stolpom v jugozahodnem grebenu, dostop naprej na vrh pa je v glavnem brezpoten. Imamo na voljo tri možnosti:

a. Malo pred škrbino, na zadnjem, strmem melišču, zavijemo  levo s poti  v jugozahodno pobočje.  Morda se da s poti skreniti proti severozahodnemu grebenu tudi že prej in nato iti po njem na vrh. Po levi ali desni strani melišča gremo torej strmo gor, malo je treba paziti na varno stopinjo. Nad meliščem je pobočje še vedno strmo, a že bolj travnato, prekinjeno z lahkim skalovjem. Tik pod vršnim grebenom naletimo na ostanke poti iz prve vojne. Ostanki utrdb so tudi na samem vrhu.

b. Druga možnost je nemara vzpon na vrh naravnost s škrbine. Skozi ruševje je videti šibko stezico, a je midva nisva poskusila.

c. Tretja možnost pa je,  da s škrbine  nadaljujemo proti vzhodu. Najprej je en kratek prehod zavarovan z žico, nato gremo mimo vrha kakih 200 m, nakar na primernem mestu (šibka stezica) zavijemo levo proti jugovzhodnemu grebenu. Ko ga dosežemo, opazimo ostanke strelskega jarka. Po njem in po pobočjih levo gremo gor, vse do strme skalnate stopnje. To je najbolje obiti po levi, po ozki polici, ki te kmalu privede v še vedno dokaj strm travnat žleb pod vrhom. Po njem nato naravnost na najvišjo točko.

Do sedla Čez Vančelo je 2 uri hoje, naprej na vrh še 30 minut. Zahtevnost poti bi bila po Švicarski lestvici za pohodne ture T4/T3 (le zgornjih 100 m, ostalo T2).

4. Iz Chiouta. To ni najkrajši in najlažji pristop na Cuel dei Pez, je pa primeren, če smo na krožni turi ali na dolgem prečenju Naborjetskih gora. Iz vasi gremo po gorski cesti na planino Bieliga. Na višini 1380 m, tik pod planino, se iz grape Rio Bieliga odcepimo desno in nadaljujemo po markirani poti št. 640. To je Sentiero Battaglione Gemona. Že po prvem ovinku gre mulatiera mimo ostankov slikovite kapelice iz I. svetovne vojne. Markacijam sledimo desno navzgor in tako dobimo nekaj višine,  nato pa pot začne teči vodoravno in kmalu pridemo iz gozda. Odpre se čudovit pogled na Montaž.

Pot nato kmalu doseže dva precej razdrta lesena mostova in že smo pri najtežjem odseku. Čez mostova varno pridemo s pomočjo jeklenice in malo vaje v ravnotežju. Po lepi polici nadaljujemo okrog vogala, kjer je grapa Rio Mincigos. Tam pa je vojaški most v celoti odneslo, videti je le še nekaj ostankov temeljev. Splezati moramo torej najprej čez 5 metrski navpični skok v grapo, nato strmo po grušču gor in previdno čez grapo, na drugi strani pa ujamemo nadaljevanje steze, kjer nam na polico spet pomaga viseča jeklenica. Od daleč celoten prehod ne izgleda prav nič prijazno, a težave niso posebno hude (slika desno). Ko smo na udobni polici, previdno nadaljujemo po njej, malo kasneje je še eno zahtevnejše mesto, ki pa je dobro zavarovano in opremljeno s kratko lestvijo. Po tej zadnji oviri se pot razširi v pravo slikovito gorsko cestico in po njej ter kasneje po stezi skozi ruševje moramo samo še v daljavo do sedla Čez Vančelo.

Sentiero Battaglione Gemona je uradno zaprta. Skupno bo vzpona za dobrih 1100 m, zahtevnost poti bi bila T4 (le prečenje grape Rio Mincigos in zgornjih 100 m, ostalo je lahko). 4 h.

Kdaj na vrh?

Na Cuel dei Pez se je najbolje povzpeti v kopnih letnih časih. Za zimski vzpon moramo imeti dobre razmere (in opremo), tako da vršne strmali lahko varno obvladamo. Poleti utegnejo južne strmali biti zelo vroče. Vsekakor pa si za vzpon izberimo čist in razgleden dan!

Povezavi
Popoln opis gore najdete na strani SummitPost.
Opis te in številnih drugih pa je v e-knjigi Naborjetske goreGore okrog nas.

eXTReMe Tracker