Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Od sončnega zahoda do vzhoda

02.10.2017
G-L:  "Kibubazin"

 

 



ponedeljek, 2. oktober 2017, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 551

Kibubazin - Aleš Krivec: Tri Cine - Na zgodnji poletni dan sem se odločil, da jo mahnem na krajši oddih.

Ker je bil moj brat ravno na tem, da dopolni rosnih trideset let, sem ga v zameno za darilo povabil s seboj. Vedel sem, da se je v preteklosti rad podal v hribce, tako da sem sklepal, da mu pohajkovanje čez drn in strn ne bo ravno tuje. Pa sva se podala v osrčje Dolomitov; sam tja odidem nekajkrat letno, najraje ob menjavi letnih časov, on pa je ob tej priložnosti prvič stopil na tamkajšnjo skorajda posvečeno zemljo, kakor bi jo zanesenjaško znal opisati Reinhold Messner.

Odločitev, kam torej popeljati Karavank navajenega sopotnika, ni bila pretežka. Tri Cine, predel Nacionalnega parka Dolomiti, je poleg stolpov Cinque Torri morda najbolj slikovit in izjemno srbi fotografove prste. Vremenska napoved ni bila najbolj rožnata - tudi za Dolomite bi lahko rekli, da ima tam dež mlade. Za vsak slučaj sem v prtljažnik zložil še šotor; nikoli se ne ve. Pa sva šla. Pogled v napol temno nebo ob jezeru Antorno me je navdal s prikritim navdušenjem, kajti domneval sem, da bo kmalu prenehalo deževati, zvečer pa razkroj oblakov lahko ponudi veličastno svetlobo in igre senc. Na parkirišču pred krožno potjo Tre Cime sva v nahrbtnike stlačila nekaj oblačil, ki jih še nisva hotela obleči, čeprav je sveže pihalo. Saj je vendar že poletje! Tudi šotor je našel svoj prostor v popotni malhi.

Po začetnih vzdihljajih navdušenja sva malo postala in pozabila na mraz, veter in vse ostale tegobe. Grozeči oblaki so se začeli razkrajati in zazdelo se je, da narava oživlja. Visokogorske cvetlice so dobile nekaj barve in trava je izgledala bolj sočno kot prej, jaz pa vse bolj nemiren. Ob vznožju gora sva hodila po stezici, izhojeni v melišče. Sem in tja so se ostri kamenčki usuli navzdol, sicer pa so le posamezni sunki vetra in samotne ujede presekali tišino. Ves čas sva se obračala nazaj in občudovala vrhove, ki so se ovijali v čemerno kapo. Priganjal sem kot nervozen pastir živino, saj sem do koče Rifugio Locatelli (ki je približno na polovici poti) želel priti kar najhitreje. Svoj dvokilogramski fotoaparat sem nosil kar za vratom, v nahrbtniku pa še približno osem kilogramov ostale opreme.

Na poti sva si ogledovala še opomine iz prve svetovne vojne; na tem področju je namreč potekala bojna črta med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. V krutih razmerah so vojaki v skale izkopavali umetne jame in napravili utrdbe s strelnimi linami. Kar težko si je predstavljati njihova življenja, ko jim je eden izmed najslikovitejših evropskih razglednikov ponudil zgolj nenehno borbo s spremenljivim vremenom, pomanjkanjem hranil, z rožljanjem orožja in s samim seboj. Njihov skorajda edini zaščitnik je bilo mogočno skalovje, po katerem sva z večjim strahospoštovanjem plezala po železnih lestvah in razvozlavala napise na spominskih ploščah.

Streljaj od koče Locatelli sta na večerni spokoj čakali jezerci; eno zraven drugega, kot bi se želeli prijeti za roke. Ozračje se je pričelo umirjati in nakazovalo prijeten večer. Začela sva se spuščati na drugo stran, proti dolini, polni alpskega rastlinja. V prejšnjih dneh je izdatno deževalo, zato je bilo zabavno opazovati novonastale mlakuže, v katerih so se blesketali čudoviti odsevi gora. Zanimivo je, da te luže obstanejo komaj kak dan, zato je velika fotografska sreča naleteti na takšne razmere.

Nedaleč od tam je pametni telefon pokazal ugodno lego za opazovanje sončnega zahoda in Rimske ceste. Sledilo je obelodanjenje kriznega načrta: spanje v hotelu Milijon zvezdic na nadmorski višini 2400 metrov. No, če sem iskren, spal tisto noč nisem nič, saj so bile razmere za fotografiranje le preugodne, da bi čas zapravljal za to. Na dnu nahrbtnikov so naju čakali še stari sendviči, ki sva jih s slastjo pohrustala. Brat je našel nek ugoden kotiček, kjer je lahko kasneje užival v spanju, sam pa sem se podal na večerni potep, kakršnih sem že vajen. Zadovoljen, da fotografske opreme tokrat nisem sprehajal zaman, sem raztovoril objektive in stativ in se lotil ovekovečenja sončnega zahoda ter igre svetlobe po njem. Vršaci so še nekaj trenutkov ostali obžarjeni sredi mraka, nato pa se je stemnilo. Pokanje vejic in šelestenje vetra me ne spravita več iz tira, vseeno pa je malce nelagodno takole kolovratiti sam sredi ničesar. Vključil sem notranjega sogovornika, ki me je skušal prepričati, da je nočna hoja neprijetna zaradi predstav, ki smo jih zgradili zaradi pravljic in grozljivk, da medvedje ne prebivajo tako visoko, ker nimajo kaj jesti, da čudakov tukaj ni ... dokler niso zasijale prve zvezde. Rimska zvezda nad tremi mogotci, poimenovanimi Tri Cine, Tre Cime oz. Drei Zinnen, je sijajno narisala odsev v eni izmed luž enodnevnic, kot domiselna kulisa pa se je izkazal tudi eden izmed bolj obleganih bunkerjev na poti do koče.

Spokojnost me je pripravila do tega, da sem nekajkrat zadrnjohal kar čepe za stativom. Pomislil sem, da bi zaspanca, ki je verjetno kosti rahljal v bližnji votlini, drzno prestrašil. Zlobne misli pa je pregnalo vstajanje sonca, ki je ponovno najprej obžarilo svetniško trojko, nato pa je naravo naredilo spet prijazno. Odplazil sem se do sopotnika, ki se je ravno zbudil in me vprašal, ali sem že z jutranjega sprehoda. Malce sem se namrgodil in rekel nekaj med ja in ne. Zaželel sem si dvojne doze dobre jutranje kave, da me ne bi premamil spanec.

Prispevek je nastal v okviru razpisa na temo POLETNA PUSTOLOVŠČINA.

eXTReMe Tracker