Srednji svet: Dvanajst lepih posnetkov, nekaj kratkih in krotkih stavkov, taka je tokratna slikanica za odrasle.
V družbi prijetnih ljudi
Z leve strani me nekaj vabi in kliče, tam, kjer lovska potka zavije desno postrani.
Drevo sem resda že srečal, ampak danes ima obleko iz svilene svetlobe!
Ali me je le želelo na kaj opozoriti.
Na meji iz bukovja v borovje je čudovito skrivenčeno drevesce.
V njem se skriva glava, vendar ne dovolj dobro, da je ne bi zagledal vsakokrat.
Ali pa se je sama odločila razkriti se mi.
Brez časovnega načrta pridem na vrh, v najlepšem delu poznega dneva.
Ves dan sem bil v stiku s samim seboj.
Pred vzhajajoče obličje sonca priplava duh gore in izgine v nevidni del sveta.
Vrnem se na pograd, kajti na tak dan se splača vstati dvakrat.
Prvič za sončni vzhod in drugič za ves dan.
Motam se po poti do Gašperja, motovilim med vožnjo po gozdni cesti.
Potem se zavem in poženem na vso moč.
Dobro minuto bi se zamudil, pa bi Bojan in Saša zgrešila pravi odcep.
Žuželke so se pognale na pašo, taka je usoda rožic na jutranji strani gore.
Dogovorjeni šele včeraj zvečer, smo se z razgledi napasli tudi mi trije.
Domov se vračam mimo jezera Mola, kjer Slavc deluje po novem.
Dan se prevesi v pozni popoldan, vreme drži, vračam se na Snežnik.
Vsak dan je drugačen, vsak pristop na goro je lahko poseben.
Na vrh prihajam v času zahajajočega sonca in na večerjo.
Na večerjo bratovščine belega Snežnika, kot se je poimenovala nova ekipa.
Nov dan je vsak dan, nov sončni vzhod je vsakokrat neponovljiv.
Trije so skrivnostno zaviti v odeje, skrivajoč se pred jutranjim hladom, čakajoč svit.
Andrej, Marta in Anna gredo proti Malemu Snežniku. So se izgubili? Stečem za njimi.
Kje neki, odlični pohodniki imajo avto v Grdi dragi in dekleti nohte v barvah opank.
Moj užitek je gledanje njihovega gibanja, njihov moje dojemanje gore.
Zadnji vzpon, v četrto ta vikend. Močno svetleče sonce, bleščeče rože vseh vrst.
Iz smeri Grde drage se sliši Andrejevo žvižganje, njegov odgovor na moje napeve.
Iztok Snoj