Dotik: Dolgo že nisem bil v visokogorju – občasno sem naredil največ petsto višinskih metrov na dan in pri tem vedno dal težo iz malhe na stran. Uspelo mi bo z navdihom, z močjo pozitivnih čustev, tudi s podporo nesnovnega sveta.
Izpovedovanje po Krmi.
Krma. Bila je zadnja, ko smo v osnovni šoli naštevali triglavske doline. V bukovem gozdu se čuti žalost, toliko je podrtih dreves, nemočno ležečih po tleh. Gozd zbira energijo za regeneracijo. Nad mejo listavcev me pozdravi prvi macesen. Poznava se, krepko se je potegnil od lanskega leta. Na koncu doline se odpirajo Bohinjska vratca, poleg njih luknja v oblakih, zato v kratkem ne pričakujem ploh ali neviht.
Rožice. Glej, zdravilne rastline. V triglavskem narodnem parku se rožice ne trgajo, zato cvetove pomulim. O, kako osvežilni so cvetovi materine dušice! Na pobočju pod pastirskim stanom pridem v deželo svizcev. Starejši se tiho umaknejo v svoja prebivališča, mladi zaženejo vik in krik. Poglejte ga, poglejte! Planinec gre! Jaz pa se veselim rožic, tako majhnih in belih v njihovi čistosti.
Misijonar. Ne pričakujem, da mi bo nasproti prišel kak pravoveren planinec ali celo misijonar, tak, ki uči pravo planinsko vero in spreobrača narobe misleče. Kadar najde grešnika, ki je zašel s prave poti, ga spove, da se po potrebi lahko njegova izjava javno objavi. Včasih koga medijsko križa, drugim v opomin in sebi za spomin. Jaz pa sem na svoji misiji in moj križ ima obliko nahrbtnika.
Preporod. Drevesa pri Prgarci vedno pozdravim, morda mi vračajo svoj blagoslov. Podobe so stvar domišljije, moja si v steni Kurice predstavlja človeško glavo. Planinstvo se prerojeva: koliko lepih in postavnih macesnov je zraslo v pobočju pod Arhovo glavo! Iz doline me dohiti klic. Na koncu telefonade zinem, kam grem. »Pa saj so za vso Slovenijo napovedane močne nevihte!« Pogledam v nebo. Najprej pade nekaj kapelj, hip za tem se krepko ulije. V petnajstih sekundah je vsega konec, mehur se izprazni, pravih deževnih kapelj pa je nekoliko višje le za vzorec.
Srečanje. Od Malega polja navzgor je moje žvižganje samo sebi namen, na meji dva tisoč metrov pa se to spremeni. Na koncu ravnice zagledam par, za katerega ne vem, zakaj stoji tako dolgo. Bojan in Petra se vračata s svoje krstne uprizoritve Triglava. Obstala sta, ker so ju navduševali zvoki napevov. Vzradostita sta me s svojim veseljem ... Zaigra mi srce in z napevi iz muzikalov si dajem duška med vzponom mimo Kalvarije.
Vibracije. V pihanju nisem sam. Več vetra, kot so ga napovedali, lahko pomeni manjšo verjetnost padavin. Nad Kalvarijo mi korakoma in počasi pohaja sapa. Proti koncu strmine sunek vetra tako močno zapiha v usta, da onemim. Morda mi sporoča, da ima dovolj žvižganja. Obe vetrnici kar razganja od hitrega zraka. Bom že preglasil veter, bom! Ni pomembno, kam bo odnesel zvoke zvonov, vibracije vznesenosti najmočneje odzvanjajo v meni.
Klic. Koga naj se pri vratih v Triglavski dom bolj razveselim, Rada ali Marlen? S prisrčnim vremenarjem, polnim izkušenj, je prijetno obujati vsakovrstne spomine in Jože nama je priča. Po petnajstih minutah začutim klic – pojdi na vrh. Razum pravi, da tega ne zmorem, a ko se zunaj spogledam z goro, vem, da imam pri svojem početju podporo nepredstavljivega, nesnovnega sveta. Vzneseno poletim do vstopa v steno, kjer me razbijanje srca opomni, naj bom do svojega bistva prizanesljiv.
Vrh. Nekaj se premika po Malem Triglavu. Kdo bi ob tej uri in takem vremenu hodil po gori? Čakaj! Saj na glavi nima čelade, ampak roge! Lani je samica v okolico Kredarice pripeljala svoje mladiče in sedaj domujejo na najvišji ravni. Razveselim se posnetka kozoroga s Triglavom v ozadju. Občutek na vrhu je zaradi vremenskih razmer vrhunski, zanj si vzamem dovolj časa. Dan se izteka, za goro se povečuje pritisk zračnih mas. Večja utrujenost zahteva pri sestopu večjo previdnost.
Birt. Mišice so tako temeljito izpraznjene, da pri žvečenju sendviča komaj stiskam čeljusti. Pogled na uro pove – še v koraku s časom. »Eno pivo bi spil,« se zagledam v točajeve oči. »Ja kje pa ste bili prej, ko sem vpil zadnja runda?« »Saj manjkata še dve minuti.« »Dve minuti,« ponovi s stisnjenimi ustnicami. »To še ni vse. Vprašal vas bom za nekaj bolj kočljivega, kot je ta pir.« Pomolčim. »Brez prenočišča sem.« Igorjevo povišano čelo dobi gube in ustnice šobo. »Ja kje pa ste hodili do sedaj?« »Ni problema, bom spal na klopi.« »Nisem malo hodil po hribih, a kaj takega še nisem doživel! Najprej sem se šel pozanimat za prenočišče!« Jaz pa sem najprej pri Radu pogledal konec zabavnega filma.
Svetloba. Prijateljevanje z meteorologoma se je zavleklo do enajste zvečer. Brez baterijske svetilke nisem našel sobe in postelje, ljudi pa s prižiganjem luči tudi nisem hotel motiti. Oblazinjena klop v jedilnici je ugajala hrbtu, vse dokler niso deset pred peto vstali prvi planinci, pridušajoč se, da ponoči niso mogli nič spati. Pogledam, kaj se dogaja zunaj. Jutranje sonce na kratko obsije Triglav, takoj zatem grmenje v ozadju napoveduje bližajoče se nevihte. Zgodnji dežek me za eno uro vrne na zakupljeno posteljo, poravnat hrbet.
Slovo. Ob osmih vem, v koči nimam več česa čakati. Zadovoljen sem, da sem z vrhom opravil že včeraj. Skupina, ki je hodila pred mano, se je vračala proti Rudnemu polju, tako da je od odcepa za Konjski preval naprej vse tiho. Na Malem polju se debelo usuje. Včeraj sem imel zračno hlajenje, danes imam vodnega. V gozdu srečam nekaj ljudi, gredočih navkreber, seveda so tujci. Nižje ko sem, počasneje tečejo misli, utrujenost leze po vseh porah biti. Lahko da se bom v naslednjih dneh moral spokoriti, morda pa mi bo telo odpustilo prestane napore.
Iztok Snoj