Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Namen

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... planinskih koč ne sme biti goli dobiček ... Miro Eržen

Država ne sprejema dejstva, da so planinske koče pomemben del slovenskega turizma, zato je mogoče pričakovati stopnjevanje njihove komercializacije, pravi Miro Eržen, podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS). Z njim smo se pogovarjali tudi o drugih vidikih gospodarjenja s planinskimi kočami v slovenskih gorah.

Kako se planinske koče v Sloveniji gospodarsko vzdržujejo, kateri so njihovi glavni finančni viri?
Planinske koče v Sloveniji se vzdržujejo predvsem iz prihodkov iz lastnega poslovanja. To pa je odvisno od številnih dejavnikov: lege oziroma kategorije koče, dostopnosti, širšega turističnega zaledja, priljubljenosti njenih storitev, osebja in seveda od vloženega prostovoljnega dela članov planinskih društev. V okviru razpisa fundacije za šport pridobivajo prek PZS tudi sredstva za ekološke sanacije in manjše obnove, v PZS pa jim v dogovoru s slovensko vojsko in policijo zagotavljamo določene kvote helikopterskih prevozov, prek projektne pisarne pa tudi brezplačno svetovanje pri ekološki ali energetski sanaciji. V PZS skrbimo tudi za promocijo planinskih koč in organiziramo usposabljanje osebja planinskih koč za izvajanje gostinske dejavnosti. S podeljevanjem certifikatov okolju prijazne planinske koče in družinam prijazne koče spodbujamo društva k čim bolj ekološkemu poslovanju koč in usmerjanju k družinam, saj se njihov obisk v gorah močno povečuje.

V občinah, kjer predvsem župani izkazujejo naklonjenost delovanju planinskih društev, ta v okviru razpisov na strani občin pridobivajo manjša sredstva za svojo dejavnost oziroma tudi za manjša vzdrževalna dela v planinskih kočah. Na ravni države pa sistemskih virov za podporo delovanju planinskih koč ni, saj ministrstvo za gospodarstvo še ni sprejelo dejstva, da planinske koče poleg tega, da v športnem smislu omogočajo planinstvo kot široko družbeno rekreacijo, skupaj s planinskimi potmi tvorijo pomemben del slovenske turistične infrastrukture.

Koliko so koče rentabilne?
Vprašanje njihove rentabilnosti je podobno kot pri javnem potniškem prometu: zanj nam je bolj malo mar, ko pa ga nujno potrebujemo, želimo, da čim bolje deluje. Vendar mora nekdo skrbeti zanj tudi v časih, ko ga ne potrebujemo. Planinske koče delujejo v zelo specifičnih razmerah in ustvarjajo dohodek, ki večinoma pokriva osnovne obratovalne in vzdrževalne stroške, ne ustvarjajo pa dohodka za večje investicijsko vzdrževanje in prilagajanje različnim čedalje strožjim zakonskim predpisom.

Kateri dejavniki najbolj vplivajo na gospodarsko (ne)uspešnost planinskih koč?
Planinske koče so bile postavljene z namenom, da se je sploh omogočil razvoj planinstva, tako pohodništva kot alpinizma. V sodobnem času so se temu pridružili številni moderni športi, kot so turno smučanje, gorsko in turno kolesarstvo, jadranje s padali in številni drugi. Razen nekaterih izjem, ko so koče zaradi gradnje gozdnih cest, tematskih poti in druge infrastrukture postale dostopne za vse kategorije obiskovalcev, v osnovi še vedno opravljajo to funkcijo in so v širšem družbenem interesu. Zato njihov namen ne more biti golo ustvarjanje dobička, ampak dobro poslovanje, ki omogoča ustrezno ohranjanje obratovalnega in splošnega stanja ter prilagajanje. Koče tega v celoti ne zmorejo, družba pa njihove vloge ne prepozna, zato se posamezne koče in njihovi upravljalci čedalje bolj zatekajo h komercialno-tržnim prijemom, kar pa lahko tudi negativno vpliva na okolje in splošno podobo koč. Največ težav imajo koče v visokogorju, ki niso na množično obiskanih lokacijah, in koče, ki so v preteklosti dobivale podporo lokalnih sponzorjev in donatorjev. S spremembo političnega sistema in uvedbo neoliberalnega gospodarskega modela pa so ti viri marsikje izginili.

Kako se, za primerjavo, vzdržujejo koče v drugih alpskih državah?
V vsaki od centralnih alpskih držav imajo nekoliko specifičen sistem podpore delovanju planinskih koč. Te posebnosti so posledica finančne sposobnosti planinskih zvez oziroma števila članov. Praviloma so društva bistveno množičnejša in manj razdrobljena kot pri nas, boljše je tudi širše družbeno razumevanje. V Švici na primer vsaka koča plačuje določen prispevek od prenočitev in prodaje hrane ter pijače v skupni sklad; vanj prispevajo tudi društva, ki nimajo lastnih koč. Z letno donatorsko akcijo zberejo med članstvom in drugimi donatorji kar precejšna sredstva. Podobno je tudi v nemški planinski zvezi. V Avstriji planinska zveza pridobi znatna sredstva iz državnih virov. Tudi v teh državah pa je značilen čedalje bolj tržen pristop z vsemi pozitivnimi in negativnimi vplivi. Zanimivi so na primer projekti, ki izrazito podpirajo trženje planinskih koč na področju kulinarike in prodaje lokalnih živilskih izdelkov.

Ali je glede na lastniški in upravljalski model planinskih koč v Sloveniji mogoče razmišljati o možnosti zasebnih vlaganj v (ogrožene) koče? Bi bilo to smiselno ali zaradi »nacionalnega interesa« sploh ne pride v poštev?
Ob nespremenjenem odnosu pristojnega ministrstva do statusa in vloge planinskih koč je verjetno mogoče pričakovati nadaljnje stopnjevanje pritiska na upravljalce, da bodo iskali rešitve za izboljšanje ekonomskega položaja planinskih koč v še večji »komercializaciji«. Seveda so pri tem omejitve, ki jih prinaša zakonodaja (TNP), pa tudi mnenje širše javnosti, ki takšne »komercializacije« večinoma ne podpira. Nedvomno so še rezerve v učinkovitejšem upravljanju oziroma obratovanju planinskih koč, v družinskem modelu upravljanja, tudi v izvirnosti ponudbe, predvsem pa v odnosu do obiskovalcev. Seveda pa so za tako upravljanje najzanimivejše planinske koče v nižinskih predelih in koče, ki ležijo v najbolj obiskanih predelih v visokogorju. Pri tem pa se je treba zavedati, da zasebni kapital pričakuje ustrezen donos na vložena sredstva. Potrebujemo torej vlagatelje, ki bodo imeli poleg tega v mislih tudi druge funkcije planinske koče.

Kakšne so torej možnosti za pametno upravljanje planinskih koč, še posebej glede na letošnji odličen obisk planincev?
Pri možnostih upravljanja in oskrbovanja planinskih koč moramo upoštevati več dejavnikov, ki bodo imeli učinek le, če jih bomo uresničevali hkrati. Planinskih koč imamo dovolj in glede na spremenjene navade planincev (večinoma enodnevni obiskovalci) novogradnje niso potrebne. Posvetiti se je treba ekologiji in energetski sanaciji ter čedalje bolj težavni oskrbi s pitno vodo. Obseg in standard, ki ju omogočajo planinske koče pri nastanitvi, sta v večini primerov že na zadovoljivi ravni in nadaljnje bistveno izboljševanje ni potrebno.

Veliko je še rezerve v kakovosti drugih storitev, predvsem v kulinariki in specifični ponudbi. Rezerve so tudi še pri nabavi surovin in materialov, saj bi lahko občutno prihranili z bolj centralizirano nabavo in izvajanjem določenih storitev. Z naraščajočim obsegom »tehnologije« v kočah bo tudi čedalje večji poudarek na zagotavljanju osebja, ki bo v koči delalo dalj časa, še večjo pozornost pa je treba posvetiti trženju planinskih koč in promociji manj znanih, a lepih gorskih predelov.

Seveda pa bodo planinske koče čedalje bolj odvisne od specifičnih pogojev poslovanja, posebno od podnebnih sprememb in njihovih posledic. S tem bo močno povezana obremenilna sposobnost gorskega sveta in naše zavedanje, da pravočasno postavimo meje. 

Gorazd Suhadolnik 
Foto: Manca Čujež 

20.09.2017


G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti