Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Dolga pot

Tavanja
po slovenskih hribih

Mojca Luštrek17.09.2017
             Dolga pot na prleško Gomilo 

četrtek, 21. september 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 350

Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... na prleško Gomilo

Na prvi julijski dan sva se odpravila v Slovenske gorice. Ta pokrajina med Dravo in Muro je najobsežnejše slovensko gričevje. Za cilj si tako kajpak nisva mogla izbrati kaj višjega kot grič, a sva si vsaj najvišjega v Vzhodnih Slovenskih (= Ljutomersko-Ormoških) goricah, Gomilo (352 m; v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije je razglašena tudi za najvišjo v Osrednjih Slovenskih goricah). Ker sva se podala v razmeroma odročen in neznan svet, sva si privoščila nekaj, česar si dotlej pri hoji v hribe še nisva: vodenje do izhodišča sva zaupala garminu. Štajersko avtocesto sva zapustila v Slovenski Bistrici (sever) in se kmalu znašla – edina Slovenca – v nepregledni koloni raznovrstnih Evropejcev, namenjenih na morje. Po odstavnem pasu se je pripeljal Darsov tovornjak s plastenkami vode, kar ni napovedovalo nič dobrega. Izgubila sva celo uro, preden sva lahko pobegnila pri izvozu za Ptuj.

Temu neposrečenemu začetku je sledilo srečno naključje: Láhonci 6, kamor naju je dostavila navigacijska naprava, so dom Cirila Meška. Ne bi mogla naleteti na primernejšega, saj je tako rekoč vse življenje planinec. Prijazno nama je ponudil parkirni prostor in se silno razgovoril. Ponosno se je spominjal vzponov na Mont Blanc in Matterhorn, kar 35-krat je bil na Triglavu. Bil je markacist, planinski vodnik (28 let je vodil v hribe mladino), predsednik PD Maks Meško Ormož, eden pobudnikov ustanovitve Ormoške planinske poti (11. maja 1991 je bilo slavnostno odprtje prav na Meškovi domačiji, kjer je tudi kontrolna točka (KT) 5). Odkar se je ponesrečil z motorjem, ne more več v gore, lahko je vesel, da je ostal živ, pravi. Ormoško društvo se imenuje po njegovem očetu, pobudniku ustanovitve, mama Erna, ljudska pisateljica, je bila prav tako navdušena planinka in bratje takisto; deležni so bili tudi visokih priznanj PZS, sem odkrila pozneje.

Kažipotu na drevesu pred Meškovo domačijo sva sledila nazaj po cesti, po kateri sva se pripeljala, in nasproti vaške kapele zavila levo, kamor sta naju usmerili markacija na hrbtni strani znaka STOP in rdeče-belo-rdeča črta okrog njegovega droga. Na naslednjem križišču so bili trije kažipoti: nazaj za Jeruzalem, levo za Ormož (vezno pot), desno pa je kazal Sv. Tomaž(Kostanj) 1h 10min. Zavila sva desno. Še vedno po asfaltu sva se rahlo povzpela med lepimi hišami in skozi kratek pas gozda, potem pa se je cesta obrnila navzdol. Zavila sva levo na prečno med hišami, nato med polji in vinogradi. Pri Lahoncih 22 naju je slab kažipot usmeril desno na kolovoz. Po 20 minutah sva zapustila njive in travnike ter stopila v gozd. 

Gozdna steza se je večinoma po malem spuščala. Pri hoji so naju ovirale razmetane veje in mlade bukvice, ki so poganjale kar po stezi. Kadar dlje časa ni bilo markacije, včasih nisva bila gotova, ali sva še na poti. Potem sva zavila levo na prečni kolovoz, zaraščen s travo Med koruznimi polji ter mimo transformatorske postaje (TP) Ključarovci - Hranjigovci in velikega gospodarskega poslopja sva po pol ure prispela na cesto. Puščica je kazala levo, po zemljevidu pespoti.si pa bi bila morala zaviti desno. So pot prestavili? Ker je na desni stala krajevna tabla za začetek Hranjigovcev, je bilo očitno, da je res treba levo. Na cesto sva prišla prav pri Gornjih Ključarovcih 5 – pri rojstni hiši duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška (1874‒1964). Na prenovljeni stavbi je spominska plošča. Pozneje sem nekje prebrala, da je bil pisatelj stric Erne Meško, torej je najin novi znanec Ciril njegov pranečak.

Nadaljevala sva po cesti do ogledala z markacijo in puščico desno. Po makadamu sva zakorakala med polja. Žito je bilo že požeto in po travnikih med njivami s koruzo so se pasle krave. Prečkala sva skoraj stoječ zaraščen potok in se onkraj njega rahlo povzpela mimo vodohrana skozi listnati gozd. Na drugi strani sva zavila desno navzgor po prečni asfaltni cesti. Ob njej so rasli orehi, pod jablanami in hruškami so ležali sadeži, stopala sva mimo vinogradov. Po 20 minutah sva prispela v Hranjigovce (krajevno tablo sva sicer videla spodaj ob cesti, a tudi tu so bile hišne številke s tem imenom) oziroma v zaselek Hranjigovski Vrh. Ob cesti so se vrstile lepe nove in žalostno propadajoče stavbe, med njimi stare klüčaje (tudi klečaje ali kličaje cimprane vinogradniške hišice). Okrog nekaterih hiš so bili zasajeni bori, smreke in ciprese. O Hranjigovcih sem izvedela tudi nekaj presenetljivega: v vasi (spet) deluje smučišče Globoki klanec s 520 m dolgo vlečnico, ki ga upravlja Smučarski klub Sveti Tomaž. Torej ti »ravninci« ne le hribolazijo, ampak tudi smučajo!

Na križišču vrh naslednjega cestnega klanca je stalo zanimivo dvojno znamenje: zgoraj Kristus na razpelu, spodaj Marija. Prišla sva v Séjance. Sledil je zaselek Mala vas, kjer so prav tako številne stare hiše, nekatere tudi obnovljene. Mimo najstarejše klüčaje in mimo najlepše, krite s slamo, vrh naslednjega klanca sva prišla do križišča s kapelico. Med njo in divje zeleno hiško sva zavila levo in se ustavila pred Svetim Tomažem pri Ormožu 60, torej na začetku oziroma koncu naslednje vasi. Na spominski plošči sva prebrala: V tej hiši je preživel otroška leta narodni heroj MEGLA VINKO roj. 13. I. 1922. padel v NOV kot žrtev izdaje 26. I. 1942 v Mali vasi. Ta predvojni komunist se je iz Zagreba, kjer je bil zaposlen, med vojno vrnil, da bi se v domačih krajih boril proti okupatorju, ta pa je nanj razpisal nagrado 500.000 mark. Po njem se imenuje osnovna šola pri Svetem Tomažu. Stari mož, ki živi v tej hiši, nama je razložil, da so v malih hiškah, ki so mnoge že v zelo slabem stanju, stanovali revni ljudje, tudi v tisti, kriti s slamo, ki je zdaj spremenjena v vinsko klet (v osnovnošolski raziskovalni nalogi sicer piše, da je to obnovljena klüčaja, na spletni strani Turistično informativne pisarne Sveti Tomaž pa celo, da je to »edina ohranjena vinska klet 'klečaja' v mali vasi«). Pohvalil se je, da so zdaj samostojna občina, ne spadajo več pod Ormož. Komaj naju je pustil naprej, tako se je razgovoril. Najbrž mu je bilo dolgčas.

Čeprav sva bila že pri Svetem Tomažu, je na nekaterih hišnih številkah še vedno pisalo Mala vas pri Ormožu. Pri 58a sva zavila desno navkreber na ožjo asfaltno cestico med hišami. Na vodohranu vrh klanca visi vpisna skrinjica za KT 6 Kostanj (to je zaselek, enako pa se imenuje tudi 325 m visok grič nad Svetim Tomažem). Cesta se je obrnila navzdol in asfalt se je končal pri počivališču z mizo, klopema in kažipoti. Še malo sva se spustila in že zagledala Svetega Tomaža. Spet sva stopila na asfalt in po njem na glavno cesto skozi vas. Začelo se je Zágorje in pri prvi hiši naju je pozdravil vaški grb s kuhalnico ali kihačo. Zgodba pravi, da so imeli nekoč v grbu burkle (bürkle), pa so jih izgubili in so jim eno kuhalnico odstopili iz Gradišča, v katerega grbu sta dve kuhalnici. O šaljivih ljudskih grbih, etnološki posebnosti prleških vasi, piše marsikaj zanimivega v omenjeni raziskovalni nalogi, še več pa v knjigi Franca Krnjaka. 

Mimo TP Kostanj sva po četrt ure prišla v središče Svetega Tomaža. Pri Domu krajanov, za katerim stoji spomenik žrtvam za svobodo, so se zbirali ljudje in občudovali starodobnike, posebne pozornosti pa je bil deležen dirkalnik, izdelek maturantov Strojne šole Ptuj. Ta dan so imeli 20. Puhovo in 15. memorialno srečanje dr. Ludvika Bratuša; znameniti izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil Janez Puh (Johann Puch, 1862‒1914) je bil rojen v bližnjem Sakušaku (zaselku Oblačjek, kjer je tudi muzej), pred 15 leti umrli dr. Ludvik Bratuša pa je bil prvi predsednik Društva Johann - Janez Puh. Cerkev sv. Tomaža sva kar »izpustila«, za kar mi je zdaj neznansko žal, ampak takrat še nisem vedela, da je tam pokopan župnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič (1873‒1934), znan (a ne od nekdaj!) po pesmi Oj Triglav, moj dom. Pod psevdonimom Slavin jo je leta 1894 nekoliko uredniško prirejeno objavil v rokopisnem listu mariborskih bogoslovcev Lipica, naslednje leto pa svojo izvirno različico v dijaškem listu Zora dunajskega društva Danica (uglasbil jo je Jakob Aljaž). Mimo vseh »inštitucij«, potrebnih za samostojno občino, od pošte in gostilne do knjižnice in zdravstvenega doma (tudi mimo očitno za te kraje značilnega dvojnega znamenja) sva prispela do osnovne šole, pred katero stoji spomenik že omenjenemu narodnemu heroju Vinku Megli. Na številki 1 še piše Tomaž pri Ormožu, kakor se je kraj imenoval v letih 1955‒1993, na tisti čez cesto pa Koračice 37. Na koncu Svetega Tomaža stoji tabla z napisom Fara Tomaževska zmir je slovela, krüha pa vina zadosti je mela (verza iz pesmi nadučitelja Jožefa Majcna, ki je tu poučeval v letih 1862‒1889). V vaškem grbu je krompir, ker je v 18. stoletju prebivalce rešil lakote (dotlej je bil le krma za živino).

Za vasjo sva pri še enem dvojnem znamenju zavila desno na stransko asfaltno cesto proti Rakovcem in Trnovcem. Po nekaj »sončenja« se nama je spet kar prilegla gozdna senca. A ni trajala dolgo; kmalu za čednim kažipotom desno Proti Krznarovim in dvema domačijama je je bilo konec. Zvrstilo se je še nekaj hiš, nato sva zagledala vas Rakovci. V dobre pol ure sva prišla na križišče pri Marijini kapeli in vaškem grbu. V njem imajo seveda raka. Na severu vasi se dviga razgledni Rakovski vrh (323 m). Od kapele sva nadaljevala naravnost in se spustila proti gozdu. Kako mora dišati, kadar cveto vse tiste akacije ob cesti! Na vrhu naslednjega klanca sva preverila, ali nisva spet v kakem novem kraju, saj sva komaj sledila pogostim menjavam in še v enem samem naselju so bile na tablicah velikokrat različna imena. Tudi tu: na levi strani ceste Rakovci, na desni Tŕnovci.

Kmalu se je v daljavi prvič pokazal najin cilj. Pri Rucmancih 63 čez 10 minut bi se bila prav z veseljem podala desno po kolovozu med koruzna polja, a sva še dalje tolkla asfalt proti gozdu. V njem sumljivo dolgo ni bilo nobene markacije. Iz gozda sva se znova spustila med polja. Kljub dotedanjim izkušnjam z menjavanjem krajevnih imen naju je nekoliko presenetila hiša Trnovci 2, saj sva pri Rucmancih 63 sklepala, da sva Trnovce že pustila za seboj. Ko sva na križišču zavila desno na glavnejšo cesto, sva po kažipotu Rucmanski vrh, ki je kazal naravnost čeznjo, sklepala, da sva zadnji kos poti zgrešila in brez potrebe hodila po cesti, saj bi bila morala na glavno prispeti bolj desno, bliže gasilskega doma. Po četrt ure sva stala na njegovem dvorišču in tam zaman iskala domnevno zgrešene markacije. K sreči nama je eden izmed gasilcev postregel z jasnimi in prijaznimi napotki vsaj za naprej.

Na križišču pred gasilskim domom sva tako zavila levo mimo kapelice, avtobusne postaje in trnovskega grba, v katerem je zelena žaba, ker je bila dolina tu nekdaj močvirnata. Že na prvem električnem drogu je bila spet markacija in potem še druge. Na desnem ovinku sva jim sledila levo na ožjo asfaltno cesto. Mimo kapelice naju je pripeljala do domačije Mézgovci 5, kjer je bilo po 20 minutah asfalta konec. Na trati pod hišo je stalo nekaj topov (!). Gospodinja naju je poučila, da morava »dole po cesti«. Torej sva se vrnila k »artileriji« in zavila levo, pa ne na cesto, temveč na zaraščen kolovoz. Ta se je kar končal in nadaljevala sva po travniku mimo preže in brvi čez potoček. Rahlo sva se vzpenjala med dišečim poljem belih košarnic in robom gozda do klavrnega gospodarskega poslopja in še dalje proti hišam na hribu. Nad nama je hrumel traktor z obračalnikom za seno, a nepojmljive vonjave, ki so se širile iz sušečih se trav in rož, so odtehtale neznosni hrup.

Čez 10 minut sva pri kažipotih dosegla prečno asfaltno cestico v Sénčaku. Zavila sva desno in na razcepu levo mimo vinskih kleti. V dobrih petih minutah sva bila na vrhu. Tam od leta 1992, ko so obhajali 130. obletnico rojstva Janeza Puha, stoji 18-metrski (na spletni strani Turistično informativne pisarne Sveti Tomaž piše 17,5 m) temu znamenitemu možu posvečen kovinski razgledni stolp. Prejšnjega lesenega je podrlo neurje. S stolpa je lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Na južnih pobočjih so vinogradi in sadovnjaki, na severnih listnati gozdovi. Vrh je stičišče občin Juršinci, Sveti Tomaž, Ljutomer in Sveti Jurij ob Ščavnici. Poleg stolpa stoji Marijina kapela, ki so jo prav takrat obnavljali. V Domu Turističnega društva Gomila, zgrajenem s prostovoljnim delom, je okrepčevalnica Pri stolpu. Ob stolpu je še vremenska hišica, na kateri sta šaljiv vremenski napovednik (zadnja napoved Če vrvice ne vidiš, pa si pijan ni posebno duhovita – bolje bi bilo, če bi to pomenilo meglo) ter znak Poti kurirjev in vezistov (skrinjica je prazna). Na Gomili naj bi bila tudi KT 7 Ormoške planinske poti.

Vrnila sva se po isti poti. Sklenila sva dognati, kje med Rucmanci in Trnovci sva zgrešila označeno pot. Pri Rucmancih 63 sva res našla slabo opazno markacijo na štoru, prav tam, kjer sem si gor grede zaželela s ceste na kolovoz med koruzna polja. Gospodinja je priznala, da je markacija preslaba, in zagotovila, da bo – če sva prav razumela – na to opozorila svojega botra, gospoda Cirila, pri katerem sva parkirala. V Rakovcih sva srečala domačina, ki je vprašal: »A delata?« Ko sva zanikala, je ugibal dalje: »A hojata?« To pa, že ves dan! Okrog Doma krajanov pri Svetem Tomažu je bilo že vse pospravljeno in mirno. Tudi midva nisva bila več posebno živahna, saj je toliko cest za vsakega hribovca preveč. Po skoraj šestih urah hojanja (tri gor, malo manj dol) sva jih imela kljub prijazni pokrajini in lepemu vremenu dovolj. Po tem šihtu (potepala sva se osem ur) je bilo treba še pohiteti (zdaj pa z avtom), da nama niso pred nosom zaprli zidanice Malek, kjer se je Jani namenil kupiti nekaj steklenic Puklavčevega vina (samo zaradi Gomile se gotovo ne bi bil voljan pripeljati tako daleč!). Poln avtobus »razigranih« Avstrijcev je bil zaslužen, da je bila še odprta.

Hribi so kakor ljudje ‒ različni, pri vsakem najdeš kaj zanimivega, posebnega, drugačnega. Celo pri kucljih, kakršna je Gomila. No, bolj kot vzpetina sama mi je bila všeč pot do nje. Ni bila ravno hribovska in žal je bila tudi čisto preveč asfaltna, da bi bila prijetna za hojo, toda ob njej je bilo marsikaj zanimivega in drugačnega, kot sva vajena iz »pravih« hribov. Tokrat jo je torej bolje odnesla glava kot noge, a tudi duši se ni godilo slabo.

Komentiraj (1):

Matjaž Novak, petek, 22. september 2017, ob 00:23

Za odkrivanje lepot tistih krajev je bicikel primernejša hribovska oprema kot pa gojzarji. Krasna pokrajina in prav takšni ljudje.

eXTReMe Tracker