RedBull - Tomaž Košir: S kolesi po naravnih trailih divjega vzhoda francoskih Alp
Ko nam je poletje pred nekaj dnevi nenadoma dalo dvojko, svojo sestrično jesen pa nam je v objem pahnilo kislo, in ne preveč lepo, se mi je kar malo kolcalo po letošnjem juniju, ko smo pred hudo vročino bežali v hribe.
Gore so vedno odlično pribežališče pred poletnim pregrevanjem. Višje greš, bolje je. Tako glede neznosne vročine, kot turistične gneče. S predpostavko da ne rineš na Triglav sredi avgusta. S tem v mislih smo konec junija letos, sredi vročinskega vala, spakirali kolesarsko opremo in se odpravili v Francijo. Visoko v hribe, iskat dobro skrite singlce gorske skupine Queyras.
Jugovzhod francoskih Alp, na meji z Italijo, je pravzaprav malce pozabljeno območje, ki se ga je zasluženo prijel naziv divjega vzhoda. Razglasili so ga za regionalni park, ki si ime deli z gorsko skupino - Queyras. Enkrat na leto se znajde v soju medijskih luči, ko se vanj zaleti francoski kolesarski Tour in eno od etap konča na zloglasnem prelazu L’Izoard (2.361m). Ta predstavlja enega od treh možnih dostopov v dolino Guily, ki je nekakšna hrbtenica parka in njegova glavna prometna žila. No, bolje kapilara …
MTB Queyras trip with Outdoor Station Avanture
Park Queyras sem pravzaprav že zelo dobro poznal, saj smo ga zadnjih nekaj let redno raziskovali pozimi, s turnimi in freeride smučmi. Na zasneženih grebenih smo tudi večkrat razglabljali o tem, kako kul bi bilo tam poleti, z gorskim kolesom. Nazadnje letos marca, ko je odločitev o poletni avanturi tudi padla. Tako se junija po razbeljenih italjanskih avtocestah nisem peljal zgolj v upanju, da bo dobro, bolj me je skrbelo, če bo teden dni dovolj.
Tisti konci morda res največ športne pozornosti dobijo na račun Toura in njegovih cestnih dirkačev, a Queyrasi so pravzaprav skriti biser za prave outdoor športe. Turno in freeride smučanje, divje vode in gorsko kolesarjenje so tisto zaradi česar tja pride največ aktivnih turistov. Neokrnjena narava vse skupaj potencira. V dolini in na pobočjih okoli nje ni bleščečih hotelov, kilometrov in kilometrov žičnic, speglanih cest na vsako sedlo, trgovskih centrov. Tam so le male vasice, stare kmetije, kakšna avtentična gostilna in nekaj žičniških naprav, ki z izjemo dveh ali treh, sodijo v rang malo večje Soriške planine. Domačini se za to nerazvitost turistom radi opravičuejo, a večina je tja prišla ravno zato. Tudi mi.
Kolesarsko gledano je reč podobna. MTB park imajo, ima tri traile in eno napravo, ki pa se zažene sredi julija in ustavi sredi avgusta. Le zaradi tega do tja seveda nihče ne bi prišel, razen morda lokalnih jezdecev, ki pa imajo veliko boljše opcije te vrste v ne tako zelo oddaljenem Varsu, pa okoli Briancona. Glavni magnet za gorske kolesarje so neskončni kilometri naravnih enoslednic, ki se raztezajo po okoliških gorah. Vse tja do višine 3000 metrov. Še toliko boljše je to, da so tereni travnati skoraj do vrhov, zato ne manjka lepih in dolgih tekočih linij, z vmesnimi tehničnimi odseki. Nižje doli trave preidejo v redke macesnove gozdove, ki spet ponudijo idealne terene.
Ne manjka spustov, ki se začnejo na skoraj 3.000 metrih in končajo na 1.500, ves čas po lepih trailih, z norimi razgledi. Verjetno najbolj priljubljen med njimi je spust s prelaza Vieux, ki po dolini Les Lacs, mimo dveh markantnih jezer, v 17 kilometrih dirjanja po tehnično kar zahtevnem trailu, pade skoraj do kraja Abries. Po tako lepi pokrajini, obdan s tako mogočnimi vrhovi in po tako zanimivem trailu ne voziš velikokrat, zato z lahkoto odpustiš tistih nekaj delov, ki so tudi za najhujše mojstre na kolesih komaj prevozni in si jih z veseljem oddelal peš.
Našo bazo je prestavljal mali gorski kamp v vasici Pierre Grosse, na višini 1900 metrov, ki je tudi idealno izhodišče za nekaj lepih gorsko-kolesarskih tur. Od travnatih Gardiol, preko tiste na sedlo Longet, do strmega vzpona na prelaz Fromage, s katerega smo se lahko spustili direktno v kanjon na zahodu Queyrasov. Bolj oddaljene ture so zahtevale več kolobocij z avtomobili, a dobro poznavanje področja od prej, je pomagalo k lažji logistiki.
Nekaj bolj zanimivih izzivov smo našli tudi v okolici prej omenjenega bike parka nad krajem Abries. Poleg treh z žičnico servisiranih trailov je na pobočjih okoli smučišča kar nekaj odličnih enduro tur. Nekatere malo lažje, a ne lahke, druge mnogo težje. Tista po poti GR58, preko vrha Luzziere (2,576m) sodi med zadnje. Napadel jo je le en del naše ekipe, jo z obilo truda ob vzponu in mnogo zatikanja navzdol, mojstrsko zmogel ter postavil piko na i vrhunskemu tednu v gorah francoskega divjega vzhoda. Še pridemo!
Tomaž Košir