O Alpski konvenciji / Pogovor z Andrejem Štremfljem / Kako smo se včasih srečevali z graničarji v gorah / Čehi in njihove aktivnosti v naših gorah pred dobrim stoletjem
Uvodnik: Za vsaj malo enake možnosti. Anka Vončina
TEMA MESECA
Mi smo Alpe. Po poteh Alpske konvencije 2017. Vida Petrovčič
INTERVJU
Alpinizem je viteška dejavnost. Pogovor z Andrejem Štremfljem. Marta Krejan Čokl
VISOKOGORSKA PLANOTA
Pazi, da ne padeta v brezno! Foran dal Mus. Olga Kolenc
PLANINSKI SPOMINI
Ko še nisi smel, kamor bi želel. Prigoda z graničarji. Srečko Klemenc
KOLUMNA
O bontonu, ki se morda priklati tudi v gorske koče. Marta Krejan Čokl
ZGODOVINA PLANINSTVA
Panslovanstvo v naših gorah. 120-letnica ustanovitve Češke podružnice SPD v Pragi. Dušan Škodič
PROJEKT
Slovenska planinska pot v enem dnevu. Zdenka Mihelič
MINIATURA
Turnosmučarsko jamarstvo. Podzemni jami Menine planine. Bernard Štiglic
Z NAMI NA POT
Med Tuhinjsko in Zadrečko dolino. Menina planina. Andreja Erdlen
OPISI
Menina (Vivodnik, 1508 m) iz Gornjega Grada. Andreja Erdlen
Menina (Vivodnik, 1508 m) iz vasi Golice. Andreja Erdlen
Menina (Goli vrh, 1427 m) z Vranskega čez Šavnice. Andreja Erdlen
Menina (Vivodnik, 1508 m) s Črnivca. Andreja Erdlen
VSI MOJI TRIGLAVI
Na Triglavu z otroki. Samo Rugelj
MLADI
Planinski živžav v Mlačci. Odprt vzorčni taborni prostor PZS. Manca Čujež
GEOLOGIJA
Kako dobro poznate kamnine v gorah? Raziskovanje lastnosti kamnin. Nina Rman
PLANINČKOV KOTIČEK
Ježek Plešek in ježka Nežika. Zgodba o drugačnosti, pogumu, prijateljstvu in ljubezni. Kristina Menih
TESTI OPREME
Gorniki na kolesih. Kolesa za turno kolesarjenje. Aljaž Anderle
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
NOVICE
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
V SPOMIN
Uvodnik: Za vsaj malo enake možnosti
Moj oče je kar srkal in pil novosti, ki so se kot po tekočem traku vozile v naša življenja. Hkrati pa je celo življenje ponavljal lajno: "Če nas je nekoč v tej bajti živelo šestnajst, bo pa tudi nas sedem!", ko smo ga nagovarjali, da bi si, za božjo voljo, vsaj malo izboljšali bivalne razmere. Vsi smo enaki; takoj uporabimo iznajdbe, ki nam ustrezajo, a pred stvarmi, ki nam bi bile pretrd oreh ali nam je odveč prilagajanje, so nam tradicija in preverjene vrednote kar pravšnji izgovor. Tisoč utemeljenih in dobro razumljivih argumentov nam uspejo domisliti naši možgani. A svet se razvija naprej, mi pa kot želimo - z njim ali za njim. Znani arhitekt Podrecca deli ljudi v tri skupine. Prva razmišlja, gluha za kritike ustvarja in vleče svet naprej. Drugi tretjini je mar le za svoje udobje, briga jih le to, da imajo vedno vsega dovolj pri roki. Tretja tretjina, ti so posebni: kjerkoli, kadarkoli in za karkoli se pritožujejo, kritizirajo in, ne boste verjeli - le oni vedo, kako je prav. A sami niso poleg tega sposobni dosti več kot pritiska na daljinec in morda frkanja po LCD-jih telefona, tablice, za računalnik se jim najbrž že ne da. Rezultat so polni forumi do skrajnosti sarkastičnih besedil brez slovničnih pravil, da kulturnega nivoja niti ne omenjamo ...
Planinstvo iz tega ni izvzeto. Že od nekdaj se lomijo kopja; bomo smučali v visokogorju, plezali v stenah, bomo uporabljali pomagala, gradili udobnejše koče ...? Vsak dan smo še vedno soočeni z novimi izzivi; športne ferate, gorsko kolesarjenje, jadralno letenje, žičnice, otočki neokrnjene divjine ... Tudi slednje ima nasprotnike.
Vsakodnevno poslušamo o razvoju trajnostnega turizma. Skrb je upravičena, a rezultatov zagotovo ne bomo dosegli z zgražanji nad novostmi in prepovedmi, sploh ne s prepovedmi dejavnosti, ki zagotavljajo trajnostno mobilnost (1). Električna vozila v velikem delu Alp neslišno in marsikje že zastonj dostavljajo izletnike in pohodnike na izhodišča tur, na planine, gorske prelaze. Pridružujejo se jim skuterji, gorska kolesa in skiroji na električni pogon. Je razen pešačenja in klasičnih koles sploh mogoč bolj trajnosten dostop v naročja gora? Zakaj bi se zgražali nad "novostmi", ki v gore na naravi prijazen način pripelje obiskovalce, željne miru in čistega zraka? Želela bi, da bi se moja mama, ki se pri petinosemdesetih ta trenutek že petič v življenju postavlja na noge (ja, toliko sklepov so ji uspešno zamenjali), lahko usedla na izposojeno kolo, ki bi jo ob minimalnem naporu (zanjo maksimalnem) popeljal v Tamar ali kam drugam. Ne skrbi me, da bo mladina, čeprav je sposobna mnogo več, sedala na to isto kolo in se ne bo niti prepotila ob dosegu Mangartskega sedla. Zaupam, da ljudje skrbijo za svoje zdravje z dovoljšno telesno aktivnostjo. Prepričana sem tudi, da bo pošteno ocenjen in cenjen trud posameznika, ki je maksimalno izrabljal svoje moči, ne glede na to, če bo uporabljal pomagala ali ne. Za hendikepirane je pomoč nujna, za zdrave pa izboljša in podaljša izkušnjo, so zapisali ob odkritju tako "nepotrebne" modre tabletke.
Ko sem nedolgo tega zaključevala daljšo visokogorsko turo po za skoraj tovornjak široki poti ob znanem dolomitskem jezeru, sem imela možnost opazovati vse našteto. Od planincev, alpinistov z vso opremo, tekačev, tudi z malčki v nahrbtniku, gorskih kolesarjev, sprehajalcev z odejicami pod pazduho, vozičkarjev, sprehajalcev psov in uporabnikov električnih koles. Bilo mi je lepo: vsi skupaj in vsak si je zaslužil svojo mero občudovanja in spoštovanja. Nič me ni skrbelo, kako jasno se vidijo moji napori, ker sem tri dni trdo garala za vsak višinski meter. Morda sem v svoj dosežek vložila veliko manj truda kot dedek, ki ga je pod roko podpirala vnukinja in sta ob jezeru mukoma naredila le dobrih petsto metrov.
Gorski svet je mnogim pribežališče, naša skrb naj bo, da tako tudi ostane. Preveč sprememb se je že zgodilo, zato zagotovo ne bo šlo brez premišljenih korakov. Verjamem v razum, zato živel napredek in živel trud za enake možnosti! Kaj hitro se nam lahko gore zaradi takih ali drugačnih vzrokov odmaknejo, z leti vsakomur nepreklicno postajo višje in višje. Pomirjujoč je občutek, da obstajajo ljudje iz tiste prve skupine, ki nam omogočajo, da jih bomo lahko čim dlje in čim pristneje uživali.
Anka Vončina
1 Osnovni cilj trajnostne mobilnosti je zadovoljiti potrebe vseh ljudi po mobilnosti in obenem zmanjšati promet, posledično onesnaževanje, emisije toplogrednih plinov in porabo energije. Trajnostna mobilnost je tista, ki je hkrati okoljsko sprejemljiva, socialno pravična in spodbuja razvoj gospodarstva. Z ukrepi prometne politike moramo zagotoviti, da je potreba vsakogar po premikanju zadovoljena, vendar ob nižjih stroških in manjših stranskih učinkih, tveganju in porabi naravnih virov (Vir: MIZ).