Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Spantik 2017 - poročilo

11.09.2017
Odprava GRS Tržič - SPANTIK 2017


G-L: ... | VTG 2017 | VTG 

 

sreda, 13. september 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 578

GRS Tržič - Milan Meglič: Ko je padla ideja, da se ob 80-letnici GRS Tržič organizira manjša odprava, je bilo kar veliko zanimanja in kar nekaj potencialnih kandidatov.

Kot cilj je bil izbran Karakorum in sedemtisočak Spantik. Bolj se je bližal čas odločitve, manj nas je bilo, tako da smo na koncu ostali štirje resni člani, ki smo kasneje na odpravo tudi šli: Domen Bole kot vodja, Sašo Rožič, Miha Lovrenčak in Milan Meglič.
Moram poudariti, da se je Domen res izkazal kot izvrsten vodja, vse se je dobro pozanimal, zmenil z agencijo in opravil večino organizacijskega dela, poleg tega, da je še dan pred odhodom hodil okoli nas s polnim avtom prave srbske rakije, če ima še kdo kaj placa. Ostali smo po svojih močeh pomagali in urejali stvari, kar je kdo lahko.

Prišel je čas odhoda: 24. junija polet z Brnika v Istanbul in potem naprej v Islamabad. Naslednji dan smo si na kratko ogledali skoraj prazno mesto, saj je bilo do praznika ramadan le še kak dan ali dva in se ni nič dogajalo, vsi »verniki« so počivali in se pripravljali na praznik. Naslednji dan smo že zjutraj leteli naprej v mesto Skardu, od koder se je potem naša odprava začela. Popoldan smo v naši agenciji Blue sky pregledali vso najeto opremo, šotore, hrano ... in se z lastnikom Mohamedom Gulam dogovorili o podrobnostih.
27. 6. zjutraj smo že odrinili na pot z dvema terenskima Toyotama, z vso potrebno opremo za odpravo. Z nami sta odšla še kuhar in njegov pomočnik, oba z imenom Ali (mlajši in straješi), s tem da verjetno zaradi ramadana z nami sploh ni šel zvezni oficir, in je vse v zvezi z nosači uredil kar kuhar.
Sledila je vratolomna vožnja do zadnje vasi v dolini Arando, na višini ok. 2800 metrov. Tam smo se utaborili in prespali, zjutraj pa so prišli nosači in si razdelili tovore in odrinili smo proti gori.
Sledila je okoli 40 kilometrov dolga pot ob in po ledeniku do baznega tabora (4380 m), ki je trajala tri dni. Mi smo popoldneve izkoristili tako, da smo se vsak dan povzpeli še za dobrih 300 vm nad tabor v smislu boljše aklimatizacije.

Sledil je dan počitka v bazi, ki smo ga izkoristili za pripravo opreme za naslednji dan, ko smo prvič odšli na hrib. Nesli smo vso opremo za T1 in T2, tako da smo natovorjeni kot mule T1 na višini 5100 metrov dosegli v dobrih treh urah, ga postavili in tam prespali.
Lep sončen večer se je ponoči spremenil v sneženje, ki je trajalo do popoldneva, ko uvidimo, da z našim napredovanjem ne bo nič, zato sestopimo v bazo.
Spremenljivo vreme se nadaljuje še dva dni, zato čakamo v bazi in vremenske luknje izkoristimo za aklimatizacijo proti T1.
Vse vremenske napovedi, ki jih dobimo, ne držijo skoraj nič, tako da se kljub temu odpravimo na hrib.
Kar hitro smo v T1, Miha se slabo počuti, zato se vrne v bazo, ostali pa nadaljujemo proti T2 (5500 m). Sneg je mehak, tovorimo težke nahrbtnike, udira se do kolen, včasih pa tudi do pasu. Vse okrog nas se prožijo plazovi, na nevarnost pa nas opozarjajo tudi napoke, kjer se je malo prej odpeljalo v dolino.
Do T2 porabimo šest ur. Komaj postavimo šotor, že sneži. Sledi kuhanje in kuhanje in kuhanje in spanje, če se temu lahko tako reče.
Zjutraj je vreme kilavo. Odpravimo se naprej, po dobrih 300 vm zopet začne snežiti, tudi vidljivost je naprej vprašljiva, zato sestopimo v bazo.

V bazi en dan počivamo, naslednji dan pa se že ob tretji uri odpravimo. Vreme je lepo. V enki poderemo šotor in ga odnesemo naprej. Na dvojki smo pred osmo uro in sonce že neusmiljeno žge; ko se skorjica odtaja, se takoj globoko predira nepredelan sneg.
Na dvojki počivamo in talimo sneg. V šotoru je 50 stopinj, zunaj te še prži sonce, nimaš se kam skriti. Pade ideja, da poizkusimo ponoči iti naprej, da bi lažje in hitreje napredovali, pa se naša ideja kmalu izjalovi. Včerajšnje sonce je pustilo sledove na naših telesih in še zaradi slabih razmer, prediralo se je zopet čez kolena in do pasu ... zato misel opustimo na višini okoli 6100 metrov. To je bil tudi najbolj strm del pobočja nekje do 40 stopinj, nepredelan sneg, splazilo se pa tudi ni, tako da ni bil dober občutek gaziti tako globok sneg v taki strmini.
To je bila hkrati tudi najvišja točka, ki jo je odprava dosegla.

V bazi potem dva dneva počivamo, kuharja nas razvajata s svojimi specialitetami in preberemo vse knjige, kar jih premoremo. Naslednjia dva dneva pa dežuje, višje gori pa sneži, kljub dobri napovedi, naš čas pa neusmiljeno beži.
14. 6. se vsi ponovno poženemo na hrib. Miha je bolje in gre z nami na dvojko. Teoretično imamo še možnosti za uspeh, če bi bile razmere dobre.
Naslednje jutro je jasno. Domen in Miha se odločita, da naprej ne gresta, zato z Sašom natovorjena za T3 zgodaj odrineva naprej. O naših sledeh od prej ni kaj dosti ostalo, jih je zapadel nov sneg. V strmi flanki so bili fiksi od japonske odprave globoko zapadeni.
Dokler je držalo, je šlo kar dobro in sva hitro napredovala. Višje v flanki se je na hitro spremenila struktura snega in se je zopet udiralo čez kolena.
Še nekaj časa rinem naprej pa me Sašo po vrvi pocuka in opomni, da je to res nevarno početje. »Zaradi plazu«, malo višje bi namreč morala flanko prečiti v levo okrog roba, kar bi bilo skrajno nevarno. Ima prav, stakneva glavi, se sprijazniva z usodo in modro sestopiva v dolino.
Spotoma pobereva še, kar sta Domen in Miha pustila, in jo hitro ucvreva proti bazi, dokler se še ne predira neznosno. Srečava člane japonske odprave, ki so kasneje iz podobnih razlogov ravno tako odnehali, in Pakistance, ki gredo prvič proti T2.

V bazi naslednja dva dneva pripravimo vse potrebno za odhod v dolino. 17. julija zjutraj pridejo nosači in v Arando sestopimo v dveh dneh ter naprej do Skarduja. Spotoma se ustavimo v nekakšnih toplicah, da v zelo vroči vodi odmočimo »prisušen švic« z naših teles.

Naslednji dan smo si ogledali Skardu. Sledila je še dvodnevna vožnja po Visoki karakorumski cesti do Islamabada, kar pa je že druga zgodba.
Sledil je še povratni let Islamabad-Istanbul in do Brnika.

Če vse skupaj povzamem: uspeh odprave je krojilo vreme in izredno veliko snega, ki je to pomlad padel na tem območju in se ni predelal, posledično so bile zaradi tega slabe razmere. Hrib tehnično ni zahteven, je pa vremensko zelo muhast, dejstvo, da že dve leti nihče ni bil na vrhu, tudi ni kar tako, ujeti prave razmere, če imaš le 14 dni časa, pa ni enostavno; za povrh pa še slabo vreme.

Glede na razmere, ki so bile, do vrha ne bi mogli pregaziti, tudi če izključimo nevarnost plazov. Če gledam kot celoto, je bila odprava prav super, res prava dogodivščina, edinstveno gorsko okolje, veliki ledeniki, vasi in ljudje, kot da se je čas ustavil ... Super družba.
Nazaj smo prišli celi, še vedno prjatli in z novo izkušnjo v žepu.
Vsi člani smo tudi bolj ali manj aktivni alpinisti pri AO Tržič, tako da smo tudi po tej plati zastopali domače društvo.

Zahvalil bi se tudi obema našima zdravnikoma Iztoku Tomazinu in Tomažu Goslarju, ki sta nas založila s sredstvi za lajšanje tegob na poti, Ireni Mrak za koristne informacije in vsem drugim našim članom, ki so nam kakorkoli pomagali.
Na koncu bi se rad zahvalil še vsem trem udeležencem, ki so me »prenašali«, in še enkrat pohvalil Domna, saj če ne bi bilo njega, ne bi šli.

Besedilo in fotografije: Milan Meglič   

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker