Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kot bi poskušal

Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... leopardovo kožo razdeliti na tri enobarvne dele

Po dolgem času sem imel spet priložnost spoznavati lepote Bosne in sedanje življenje njenih prebivalcev.

Konec julija letos sem se na povabilo organizatorjev udeležil festivala Outdoor v Kreševu pri Sarajevu, v začetku avgusta pa še zleta planincev BiH v Vrbovcu pri Odžaku. S Stipetom Božićem, mojim dolgoletnim hrvaškim soplezalcem, sva na obeh zelo dobro obiskanih prireditvah predstavila najino skupno gorniško, predvsem himalajsko pot. Sam pa sem imel, po dolgem času, spet priložnost spoznavati lepote Bosne in sedanje življenje njenih prebivalcev.

Moj predzadnji obisk Bosne sega še v čase skupne države v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat je Bosna iz republike postala država BiH, njeni prebivalci pa so se zapletli v strahovito državljansko vojno, ki je od leta 1992 do 1995 zahtevala kar sto tisoč življenj, povzročila neznansko gmotno škodo in zastrupila odnose med tremi tam živečimi narodi. Več kot dva milijona ljudi je bilo pregnanih s svojih domov. Vsako nasilje se me dotakne in prizadene. Še toliko bolj, ker se je to zgodilo mojim nekdanjim sodržavljanom. Sodržavljanom, ki so me navduševali in me še – s svojim unikatnim, briljantnim humorjem, odličnimi filmi in glasbo. Bosna, mešanica narodov in religij, je bila zgled strpnosti in gostoljubnosti ne le drugim prebivalcem Jugoslavije, ampak tudi svetu. Zato preprosto nisem mogel razumeti, da jo je doletelo nekaj tako tragičnega. Seveda nisem pričakoval, da bom ob tokratnem obisku razumel kaj več. Zelo pa sem si želel, da bom morda spet zaznal vsaj delček tistega, kar je Bosna sebi in svetu dajala v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

V Bosno sva z ženo vstopila v Bosanskem Brodu v Republiki Srpski in se takoj na začetku soočila z mejami znotraj države. Malo zaradi slabih cest in omejitev hitrosti, malo pa zaradi številnih policijskih kontrol sva počasi vozila proti Kreševu. Kljub temu da je od najhujših spopadov minilo že več kot dvajset let, me je osupnilo število porušenih hiš in njihovih ostankov, vidnih že s ceste. Kaj je tam zadaj, kamor pogled ne seže, sem si lahko le predstavljal. Vmes sem zaznaval kar nekaj novogradenj, predvsem pa preštevilna pokopališča. Tako bošnjaška kot hrvaška in srbska. Pokopališča in ruševine, kot boleč spomin in preteč opomin, so bili stalnica tega potovanja.

Kabriolet hiše

Razrušene hiše so praviloma brez streh. Na zunanjih še stoječih delih je ponekod videti sledove streljanja, iz notranjosti pa zvečine že rastejo drevesa. Glavni organizator in duša festivala Zoran Simić je o porušenih vaseh in hišah brez streh, ki sva jih videvala vso pot, tako mimogrede, a s trpkim, nepremagljivim bosanskim humorjem pripomnil: »A, vozili ste se kroz ona kabriolet sela.«
Pojasnil je, da so vojske enih pobile in pregnale prebivalce drugih narodnosti, nato pa sistematično uničile njihova bivališča. Kot sporočilo in opomin, da se po koncu vojne nimajo več kam vrniti. Vojaki so notranjost hiš razstreljevali s podtaknjenimi bombami in granatami. Včasih je bilo dovolj že nekaj plinskih jeklenk, da je ob eksploziji odneslo najšibkejši del gradnje, streho. Od tod ime kabriolet kuča.

Festival gorniških fotografij v osmih kategorijah in filmov ter videov v dveh so prizadevni organizatorji tokrat pripravili že peto leto zapored. Z razstavo nominiranih fotografij za nagrade v mestni hiši, predvsem pa s projekcijo filmov na glavnem mestnem trgu se je mestece na robu Sarajeva za tri dni spremenilo v center gorniških dogajanj na Balkanu. Zaradi vojne zdesetkano naselje z nekaj sto prebivalci na festival privabi nekajkrat toliko obiskovalcev, skupaj z organizatorji, željnimi še česa drugega kot razmišljanja o vojni, delitvi in njenih posledicah.

Malokje sva s Stipetom med nastopom in po njem naletela na tako iskren in navdušen odziv, tako organizatorjev kot poslušalcev. Že dejstvo, da prihajam iz Slovenije, jih je navdušilo, saj mojo državo, prebivalce, način življenja in urejenost kujejo v zvezde. Glede na njihove težave morda celo upravičeno. Meni pa je postajalo iskreno nerodno, ko sem se spomnil, kako je ta »čudesna zemlja Slovenija« pred leti uradno izgnala bosanske gradbene delavce, tiste, ki so po več mesecih poštenega dela v Sloveniji, a ne prejemanja zasluženega plačila zanj vprašali, ali bi vendarle lahko dobili plačo … V tem pogledu me je še danes enako sram za mojo »čudesno zemljo«.

V enem od dni festivala so nam gostoljubni organizatorji pripravili vodeno turo na najvišji vrh osrednje Bosne, Nadkrstac v pogorju Vranica. Dan, ki smo ga preživeli v gorah, bi lahko označil z besedo – osupljivo. Najprej zaradi lepote. V idilični okolici Prokoškega jezera, 1600 metrov nad morjem, stojijo številni leseni pastirski stanovi. Nad njimi se dviga prostrano zeleno visokogorje do višine več kot 2100 metrov, idealno za pohodništvo, pozimi pa za turno smučanje. Pokrajina kot v Švici ali v naših Alpah, ki je sredi »brdovitog Balkana« nisem pričakoval. Pravi raj.

Motokros po parku

A le na prvi pogled. Vodnik Sladja mi je malo zagrenjeno pripovedoval, da je bila ena največjih napak, ko so to območje razglasili za narodni park in s tem pritegnili pozornost domače javnosti in tujine. Naselje ob jezeru se brez strategije, stihijsko širi, vsak zida po svoje, večina brez dovoljenj. Veliko pastirskih stanov so pokupili premožnejši prebivalci arabskih držav in si jih preurejajo v svoja počitniška bivališča. Med vojno so Bošnjaki, ki v nasprotju s Hrvati in Srbi – te so podpirali rojaki onstran meje – niso imeli nikogar, sprejeli pomoč arabskih držav. Jasno jim je bilo, da se za pomočjo »bratom v veri« skrivajo ideološki in ekonomski interesi. A so jo v stiski sprejeli, kot pojasnijo, »... od tujcev, s katerimi imamo manj skupnega kot recimo z vami Slovenci«. Kar malo osupel sem opazoval povsem zakrite ženske, ki so sedele pred hišami, na katerih so se bohotili napisi v arabskem jeziku, ali pa se sprehajale z otroki okoli jezera. Trenutno so tam v modi motorni štirikolesniki, ki jih najstniki, potomci premožnih staršev, »torirajo« po obali idiličnega jezera sredi narodnega parka.

Še huje je z odraslimi »divjaki«. Območje parka postaja prava meka za motokrosiste iz držav, kjer je vožnja v naravi, kaj šele v narodnih parkih, že davno prepovedana in strogo sankcionirana. Zaskrbljeni domačini, tisti, ki se zavzemajo in ustvarjajo okolju prijazen turizem, jim pravijo kar zakrinkani teroristi. Največ jih menda prihaja iz Nemčije. Organizatorji teh »avantur« so domači motoristi, ki s tem sicer zaslužijo kakšno konvertibilno marko, da pa tako onesnaževanje ne sodi v narodni park, nočejo razumeti niti doumeti. Menil sem, da vodnik malo pretirava, a le nekaj minut kasneje sva pod vrhom grebena, več kot 2000 metrov visoko, odskočila s steze, da sva se umaknila hordi motokrosistov, ki so nama pridrveli nasproti. Komaj sva malo prišla k sebi, je že pridrvela naslednja skupina. Sladja mi je zaupal, da planinci prek nekaterih najlepših predelov pogorja sploh nočejo urediti in markirati pohodnih poti, ker si jih bodo takoj prilastili motokrosisti. Bojim se, da bo pot do sožitja med planinci in motoristi še zelo dolga.

Zehrudin Isaković, predsednik planinskih zvez Bosne in Hercegovine, alpinist, avtor številnih izvrstnih dokumentarnih filmov ter magister komunikologije, je bil v teh dneh izvrsten sogovornik za vse, ki smo skušali razumeti, kaj se v Bosni dogaja danes. Samoironično je pojasnil, da ni običajni predsednik planinske zveze, ampak zveze zvez, saj imajo Bošnjaki, Hrvati in Srbi vsak svojo. Tudi zato je tako težko usklajevati projekte, ki bi bili koristni za vse. Tako je žal tudi na vseh še bolj življenjsko pomembnih področjih. Iz zgodovine je razvidno, da imajo domovinsko pravico v Bosni vse tri etnične skupine, ki so bile po vsej deželi že stoletja tako pomešane med seboj, da jih je sedaj nemogoče razdeliti na tri etnično čista območja. »Kot bi skušal leopardovo kožo razdeliti na tri enobarvne dele,« je bil nazoren Zehrudin. Zato nobena narodnost ni zadovoljna z razdelitvijo ozemlja, ki ga je prinesel daytonski sporazum. Je pa vsaj ustavil vojno. Najbolj tragično ob tem pa je, da je bila Bosna v nekdanji Jugoslaviji pravi vzor multikulturnosti, že dolgo pred tem, ko je sloviti multikulti postal zaščitni znak programov vseh naprednejših evropskih politikov. Kaj in zakaj je šlo v Bosni vse tako zelo narobe, sta vprašanji, ki bosta zaposlovali še generacije. »Sedaj bi bil uspeh že to, da bi našli in zmogli dogovor o spoštljivem odnosu do žrtev vojne, nekako po zgledu narodov, vpletenih v prvo svetovno vojno. To bi bila dobra osnova, na kateri bi spet lahko začeli graditi zaupanje,« skuša biti zmerno optimističen. Rešitev iz nefunkcionalne politične ureditve, kjer vleče vsak na svojo stran, slabih ekonomskih razmer in nacionalizmov, ki hromijo državo, pa vidi edino v vstopu BiH v Evropsko unijo. A tudi do tja je v Bosni še daleč.

BP – Behrić Petrol

Nekaj dni kasneje, med vožnjo na sever države, sem bil dodatno očaran nad njeno lepoto pa tudi nad podjetnostjo njenih ljudi. Od tistih, ki na starodaven način v kopah pridobivajo oglje, do novodobnih črpalkarjev. Država je namreč tudi zasebnikom omogočila odpiranje bencinskih črpalk in te so ob cestah začele rasti kot gobe po dežju.
Priporočeno mi je bilo, da je bolje točiti gorivo na črpalkah državnih podjetij, recimo hrvaške Ine, našega Petrola ali kake druge svetovno znane firme. Zato sem zavil na črpalko, nad katero se je bohotil napis BP slovite angleške korporacije British Petroleum. A kmalu sem presenečen ugotovil, da si je podjetni domačin le »izposodil« njihov znak za svoj – Behrić Petrol. Prav izvirna iznajdljivost in smisel za humor sta pomembna dela strategije, kako preživeti.

Slet planinara BiH so tokrat pripravili v nižinskem delu Bosne, v Vrbovcu, ki je tako kot Kreševo v federaciji BiH. Drugače od slovenskega dneva planincev, ki traja le en dan, se je bosanski zaradi pestrega programa razširil kar na tri dni. Nogometno igrišče ob šoli so spremenili v parkirišče in prostor za taborjenje. Večja društva z več udeleženci so v improviziranih kuhinjah sama poskrbela za svojo prehrano s pestro in zanimivo bosansko kulinariko, od bureka do pečenega vola. Edini hotel v bližnjem Odžaku in okoliški moteli so bili polno zasedeni. Zbralo se je več kot tisoč bosanskih planincev, kar je desetina članstva te triinpolmilijonske države.

V treh dneh je bilo dovolj časa tudi za ogled širše okolice in mesta Odžak, ki je bilo med vojno tako opustošeno, da so ga mnogi poimenovali drugi Vukovar. Dvaindvajset let kasneje se mi je po vsem videnem in slišanem zdelo, da je še vedno več v vojni porušenih hiš kot na novo zgrajenih. V Odžaku Hrvatje in Bošnjaki živijo skupaj, pa vendarle vsak v svojem delu mesteca. Tudi tu se čuti tista nevidna meja, ki jo zaznaš še v mnogih delih, ko potuješ skozi Bosno. Na krščanskih verskih objektih in kipih je videti sledove krogel, na mošejah so plošče z napisi – porušena leta 1993, na novo zgrajena leta 1998. Le nekaj kilometrov naprej še ena meja v isti državi, a vidna in označena z napisom, Welcome to Republic of Srpska. Ob cesti ponekod še stojijo rdeče opozorilne table z belo mrtvaško glavo in napisom v cirilici – Mine! V enem od popoldanske vročine skoraj opustelih naselij v senci gostilniškega vrta naročiva turško kavo. A naju priletni Slobodan, željan pogovora, medtem ko pri drugi mizi počasi pije svoje šilce rakije, poduči, da pri njih ni več »turske« kave. Da imajo zdaj po vojni samo »domaču kafu«. Za opozorilne table pove, da »… nema više puno mina, ali svake toliko tko poleti, pa je bolje poštovati upozorenja«. Ko ga vprašam, zakaj je napis za nevarnost samo v cirilici, pomirjujoče zaključi: »Pa svaki čovek zna, što znači mrtvačka glava …« Poln nostalgije po starih časih pove, da je »nekoliko godina radio u Sloveniji, u Velenju. Kako su ono bila dobra vremena! A sada? Ko zna, šta če biti …«

Rad bi ti napisal pismo

Zadnji dan na poslovilni večerji za isto mizo skupaj z organizatorji posedemo gostje iz skoraj vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, Srbije, Hrvaške, Slovenije, ter predstavniki vseh treh bosanskih planinskih zvez. Vsi smo navezani na gore in povezani z njimi, zato pogovor zlahka teče. Le temam o prihodnosti Bosne ter možnostih za spravo in sodelovanje med njenimi narodi se nekako izogibamo, čeprav je od konca vojne že dvaindvajset let. Koliko časa bo še tako?

Po večerji naju Ivo Lubina, glavni organizator izleta, pospremi do avta in se še enkrat zahvali, da sva si vzela čas in prišla. Da je bil zlet uspešen tudi zaradi povabljenih gostov, da se opravičuje, če je bilo kaj narobe, da je tudi on, kot večina prebivalcev Bosne, zelo navezan na Slovenijo. V srednji vojaški šoli, še v času Jugoslavije, se je pol leta učil makedonski, pol leta pa slovenski jezik in še vedno zna nekaj besed. Prijazno se še enkrat poslovimo. Obrnjen proti avtu nenadoma zaslišim znane Kajuhove verze. Pretresen se obrnem. Ivo, zravnan, kot bi stal na odru, z nezgrešljivim bosanskim naglasom, a v čisti slovenščini recitira: »Veš, mama, rad bi ti napisal pismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav, že dolgo je, odkar več skupaj nismo, da bi le to lahko ti rekel, da sem zdrav …«

  09.09.2017 06:00
Kot bi poskušal leopardovo kožo razdeliti na tri enobarvne dele

Prokoško jezero v pogorju Vranica na višini 1600 metrov. Foto: Zehrudin Isaković

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti