Društvo GRS Bovec - Lado Mrakič: ... - intervencija 3. septembra 2017
To se dogaja pogosto tudi na našem Mangrtu. In se je tudi tokrat.
Skupina mladih Slovakov je skozi mrzel severnik v eter poslala klic na pomoč 200 metrov pod vrhom na slovenski poti.Načelnik zaprosi za pomoč dežurno ekipo na Brniku, ki se takoj odzove. Odzvove pa se tudi vrh Mangrta, ki se sramežljivo odene v pajčolan meglic. Stroj je klonil moči naravi. Štirje zagrizemo s potrebno opremo po slovenski. Dobrodošlico nam pripravijo curki ledene vode, ki iščejo pot do gole kože. Zasneženi stopi in v led okovane jeklenice, so onemogočale sproščen vzpon. Svoje je dodal tudi neprijetni severni veter, ki se je v sunkih jezno zaleteval v naše hrbte in na njih teške nahrbtnike s potrebno opremo.
Počasi se bližamo mestu, kjer nas verjetno nestrpno pričakuje skupinica pomoči potrebnih. Da še ni dovolj težav, nam baba pošlje še svoje pšeno, ki veselo poskakuje po skalah navzdol in mi smo edina ovira na poti do melišča. Ampak kljub temu, smo kmalu pri omenjeni skupinici. Trije mladci in ena nežna dušica so se stiskali v zavetju ob skalnem skoku. Na prvi pogled vse v redu. Čelada, vetrovka, plezalni pas, dolge hlače. Očala so zakrivala verjetno sprašujoče in zaskrbljene oči. Ali pa mogoče samo razočaranje nad neuspešno zaključeno adrenalinsko turo, ki ne bo ovekovečena na kakem facebooku in njemu podobnim stvarem. Še bolje bi bilo, če bi tudi mi imeli taka očala, ki bi znala zakriti pogled na obutev naše nežne dušice iz skupinice. In kaj naj bi zakrila? Ne veliko.Samo navadne nizke športne copate, ki nikakor, seveda z našega in ne njihovega zornega kota, ne spadajo v zasneženo visokogorje.
Dobro. Kaj sedaj. Načelnika obvestijo, da naj ne računamo na dežurno ekipo z Brnika. Sledi enostava, čeprav grenka odločitev. Čimprej navzdol, saj se ob čudovitem bližajočem sončnem zahodu približuje neprijetna noč. Postaja mrzlo, saj naša telesa niso imela časa prilagoditve iz 30 stopinj na nekaj stopinj nad ničlo. Prva dva že spustimo 50m po zasneženi strmini, ko zazvoni telefon. Pride. Kdo? Mogoče angel varuh? Ne. Stroj. Prihaja helikopter SV z ekipo. Drugi poskus. Hitro nazaj navzgor do mesta, kjer je možno iz naslona vstopiti v helikopter in pobegniti s trenutno zelo neprijaznega hriba na prijetno nižje ležeče sedlo. Dolgi so trenutki v čakanju na prihod odrešilne ekipe. Meglice se še vedno nočejo posloviti in tudi severnik ne miruje. Končno zaslišimo znani zvok in kmalu tudi opazimo silhueto helikopterja, ki se počasi in previdno pod taktirko izkušenega pilota ob izogibanju meglicam in kljubujoč sunkom vetra približuje.
Operater odpira vrata. Jaaa. To je to. Trije in eden naših izginejo v njegovem trupu in že so na poti navzdol proti sedlu. Hitro pospravimo vrvi in že vstopamo tudi mi v helikopter. Srečamo se s pogledi. Ni treba besed. In še plačilo v obliki čudovitega sončnega zahoda nad Zahodnimi Juljici.
Hvala dežurni ekipi z Brnika, ki nam je prihranila nekaj ur nelahkega nočnega spuščanja po zasneženi slovenski poti.
Vir: GRZS
Za Društvo GRS Bovec
Lado Mrakič