Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Rangtik 2017

06.09.2017 09:00
Poročilo alpinistične odprave Rangtik 2017


G-L: ... | VTG 2017 | VTG 

 

 

 

Gore nad dolino Rangtik: Jamyayng Ri (5800 m), Shawa Kangfri (5728 m)I, P6085 (H2) in P60956; foto Matija Jošt


Shawa Kangri (5728 m), P6085 (H2), Chakdor Ri (6193 m), Remnalaye (6278 m); foto Matija Jošt

Trerasure of Zanskart v JZ steni Chakdor Ri; foto Matija Jošt


Čunka v Z steni Jamyang Ri (5800 m); foto Matija Jošt


Smeri prvopristopnikov na Remalaye west, Remalaye in Treasure of Zanskar v JZ sateni Chakdor Ri; foito Matija Jošt

četrtek, 7. september 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1205

Poročilo alpinistične odprave: Poletje 2017 smo Tomaž Žerovnik, Matjaž Dušič in Matija Jošt preživeli v gorah, 

... ki obkrožajo dolino Rangtik. Zame to ni bilo nič posebno novega, počasi mi prihaja že v navado. Tomaž, alpinistični, gorskovodniški in ekspedicijski stari maček, si je že dolgo želel obiskati ta konec sveta, Matjaž pa rad hodi v gore in ni mu bilo treba dvakrat reči, da se je pridružil.
Bili smo dobra družba samim sebi in drugim.

Vodja: Matija Jošt Matic (AO Celje Matica), člana: Matjaž Dušič (AK Rinka, AK Kozjak Maribor) in Tomaž Žerovnik (PK Rifnik Šentjur).
Pogorje: Haptal, Zanskar, indijska Himalaja; od 12. 7. do 22. 8.

Za naše dobro počutje so skrbeli Lobsang Rinchan, Lobsang Gonbo in Sonam Rabgas, res so se potrudili.
Da smo odpravo izpeljali, se za pomoč zahvaljujemo: Matjaž in Matija Komisiji za alpinizem pri PZS, Matjaž tudi trgovinama Action mama in Gornik, Tomaž pa se zahvaljuje PK Rifnik.

Odpravili smo se v kraje, kjer večina gora nima imen, tja, kjer večina gora še ni občutila teže človeškega telesa na svojem temenu. Doline, ki se iz Zanskarja zajedajo v glavni greben Himalaje, domačine v glavnem navdajajo s strahospoštovanjem in bogaboječnostjo. Vanje se podajajo le, če je treba najti kakšnega izgubljenega jaka, nabrati zelišča ali se umakniti v samotno meditacijo. Le tiste doline, ki ponujajo prehod proti jugu v Kištvar, so včasih pomenile nujno trgovsko pot, danes pa zaslužek s treking turizmom.

Pogorje Haptal (ena izmed dolin v pogorju je Rangtik) je alpinistično precej nedotaknjeno. Nekoliko večje zanimanje zanj je (kot tudi za nekatera druga pogorja v Zanskarju) vzbudil Japonec Kimikazu Sakamoto, ki je v zadnjih desetih letih semkaj vodil različne alpinistično-raziskovalne odprave, fotografiral in identificiral vrhove, izdelal pa je tudi nekaj topografskih skic. Poročal je o svojih poteh (American Alpine Journal, Asian Alpine News in seveda na internetu), uvedel pa je tudi nomenklaturo identifikacije vrhov od H1 naprej (H kot Haptal). Prvi, ki je poročal o opravljenem alpinističnem vzponu v gorah nad dolino Rangtik, je bil Sergi Ricart (Španija). V navezi z Lucom Pellissa je leta 2008 opravil prvi pristop na Shawa Kangri (5728 m) po smeri Rolling stones (D+, led do 65 st., skala do V+, UIAA, 500 m). Lani sva dolino obiskala z Anastasijo Davidovo – Nastjo. Ponovila sva njihovo smer, opravila prvi pristop na zahodni vrh Remalaye (6266 m), poskusila pa sva tudi v severni steni P6193 m (aka H8), a sva precej visoko morala priznati, da ne bo šlo do vrha in se umakniti v varno dolino. Logistika odprav v Zanskar je enostavna. Vožnja na konec sveta, ko pa enkrat prispemo, so hribi precej pri roki. Višine vrhov sežejo tja do 6500 m, stene so bolj alpskih dimenzij, dostope pa je večinoma moč opraviti v enem dnevu iz naseljene vasi, do katere vodi cesta, občasno pa imajo tudi elektriko in GSM signal.

Za izhodišče smo izbrali vas Tungri (3600 m), vseeno pa se nismo mogli odpovedati ležernosti življenja v baznem taboru. Bazni tabor (GPS: 33° 28' 30" North, 76° 45' 13" East, 4926 m) smo postavili na mestu, ki ga je Sergi označil z velikim kamnitim kompasom, približno 5 ur zmernega hoda iz vasi.

Remalaye (6278 m) se nam je od vseh vrhov zdel najprimernejši za aklimatizacijski vzpon. Mučno hojo po meni poznanih šodrastih južnih pobočjih gore nam je olajšala dovolj velika količina snega. Prvi dan smo prišli do mesta za bivak na ok. 5900 m. Lepa polička, ki sva jo lani uravnala z Nastjo, je bila zaledenela in zasnežena, zato se Tomaž in Matjaž zavzeto lotita zemeljskih del. Nekako mi le dovolita, da jima tu in tam malo pomagam. Zjutraj nadaljujemo vzpon po snežnih vesinah v smeri proti zahodnemu vrhu. Letos popravimo orientacijski kiks iz lanskega leta, pravočasno zavijemo na police, ki nas privedejo v izrazit žleb. Malo nas skrbi prehod na vršni greben. Ko se dovolj približamo, opazimo grebensko okno. Ker je bilo na stežaj odprto, se zakadimo skozenj. Pravzaprav je Matjaž splezal 15 metrov ne prav lahkega kombiniranega terena, rekel je, da je M5+. Midva s Tomažem sva se pa kar na A0 potegnila čez, dobra je tale M5+, na 6200 m za aklimatizacijo. Nekaj minut kasneje prisopihamo na vrh. Opravimo prvi pristop na glavni vrh Remalaye (6278 m, aka H5). Končno bom v Tungriju kakšnemu radovednemu vaščanu ob vprašanju, kje smo plezali, pokazal z roko na Remalaye in rekel, tam.
Ko se razgledujemo po čudoviti okolici, opazimo, da za prehod na greben verjetno nismo izbrali najlažje variante, zagotovo pa najbolj atraktivno. Od baznega tabora do vrha je ok. 1300 metrov višinske razlike. Letos na odpravi nismo imeli nobene GPS naprave, tako da smo se pri višinah in razdaljah zanesli na obstoječe kartografske vire in na podatke, ki sem jih pridobil lani.
Aklimatizacijski vzpon smo opravili v alpskem slogu po južnih pobočjih gore med 21. in 23. julijem (vrh 22. 7.). Splošna ocena smeri D+. Pretežni del vzpona smo sledili smeri Davidova-Jošt iz leta 2016, takrat sva opravila prvi pristop na Remalaye west (6266 m), zadnjih 250 višinskih metrov pa se usmerimo proti glavnemu vrhu gore.
Na sestopu je sonce že dodobra omehčalo sneg, led pa je na nekaterih mestih čudno votel, zato se nekajkrat spustimo po vrvi. Odločimo se, da še enkrat prespimo na hribu, saj hočemo naša telesa kar najbolje adaptirati na redek zrak. Preživimo prijetno popoldne, malo manj prijetno noč, po zajtrku pa se spustimo do baznega tabora.

Napade me vročina (povišana telesna temperatura), Tomaž in Matjaž pa ne popuščata in odneseta vsak svoj nahrbtnik, poln opreme (nista bila lahka) na zgornji plato ledenika Rangtik in tam odložita opremo. Sestop v dolino nam res dodobra napolni baterije, in ko grizemo v breg nazaj proti baznemu taboru, slutimo, da smo zdaj tisti pravi. Matic in Tomaž se sicer ubadava z običajnimi težavami starostnikov (bolečine v križu, pogosto uriniranje itd.), Matjaž pa kar poka od energije. Ko ga zavohajo jaki, ki so med našo odsotnostjo naselili bazni tabor, jo brž ucvrejo nazaj v dolino.
Deževen dan nas malo ohladi, naslednji pa je brez dežja in odpravimo se proti Chakdor Ri (6193 m, aka H8). Noč na ledeniku pod steno je udobna, poslušamo glasbo, jutranje meglice pa soncu preprečujejo, da bi nas ogrelo. Žreb je določil vrstni red vodenja naveze. Bili smo pogumni in imeli srečo (tudi pri žrebu). Plezanje začnemo po snežni rampi, ki se s strani izteče v jugovzhodni raz gore, tam, kjer sva poskusila že lani z Nastjo. Po sto metrih se preobujemo v plezalke in pod previs pospravimo čevlje, dereze in cepine.
Prvi dan plezanje ni težko, težki so le naši nahrbtniki. Popoldan je v znamenju izdelave izravnave za udobno bivakiranje, poskusa rehidracije naših teles in filozofiranja. Na višini približno 5850 metrov si uredimo bivak. Naslednji dan čakamo, da sonce ogreje skalo in nas. Danes smo opremo skrbno izbrali: 24 metuljev, set zatičev, 10 klinov, 5 litrov pijače, vsak svojo puhovko, teniske, čelke, v žepe zatlačimo nekaj energetskih ploščič, navežemo se na dvojno vrv, vzamemo še nekaj kompletov in zank ter začnemo plezati.

Matjaž dobro vleče raztežaje. Plezanje je resno, a prijetno. Prehode iščemo na desni (gor gledano) strani raza. Brez obotavljanja zmerno napredujemo. V glavnem se držimo poči, včasih pa potegnemo tudi čez plošče, kjer je treba malo več zbranosti, saj je tam varovanje slabše. Okoli petih popoldan smo na vrhu. Opravili smo prvi pristop na Chakdor Ri (6193 m, aka H8).
Ko smo zadovoljni (in zaskrbljeni obenem) gledali okoli sebe, nismo bili prepričani, ali stojimo na najvišji točki gore, saj je vršni greben precej horizontalen, ozek, a ne težak. Ker nas je zajelo poslabšanje vremena z močno statično elektriko in sneženjem, se nismo ukvarjali s tem, kateri skalni blok v vršnem grebenu je morda pet metrov višji od našega stojišča, v skalni mostiček smo privezali rdečo molilno zastavico, ki nam jo je v ta namen dal Lobsang, ter vso energijo usmerili v sestop.
Veter je bil vse močnejši, sneženje pa vse gostejše. Spuste po vrvi smo urejali na (gor gledano) levi strani raza in do večera dosegli bivak, kjer nas je čakal šotorček, elektrika je pa tudi popustila, ko smo izgubljali višino. Ali je res? Naslednje jutro smo v oblačnem vremenu in rahlih padavinah nadaljevali s spusti po vrvi do vznožja stene. Na zgornjem platoju ledenika Rangtik smo si na ramena naložili še nekaj opreme in sestopili vse do baznega tabora. Treba je bilo le še izbrati ime smeri. Predlogi, kot so Šarlatans from Balkan ali pa Rolling stones spoznajo moje starše ali Only Lovers Left Alive so povsem nekorektni in neprimerni, zato se odločimo za Treasure of Zanskar. Višina smeri 750 m, splošna ocena ED+, v skali od III do VII- (po UIAA težavnostni lestvici), sneg in led do 55 stopinj naklonine. Plezali smo od 31. 7. do 2. 8. (vrh 1. 8.). Vzpon je bil seveda opravljen v alpskem slogu. Matjaž in Matic sva celotno smer preplezala prosto (na pogled oz. flash), Tomaž pa na dveh mestih A0. Varovanje smo v glavnem urejali z zatiči in metulji, na vzponu pa smo zabili tudi 5 klinov, ki jih nismo izbili. Spuste smo v glavnem urejali na skalnih rogljih, nekaj pa jih je tudi na klinih, metuljih in zatičih. Sledilo je nekaj dni počitka v baznem taboru.

Najizrazitejši skalni stolp nad dolino Rangtik je Jamyang Ri (5800 m). Prvič sem ga zagledal s ceste, ki povezuje Pensi La s Padumom na poti v pogorje Raru. Takoj smo ustavili avto in začeli pritiskati na sprožilec fotoaparata. Lansko leto gora ni hotela, danes pa sva z Matjažem trdno odločena. da ga zlezeva. Tomaž nama pomaga z nošnjo opreme do pod stene in okoli pol osmih začneva plezanje v zahodni steni. Spodnji del stene je položnejši, skala pa prašna, saj plezava v območju globokega žleba, v katerem so zagozdeni ogromni balvani. Tesnobno vzdušje se spremeni, ko zaplezava z zgornji del stene. Iz doline sva si sicer zamislila bolj direktno smer na vrh, a se kratka prečka podaljša v dva 60-metrska raztežaja, saj nikakor ne najdeva za naju primernega prehoda kvišku. Obletavajo naju različne ptice, največ je kavk. Občasno opaziva gnezdo in ptičje iztrebke. Nekaj čez tretjo priplezava na jugozahodni greben precej oddaljena od vrha. Balvanski problem v vršnem delu rešiva tako, da stopim Matjažu na rame in se iztegnem do dobrega oprimka. Matjaž je malo večji od mene, pa tudi varovanje od zgoraj pomaga, da bolj sproščeno naredi dinamični gib, ki ga sam raje nisem. Ob približno petih popoldan sva na najvišji točki. Opravila sva prvi pristop na Jamyang Ri (5800 m), v alpskem slogu po prvenstveni smeri Čunka, višina smeri 650 m, splošna ocena smeri ED, skalno plezanje od V+ do VII- (po UIAA težavnostni lestvici). Bilo je 5. avgusta. Celotno smer sva preplezala prosto in na pogled (oz. flash), za varovanje sva uporabljala izključno metulje in zatiče. Ob pogledu v dolino Haptal naju mika, da bi sestopila na vzhodno stran gore, saj je vzhodna stena precej nižja in malenkost bolj položna. Na žalost sva obuta v tesne plezalke, čevlji pa naju čakajo spodaj na vstopu v smer. Sestop je zračen. Po vrvi se spuščava direktno z vrha in upava, da se bo izšlo. Sidrišča za spust so v glavnem na skalnih rogljih, dvoje sidrišč je na klinih in dvoje na zatičih. Vznožje stene sva dosegla v soju čelnih svetilk ob približno devetih zvečer, kjer sta nama roke stisnila tudi Tomaž in Sonam. Danes smo v bazni tabor dobili obisk. Prispeli so prvi nosači, Caroline in Manu. Tomaž je kar dvakrat prek dneva pripeljal goste na ledenik pod steno, da so opazovali, kako nama gre. Pozna večerja v kuhinjskem šotoru, polnem ljudi, se seveda začne z aperitivom in konča z ...

Naslednji dan smo zapustili bazni tabor. Še Lobsang je rekel, da bo pogrešal ta kraj. Rekel sem mu, da lahko pride sem gor skoraj vsak dan, saj ni tako daleč iz vasi. Le čudno se je nasmehnil in začel nekaj brskati po nahrbtniku. Čez nekaj dni smo ob praznovanju Matjaževega rojstnega dne izbirali imena za vrhove H8 in P5800. Za skalni stolp P5800 so nama na lanski odpravi domačini zagotavljali, da se imenuje Phobrang. Ampak gora Phobrang je tudi v sosednji dolini Haptal. Da ne bi bilo prevelike zmede, so si premislili in predlagali ime Jamyang Ri, morda pa se bo prijelo. Tudi za H8 so ime predlagali domačini iz vasi Tungri. Pravijo, da naj bo Chakdor Ri.

Zanskar je čudovit kos našega planeta. Prijazni ljudje, bogato živo izročilo tibetanskega budizma, neokrnjena puščavska pokrajina edinstvenih barvnih odtenkov in veliko lepih gora. Možnosti za prvinski alpinizem je tukaj precej. Vsaka odprava je vir onesnaženja. Nekateri za to spoznanje potrebujemo odprave. Potruditi se moramo, da je onesnaženja v krhkem naravnem okolju čim manj. Mi smo se trudili po svojih najboljših močeh.

Matija Jošt Matic  

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker