Kibubazin - Nuša Maver: Včasih si želim uporabiti besede.
Že ko jih gledam od daleč, me navdihujejo in vame vlivajo potrebo po ustvarjanju. Da bi prenesla sporočilo celemu širnemu svetu, kako mogočne so.
Vabijo s človeku nevidnimi rokami in nogami, pošiljajo vreščeče kavke, da pojejo v njihovem imenu. Ustavijo pogled, da zmedejo um in omehčajo srce. Ga napolnijo s hrepenenjem, občudovanjem in spoštovanjem. Do njih. Do teh mogočnih očakov, ki te objemajo z vso svojo veličino. Privabijo sončne žarke, da najprej pobožajo prav njihove vrhove. In ohranijo moč, da zaspijo z njimi, dokler niso povsem ožarčeni s srebrno lunino prevleko.
Zebe me, da čutim drgetanje po vsem telesu, a ne umaknem pogleda. Še zmeraj zavita v spalko, z na pol zalepljenimi očmi, utrujenimi od zvokov harmonike, ki je utihnila šele v zgodnjih jutranjih urah, črpam njihovo energijo. Sonce bo vsak trenutek posušilo rosne kapljice na travniku, ki ga krasijo platneni šotori. Tabor se počasi prebuja. Če zaprem oči in globoko vdihnem, se na nosne čutnice zalepi vonj jutranje kave, ki jo pripravljajo najbolj zgodnji. »Jutra so zjutraj najlepša,« nenehno ponavljajo. Tega ne gre zanikati. Že samo pogled na šotore, ki stojijo v vrsti kot četa vojakov, te spomni, da preživljaš enega najlepših tednov v letu. Nebo je brez oblačka, odpira se čudovit dan.
»A že budimo?« Za rokav me pocuka eden izmed otrok, ki že nestrpno čaka, da bo lahko stekel med vrstama šotorov in na začetek dneva opomnil tudi ostale zaspance. Tako je. Tukaj ni zvokov mestne budilke. Tukaj ne nosim ure, ne gledam na telefon in ne razmišljam o stvareh, ki bi jih bilo treba postoriti. Tukaj čas ne teče. Ravnamo se po občutku. Nove dejavnosti se ne lotimo ob uri. Začnemo, ko je prejšnja končana. Jemo, ko smo lačni. Pa tudi, ko nismo. Poleg polnega mehurja te vsako jutro zbudi občutek. Nikoli ne boš prespal ure. Preprosto. Vse je tako preprosto.
Nadenem si še eno plast oblačil in počasi zlezem iz tople spalne vreče. Otroški smeh tabor nabija z energijo, in ko pogledam proti vrhovom, opazim, da sonce sega že skoraj do doline. Čas je za zbor. Pet kolon - ena velika družina. Prav res. Šestletniki na čelu, najbolj modri, ki jih štejejo že krepko čez šestdeset, na koncu skupine. Zaspani obrazi, neogrete glasilke, pa me vseeno naježi, ko zaslišim melodijo himne. Zastava se počasi dviga, meni pa ponos kar vre iz telesa. Vsakič znova si zaželim, da bi gospod Strniša pesmi o treh planikah dodal še kakšno kitico.
Otroci so v pohodnih čevljih že pri zajtrku, mene pa po podplatih še zmeraj žgečka rosna trava. Bivam z naravo. Pustim, da me objema. Včasih opazujem mravlje, kako se prebijajo čez dlačice na roki in iščejo izhod do zelenih trav. Celo blato, ki prekriva barvo kože na stopalih, mi na obraz zvabi nasmešek. Spomni me, da sem doma. Tukaj ni prostora za skrbi. Ni predsodkov, ni zamer. Tukaj bivajo dobri ljudje.
Voda, dodatna majica in pelerina. Nahrbtnik je pripravljen. Čutim nemir, ki mi pospešuje srčni utrip. Ob vsakem pogledu na vrhove, ki nas obdajajo, bi najraje zakričala: »Daj, pojdimo! Kličejo nas, jih slišite?« Smeh, razigranost in sreča utripajo v ritmu korakov, ki nas vodijo proti njim. Čez travnik, pašnike, po mehkih gozdnih tleh, vse do skalovja, kjer nas pozdravljajo vreščeče kavke. Črne ptice, varuhinje gora. Opazujem jih, kako se nastavljajo gorskemu vetru, kako se igrajo v njegovi sapi in prepevajo, da zapoje še moje srce. Ko se oziram za njihovimi široko razprtimi krili, se pogled ustavi na sosednjih vrhovih in sedlih, ki jih povezuje neskončen greben. Nekega dne bom šla tja. Nekega dne bom prehodila te neskončne poti, pustila sončnim zahodom, da mi privabijo solze v oči, pustila srcu, da me vodi naprej. Nekega dne … Začutim cmok v grlu, ki mi za trenutek vzame sapo. Kako je vendar možno, da sem deležna te sreče? Ozrem se po skupini. Utrujeni obrazi, od potu premočene majice, zasoplo dihanje … In nasmešek, ki krasi obraz vsakemu, ko se ozre po vrhovih. Otroci že malicajo, ko prispemo še ostali. Vsi smo zmagovalci. Nihče ni boljši, nihče slabši. Pravljični razgledi so še zmeraj tam. Čas tukaj ne teče. Nikoli ne vprašam po uri, nikoli se mi ne mudi. Ravno nasprotno. Želim si, da se nikoli ne bi končalo.
Stojim pred svojo skupino. Zastava plapola na vrhu droga. Melodija himne naznanja, da je za nami še en uspešen dan. Eden tistih, po katerih se ti toži, ko se spomniš nanj. Dan, ki bo ostal zapisan ne le v spominu, temveč tudi v srcu. Naj traja, naj traja ... Ozrem se po očakih, ki jih bo vsak hip oblil oranžen odtenek, za tem rdeč, in ko bo v taboru moč slišati le še melodični dialog med harmoniko in kitaro, bo tam temen obris njihovih vrhov. Na desni bo luna in nad nami ... Nad četama šotorov, spečimi planinci, bo bedelo tisoče in tisoče zvezd, ki jih je v mestu nemogoče zaslediti. Če jih želiš videti, moraš pobegniti. Pustiti naravi, da te stisne v svoj objem, ti pomaga, da najdeš sebe, da spoznaš življenje. Tisto, ki ga v dolini ne moreš živeti.
Še vedno opazujem veliko družino, s katero bivam teh nekaj dni. Nekateri gledajo v zastavo, kako se počasi spušča, drugi očake, spet tretji samo mižijo in črpajo to magično energijo. Himna se počasi končuje. Spreleti me misel, da je za nami še en dan, in pri srcu me stisne. Sprašujem se, kateri dan je sploh danes. Sreda, morda četrtek? Ne, tukaj čas ne teče. Preženem misel o odhodu, obrišem od sreče solzne oči in zapojem še zadnji refren. In spet si zaželim, da bi lahko prenesla to neslišno sporočilo vsemu širnemu svetu. Uživaj v trenutku. Uživaj v rosni travi, ki te žgečka med prsti, v vsakem žarku sonca, ki se dotakne tvoje kože, bodi hvaležen, da si deležen te sreče. Bodi ti. In ko se vrneš, ko boš spet ujetnik časa in skrbi, ne pozabi, da lahko kadarkoli zapreš oči, globoko vdihneš in se spomniš tistega tedna, tistega dne in se vrneš tja. Med dobre ljudi, med četo šotorov, kraljestvo gozdov, jate kavk, v objem mogočnih gora.
Spet bom prišla. Ker tukaj je mesto, kjer vsakič znova ugotovim, kako malo v resnici potrebujem, da sem srečna. Tu sem doma.