Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Everest

04.09.2017 11:15
Everest je lahko le želja in nič več


G-L, 17.08.2017: Moj Everest <> Tomaž Rotar 
G-L,



Jutro na vrhu najvišje gore sveta / Osebni arhiv Tomaža Rotarja


Spust po »kitajski lojtri« na višini 8600 metrov
Osebni arhiv Tomaža Rotarja

četrtek, 7. september 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 726

Gorenjski glas - Jasna Paladin: ... je lahko le želja in nič več

Tomaž Rotar iz Lesc se je sredi maja kot osemnajsti Slovenec doslej uspel povzpeti na najvišjo goro sveta. Tudi tri mesece kasneje njegovi vtisi ne pojenjajo, zaupal pa nam je tudi, kakšne so bile njegove priprave in zakaj se je na vrh podal kljub ukazu o vrnitvi iz baznega tabora

Tomaž Rotar je znani zobozdravnik, ki ima že skoraj petnajst let svojo ordinacijo v Radovljici. Mož in oče dveh hčera z družino živi v Lescah, njegovo življenje pa je polno avantur. Slednje beleži na svojem blogu, kjer lahko beremo o popotovanjih po Skandinaviji, Indiji, Grenlandiji … kot zadnji pa navduši zapis Moj Everest, v katerem opiše svoj letošnji največji podvig. Šestnajstega maja se je kot osemnajsti Slovenec povzpel na najvišjo goro sveta.

»Jutro petnajstega maja je bilo rahlo oblačno, iz smetanaste odeje so bodli le osemtisočaki, nad nami pa jasnina, skoraj črne barve in lahko bi se reklo, da sem videl zvezde pri dnevni svetlobi. Čaka nas cona smrti, svet nad osem tisoč metrov, pripravil sem si regulator kisika in jeklenko. Zavedal sem se, da moram nalogo opraviti čim hitreje, brez obotavljanja in z vnaprej pripravljenim planom, tudi tistim rezervnim, če ne bo šlo vse dobro, kajti racionalnega odločanja na tej višini ni nihče sposoben. Pobočje proti taboru tri je nagnjeno približno petdeset stopinj, pretežno skalnato in mestoma ledeno. Snega je z višino na severni strani vedno manj, saj orkanskim vetrovom ne kljubuje prav nič. Štiristo višinskih metrov do trojke mi je pobralo precej moči, predvsem zato, ker se je veter skoraj popolnoma umiril, znotraj lunarne obleke pa tako postane precej vroče. Dopustil sem si dva litra kisika na minuto, pri čemer jeklenka zadostuje za osem ur hoje. Misli so postajale vse bolj tope,« se napeto bere odlomek iz njegovega zapisa, kjer je razvidno tudi, da bi se njegov podvig skorajda končal neuspešno, saj jih je na gori dosegel ukaz o predčasni vrnitvi zaradi napovedi slabega vremena.

»Novico in posledično odločitev, da se bom ne glede na posledice podal na vrh, sem sporočil šefu, ugasnil sem radio in prerezal popkovnico: sedaj sem sam.«

Za vami je že ogromno najrazličnejših avantur. Kdaj pa ste se začeli »spogledovati« z Everestom? Kdaj je želja postala realna?
»Vsaka tura počasi preraste tudi v avanturo, če je sreča mila, v tako, ki se dobro konča. Gorenjci živimo pod hribi in med njimi in po mojem se vsak od nas vsake toliko odloči povzpeti na vrh katerega od čudovitih vršacev. Majhen hrib vedno postavi nekoliko višji izziv, in če človek ne obupa, se bo spogledal tudi z idejo Everesta kot najvišjega. Sreča mora biti vedno zraven – pa še kdo drug, ki ga morda ne poznamo ali ne priznamo, da doživimo pravi trenutek, ko se vse ujame. In tako sem na vrh prišel tudi sam. Everest nikoli ni popolnoma realna želja, saj je le malo takih, ki se imajo možnost povzpeti večkrat in tako vedo, kaj jih čaka. Everest ne more biti realna želja, saj je okolje na gori tako kruto, da življenja za živa bitja zgoraj ni. Everest je lahko le želja in nič več. Kdor se odloči, da se bo spopadel s tako goro, ni realen, najbrž tudi popolnoma trezen ne, mora biti le otročje zagnan in upati, da se vse srečno konča.«

Kakšne so sicer vaše izkušnje z alpinizmom?
»Pred Everestom sem se povzpel na skoraj vse evropske visoke hribe, poleti in pozimi, pa tudi na Aconcaguo, Leninov vrh, obredel nekaj vrhov po Skandinaviji … Najlepši je bil Mont Vinson na Antarktiki. Pozimi skoraj ne mine konec tedna brez Kredarice, Triglava ali Kanjavca. Po hribih se vozim s kolesom, potujem s smučmi, plezam, hodim … Tudi ko se odločim za cestno kolesarsko turo, jo mahnem na Mangart, Vršič, Učjo, Ljubelj, Korensko sedlo …«

Kakšne so bile vaše priprave pred odhodom?
»Najbrž sem se že vse življenje po malem pripravljal na neko veliko turo, vede ali nevede. Gorništvo in alpinizem nista le šport, ampak način življenja. Zadnje leto ali dve sem nekoliko pojačal kondicijski trening in si postavil za normo od štiri do pet tisoč višinskih metrov na konec tedna, poleti s kolesom pozimi pa s turnimi smučmi. Čez teden za trening ni časa, in če je volja ali ne, se prisilim pešačiti do službe, kar pomeni pol ure hitre hoje na dan.«

Everest je znan po odpravah zasebnih agencij. S katero ste sodelovali vi in ali lahko razbijete predsodke, ki se porajajo v zvezi s turizmom na najvišji gori sveta?
»Odločil sem se za Adventure Peaks, angleško agencijo, ki me je peljala že na Mt. Vinson na Antarktiki. Nobenega drugega načina osvajanja najvišjih ali najbolj zaščitenih področij sveta ne poznam. V vsakem primeru se mora odprava pridružiti vsaj lokalni agenciji, ki se ukvarja z dovoljenji in logistiko. Tudi temu se lahko reče turizem, konec koncev to tudi je in ne razumem, zakaj bi kdo imel predsodke glede tega. Razlika med ljudmi, ki so se pred tridesetimi leti podajali v take hribe, in današnjimi ''turisti'' je le v načinu plačila in logistiki. Včasih so si ljudje nabrali sponzorje in se pač podali v hribe, ki v tistem času še zdaleč niso bili tako birokratsko zaščiteni kot danes. Gora je danes prav tako visoka, mrzla in nevarna kot pred petdesetimi leti, ko tako imenovanih turistov še ni bilo. Razlika je v opremi, ki je danes bistveno boljša, in globok poklon tistim, ki so se v volnenih nogavicah in babičinem puloverju podali v tak svet. Agencije ne peljejo na Everest vsakogar. Pogoj za vzpon na Everest so predhodni vzponi na najmanj sedem tisoč metrov ali najvišji vrh Antarktike ali Mt. Denali na Aljaski, ki velja za najbolj mrzlega. Poleg tega zahtevajo od klientov zdravstvene kartone, EKG in lahko še kopico drugih preiskav. Vsakogar preizkusijo na zimskih vzponih v Alpah. Svojci morajo podpisati izjavo, da v primeru najhujšega ne bodo zahtevali transporta trupla z gore, kar bi okolje dodatno obremenjevalo. Vodiči so najizkušenejši alpinisti na svetu. Vsaka odprava počisti za sabo, kolikor je to mogoče, ostalo čistilno funkcijo na gori opravita veter in sneg. Mislim, da so glede na dejstva predsodki glede turizma popolnoma odveč.«

Na Everest ste se povzpeli že maja. Kako na vse skupaj gledate tri mesece kasneje?
»Odkar sem prišel domov, ne mine dan, da ne bi pomislil na Everest. Ko prihajam zvečer utrujen domov, se vedno vprašam, kako sem sploh vse skupaj zdržal, saj me že celodnevni delavnik kar dobro podre. Na vsakdanje probleme sedaj gledam nekoliko drugače kot pred vzponom, sem bolj umirjen, kot bi bil zastrupljen s spominom in ponosom, da sem že dosegel, kar sem si dolgo želel, in da se naglica in nestrpnost v življenju ne izplačata več. Mislim, da to čutijo tudi moji pacienti in so na zobozdravniškem stolu manj prestrašeni in napeti kot nekoč. S časom in prav počasi srkam radost vrnitve domov, spet čutim vse prste, na oba palca na nogi sem moral počakati malo dlje.«

Odločitev, da ne upoštevate ukaza o vrnitvi, je bila zelo tvegana. Razpletlo se je srečno, a vseeno ... V življenju vedno tako tvegate?
»Neupoštevanje ukaza iz angleške pisarne je dogodek, ki se sicer ne bi smel zgoditi, vendar je celo skupino popeljal do vrha. Na odločitev nisem ponosen, vendar je zaradi navedenega dejstva ne morem obžalovati. Tudi Stu Peackok, šef agencije in najbolj izkušen angleški alpinist, človek, ki je bil dejansko posredno odgovoren za naša življenja, ni bil užaljen zaradi ignorance, saj je bil na koncu poplačan s skupinskim uspehom in je zabeležil tri nove vzpone na sam vrh. Letos so bile vremenske napovedi iz različnih agencij včasih popolnoma nasprotujoče, tako da so se šefi izredno težko odločali o datumu končnega vzpona. Sam sem takoj po ukazu poklical ženo Melito domov v Slovenijo, ki je bila v stalnem kontaktu z vremenoslovci, ki se ukvarjajo s specifičnimi napovedmi vremena za Everest. V dveh urah sem dobil še drugo mnenje od ameriškega vremenoslovca, seveda proti mastnemu plačilu, ki je prihod vremenske fronte napovedoval osem ur kasneje, kar je bil tudi razlog, da sem se odločil drugače kot šef v Angliji. Ne verjamem, da sem tvegal več, kot bi sicer, saj dejansko nihče ni ravno prepričan o katerikoli vremenski napovedi. V življenju tvegam samo takrat, ko sem na vrvi sam in nikogar ne ogrožam. Strah pred smrtjo izvira iz strahu pred življenjem, je nekoč dejal Mark Twain. Zakaj bi se bali življenja, saj je največji privilegij, ki nam je kadarkoli dan.«

Bi danes v zvezi z vzponom karkoli naredili drugače?
»V športu in naravi uživam, kar je po mojem smisel vsega. Včasih je sicer težko vstati ob treh zjutraj in se pri minus desetih odpraviti proti Kanjavcu, vendar so jutra okoli Triglava nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Smisel priprav je prepričati samega sebe, da je telo najboljši instrument, ki ga imamo, vendar je kljub temu samo orodje za dosego cilja, ki so si ga izbrali možgani. Mišice so v primerjavi z duhovno stabilnostjo veliko močnejše in vzdržljivejše. Dokler jih misel priganja in ne obupa, bo telo delovalo, popustilo bo šele, ko prekoračimo skrajne meje, do tam pa je še dovolj rezerve. Najtežji del vsega je zapustiti vsakdanjik, službo, paciente, tempo, družino, stresne misli, ki človeka dejansko držijo pokonci in hkrati uničujejo. Kar dolgo časa sem potreboval, da sem prebil led in začel razmišljati drugače in se prepričal, da sem pogrešljiv in da se bo življenje odvijalo normalno naprej tudi brez mene – in to je hkrati tudi ena najboljših posledic, ki sem jih prinesel domov.«

Kakšne želje (avanturistične) še ostanejo človeku, ki je že stal na najvišji gori sveta?
»Everest je najvišji, ni pa rečeno, da je največja avantura. Vsaka tura lahko preraste v nepozabno avanturo. Tudi delo in spreminjanje delovnega okolja v neskončno rigidni slovenski birokraciji je izziv, če ne celo največji.«

Se boste povzpeli še na kakšen osemtisočak?
»Potihem razmišljam o Everestu brez dodatnega kisika in o K2. Bomo videli, kako se bo odvijalo leto pred mano.«

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker