Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Zadovoljstvo

08.09.2017
Zadovoljstvo po prevoženi Slovenski turnokolesarski poti

 

 

 


Foto: Vida Trček

 

Foto Zlato Kampuš

 


Vida in Zlato sta prenočevala v šotoru, njuno kolesarjenje so zaznamovali tudi prijazni ljudje (foto Vida Trček)

sreda, 6. september 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 404

Zlato Kampuš, Vida Trček: ... po prevoženi Slovenski turnokolesarski poti

Komisija za turno kolesarstvo PZS je poleti 2016 objavila kolesarsko pot dolžine 1800 metrov in preko 50 kilometrov višinske razlike. Kot so objavili na svoji spletni strani, je pot primerna za širok krog turnih kolesarjev, mestoma je naporna, ponekod je treba kolo potiskati. Razdeljena je na 41 odsekov, podprtimi z opisi, zemljevidi, GPS sledmi in drugimi potrebnimi informacijami. Na mnogih prodajnih mestih lahko kupite Dnevnik STKP in odtisnete 111 kontrolnih žigov, ki so v ali na kočah/objektih.

Kolesarska pot je speljana skoraj po vsej Sloveniji in obide vse pomembnejše gorske skupine in pokrajine. Večina poti se vije po makadamskih in gozdnih poteh, manj po asfaltnih cestah, nekaj tudi po vlakah in stezah. Večkrat si kolesar deli s planinci markirano pot. Najvišja točka je na višini 1688 metrov (Poštarski dom na Vršiču), na Primorskem se spustimo do morske gladine.

Krožna pot je skoraj povsem kolesarsko prevozna. Na nekaterih strmih ali kamnitih delih je potrebno kolo porivati, kjer je hudournik odnesel pot ali je vihar podrl drevo, pa je potrebno kolo (in opremo) tudi prenesti.

Podpisana kolesarja sva prevozila in končala Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) v začetku julija 2017. V preteklem letu 2016 sva v dveh etapah prevozila približno tri četrtine, letos pa v eni etapi še ostanek poti. Skupaj sva kolesarila 32 dni in prevozila (po kolesarskem števcu) okoli 2000 kilometrov. Ker je skupna višinska razlika v vzponu več kot 50 kilometrov, sva se v povprečju (v 32 dneh) vsak dan dvignila za več kot 1500 metrov.

V prispevku želiva objaviti nekatere doživete, predvsem lepe trenutke kolesarske ture. Ker imava kar nekaj kolesarskih izkušenj, sva naredila tudi primerjavo z dvema, v tujini poznanima, primerljivima potema.

Kot zagreta gorska kolesarja poti in steze Slovenije kar dobro poznava in sva nad izbrano traso v večini navdušena. Posebno so všečni razni, razen lokalcem, neznani prehodi po gozdnih vlakah, strmih travnikih ali enoslednicah (okoli Trdinovega vrha, od Cerkve Sv. Ane v dolino Koprivne, prva varianta spusta od Koče na Peci v dolino Tople …). Namesto poti po dolini Save Dolinke bi bila prav gotovo mnogo zanimivejša pot po Karavankah (preko Trupejevega poldneva), spuščena sta pogorji Smrekovca in Golte … Kot sva slišala od domačinov, pot marsikje ni bila optimalno izpeljana zaradi nerazumevanja lastnikov zemljišč.

Mnogi za topografsko orientacijo ne uporabljamo satelitske navigacije (GPS). Na običajen način poiskane poti nam nudijo večje zadovoljstvo, podrobneje spoznamo bližnjo in daljno okolico, pogosto tudi prijazne domačine. Običajno uporabljava interaktivni spletni zemljevid Geopedija. Ker sloj STKP-ja v Geopediji (še) ne obstoja, sva GPX sled uvozila in si za priročnejšo uporabo natisnila večje število manjših zemljevidov v manjšem merilu.

Na redkih odsekih, kjer je bila pot označena z dvonamensko ali turnokolesarsko markacijo, je bila orientacija seveda lahka. Le na nekaterih mestih je bila označba – vsaj po najinem mišljenju – na napačni strani poti. Kasneje sva opazila, da je osrednja bela črta bila na nekaterih turnokolesarskih markacijah usmerjena v različne smeri. Nisva ugotovila, ali je bilo narisano slučajno ali za natančno usmeritev namenoma.

Tako kot na ostalih potovanjih, sva tudi to pot kolesarila s šotorom. Šotor zelo poveča svobodo izbire kraja prenočevanja in s tem dolžine dnevne ture. Na pot se lahko odpravite tudi zunaj sezone, ko so planinske koče večinoma zaprte. S seboj sva vozila rezervno hrano in vodo za en dan, saj so koče, turistične kmetije, gostilne ali trgovine dovolj pogoste.

Vseskozi sva srečavala prijazne ljudi, s katerimi sva se ne samo pozdravila, temveč izmenjala mnenja o poti, okolici, vremenu in podobno. Pogosto sva dobila dodatne uporabne informacije pri oskrbnikih koč, ki so nama s prijaznostjo vlivali dodatno energijo.

Verjetno se nama je najbolj vtisnil večer v planinski koči pri Jelenovem studencu. Bila je že trda noč, ko sva utrujena prikolesarila do koče. Vedela sva, da se odpre šele naslednji dan. Prijazna oskrbnika, ki sta prišla le malo pred nama, ne samo, da sta nama ponudila prenočišče, skuhala sta nama tudi večerjo, čeprav je bila koča uradno zaprta!

Do popotnika/planinca je lahko prijazna tudi zaprta koča, kar sva doživela na Notranjskem. Najprej sva iskala žig na zunanjih stenah, potem sva ugotovila, da je predprostor, v katerem je bil tudi žig, odprt. Opremljen je bil s klopjo, mizo, odejami in celo osnovno posodo. V primeru slabega vremena bi v predprostoru lahko udobno preživela noč! Čeprav ni bilo nikogar, sva se počutila res dobrodošlo!

Skoraj neverjetna je bila gospa v Beli krajini. Prespala sva na višje ležečem travniku in se zjutraj spustila proti dolini. Na klopci pred vasjo sva imela zajtrk. Iz bližnje hiše je prišla lastnica in naju vprašala, če lahko postreže s hrano, pijačo … Po krajšem prijetnem pogovoru, ko je povedala, da pogosti vsakega popotnika, ki gre mimo njene hiše, sva prosila za kavo. Prinesla je dišečo kavo s piškotki … nepozabno!

Seveda je že v bližini večjih mest povsem drugače. Ljudem si neopazen, kolesarji ne odzdravljajo, v gostilni/koči na vprašajo, kam potuješ …

Pred kratkim sva prevozila dve nekoliko podobni gorski turi v tujini in želiva podati primerjavo z STKP. V svetu je verjetno ena najbolj znanih gorskih poti 4400-kilometrska Great Divide Mountain Bike Route, ki se vije od Kanadskega mesta Banff do mehiške meje. Vedno bolj poznana je tudi (delno) gorska pot Tour Aotearoa, ki je speljana prek obeh otokov Nove Zelandije. STKP je v primerjavi z obema, svetovno znanima potema sicer krajša, zaenkrat še nepoznana, vendar vsaj enako zahtevna in dobro podprta s potrebnimi infrastrukturnimi informacijami. Prepričala sva se, da se naravne lepote v tujini težko primerjajo z našimi. Res so nekateri deli poti v tujini drugačni (nekaj 10 kilometrov dolge mivkaste plaže, tropski gozd, kiviji, losi, grizliji …), vendar ne presegajo nepozabne lepote kolesarjenja po bovških hribih, Koroškem ali zgodovinskem Piranu!

Po prevoženi Slovenski turnokolesarski poti lahko zapiševa, da nama je bilo v veliko zadovoljstvo predvsem odkrivanje za naju manj poznanih, odmaknjenih delov sredogorja Slovenije. Uživala sva v stranskih, skoraj neobljudenih poteh in stezah brez prometa, lepih razgledih, druženju s podobno mislečimi. Seveda morava omeniti zadovoljstvo, ki ga nudi s trudom osvojen vrh/prelaz in užitek pri spustu v dolino!
Zelo priporočava!
Zlato Kampuš, Vida Trček 
eXTReMe Tracker