Med 10. in 22. avgustom smo obiskali Ekvador, malo zaradi turizma in malo zaradi vulkanskih gora.
Štiri dame (Branka, Ladka, Marjana in Tanja) in trije fantje (Aleš, Saša in avtor tega zapisa), vsi že 50+, smo med 10. in 22. avgustom potovali po Ekvadorju, malo zaradi turizma in malo zaradi ekvadorskih vulkanov.
V zvezi s turizmom naj omenim le tri cilje: za dve Ljubljani veliko mesto Cuenca v južnem delu države, ki je zaradi arhitektonskih biserov in dolge zgodovine pod UNESCOvim varstvom; dalje mondeni Bañjos zaradi toplih vrelcev in pogleda na bližnji aktivni vulkan Tungurahua; pa še severno mestece Otavalo, v katerem je domačinska tržnica, menda največja v Južni Ameriki. Zdaj pa o gorah.
11. avgusta smo se za aklimatizacijo povzpeli na Rucu Pichincho (4698 m), »hišno goro« trimilijonskega glavnega mesta Quito. Gora ne zahteva nikakršnih alpinističnih veščin in tudi fizične kondicije le za dve Šmarni gori, saj pod goro človeka pripelje žičnica na višino 3945 metrov. Ob prostih dnevih je na gori pravi živžav in mnogi domačini, tudi otroci, priplezajo na vrh v obutvi, ki še za v gozd ni najbolj primerna.
Potem pa je šlo malo bolj zares. Severno od Quita leži vulkan Cayambe (5790 m), ki ga pokriva ledenik, v zgornjem delu poln serakov in razpok. Vrh gore je že na severni poluti in je na severo-zahodni četrtini Zemlje tretji najvišji, takoj za Denalijem in Loganom. Ekvator na njegovem južnem pobočju doseže svojo najvišjo točko. Dve noči smo prespali v izhodiščni koči Oleas-Ruales-Berhe Refugio (4600 m), do kamor nas je bil pripeljal tovornjaček na štirikolesni pogon po cesti, ki tega naziva ne zasluži. 14. avgusta nas je šest malo po polnoči začelo vzpon. Ker se je eden od ekipe slabo počutil in pa zaradi zelo močnega vetra, smo obrnili na višini okoli 5250 metrov.
Naslednji cilj nam je bil Chimborazo (6268 m), najvišja gora Ekvadorja in tudi najvišja gora na svetu v temle smislu: zaradi sploščenosti Zemlje je vrh tega vulkana tista točka na površju, ki je najbolj oddaljena od središča planeta – če človek nima fizičnih in finančnih sposobnosti za Everest, je Chimborazo primeren nadomestek za Čomolungmo.
Izhodišče nam je bila koča Carrel Refugio (4854 m), kamor vozijo tudi navadni avti in celo avtobusi. 17. avgusta, pravzaprav že dan prej, ob 22. uri, smo začeli vzpon. Pet nas je bilo in še dva vodnika. Branka je zaradi utrujenosti obrnila na višini okoli 5360 metrov, na predvrh Cumbre Veintimilla (6230 m) sta v zgodnjem dopoldnevu prišla Aleksandar Regent in Tanja Zorec Pukl, na glavni vrh Cumbre Whymper pa Aleš Hojs in Anton Cedilnik.
Imeli smo čudovito vreme z zmernim vetrom, kar je bila res sreča, saj se je že naslednji dan vreme grdo pokvarilo. Branka in Tanja sta ta dan izboljšali svoja osebna višinska rekorda.
Dva dneva kasneje sva z Alešem na poti z juga proti Quitu skočila z avtobusa in se s taksijem na štirikolesni pogon odpeljala pod dvojno goro Ilinizo. Taksi naju je odložil na parkirišču La Virgen (3973 m), od tam pa sva se povzpela do koče Nuevos Horizontes Refugio (4746 m) na sedlu med gorama.
Naslednje jutro sva v megli in sveže posmetenem snegu odšla proti vrhu Ilinize Norte (5126 m). Gre za skalnat vrh in plezanje, ki mora biti v lepem vremenu pravi užitek, nikjer ne preseže I. stopnje.
Z vrha sva sestopila po bližnjici, ki pelje naravnost v dolino in še isti dan sva prispela v Quito.