Primož Blaha: prvo nadaljevanje po uvodu - Zelena Kirgizija
1. dan: Biškek – Ala Arča
Pot na Kitajsko nas je vodila preko Kirgizije, saj je letalska povezava neprimerno bolj ugodna kot let preko Pekinga v Kašgar. Tako smo zvečer poleteli iz Ljubljane do Istanbula in naslednji dan zjutraj že pristali v glavnem mestu Kirgizistana. Skorajda mimogrede v drugi svet. No, vožnja skozi moderno mesto do vzorno urejenega hotela, kjer so stregli evropski zajtrk, sicer pa hamburgerje, pice in testenine, niso ravno botrovali kulturnemu šoku …
Kaj več o samem Biškeku na koncu, saj smo imeli predzadnji dan čas za ogled mesta.
Velika prednost potovanja preko Kirgizije je bila tudi možnost aklimatizacije pred prihodom pod goro in nenazadnje spoznavanje te nadvse zanimive dežele. Mnogo pohval sem slišal in nisem bil razočaran. Glede na ugodno povezavo in enostavnost potovanja bi bilo gotovo vredno ponovno obiskati te kraje, ki smo jih tokrat obredli dokaj na hitro.
Po nastanitvi v hotelu in poznemu zajtrku smo se, neprespani po nočnem letu, že odpravili na prvi izlet. Biškek leži na severu države, na robu obširnih stepskih ravnin, ki se raztezajo v bližnji Kazahstan. A le streljal proti jugu se iz te neskončne ravnine dviga mogočno gorovje Tien Shan in po vsega pol ure vožnje iz mesta smo se znašli na 2200 metrov na vstopu v narodni park Ala Arča.
Kar malo smo bili presenečeni nad urejenostjo poti in obljudenostjo. Hkrati pa smo bili navdušeni nad zeleno pokrajino, polno cvetja, ledeniških rek in razgledov na snežene velikane. No, na žalost se je kmalu pooblačilo, saj smo bili precej pozni, a vseeno smo se odpravili na krajšo turo ob potoku Ak-sai do slapu na koncu doline. To je bila dejansko tudi spoznavna tura, saj smo se dotlej poznali le po posameznih parih, zato je sprehod hitro minil. Po nekaj urah hoje smo se vrnili v hotel na večerjo in zaslužen spanec v mehke postelje.
2. dan: Biškek – Taš rabat
Po obilnem zajtrku nas je čakala dolga vožnja na jug države. Iztok in Stojan, ki sta to pot opravila že leta 2012, sta govorila o neskončni makadamski cesti in celodnevni neudobni vožnji. Zato smo bili toliko bolj presenečeni nad novo asfaltirano cesto, po kateri smo drveli z našim modernim minibusom. Cesto so zgradili Kitajci, ki investirajo v infrastrukturo v bližnji in daljni okolici, saj sami z nesluteno hitrostjo postajajo svetovna gospodarska velesila.
Sprva smo se vozili proti vzhodu, ves čas ob reki Chu po kateri poteka meja s Kazahstanom. Nato se cesta usmeri proti jugu in že kmalu smo se znašli v bolj hriboviti pokrajini. Kirgizija je pretežno gorata dežela, prevladujoča barva pa je zelena. Neskončni pašniki so bili od nekdaj dom številnim nomadom in njihovim čredam konj, ovc ali jakov. Dejansko še danes ljudje živijo v jurtah tam nekje sredi ničesar (res pa je, da je zraven avto, na jurti pa sončne celice za polnjenje telefonov).
Zanimivo je, da je Kirgizistan po razpadu Sovjetske zveze ohranil ruščino kot uradni jezik hkrati s kirgiškim jezikom. Kirgizi so si na videz dokaj raznoliki, kar je razumljivo, saj so se tu mešala številna ljudstva. Tako jezik kot vera (pretežno so muslimani) izvirata iz turškega sveta. Kakorkoli že, s Kirgizi imamo samo pozitivne izkušnje, saj smo se povsod počutili dobrodošle. Znanje slovanskih jezikov je pri tem gotovo prednost.
Ob poti je le malo omembe vrednih naselij, prevladujejo prazna prostranstva. Ustavili pa smo se v vasi Kochkor, kjer smo na živahni tržnici kupili nekaj sadja in zalogo vode za prihodnje dni. Tu smo šele prvič doživeli mini kulturni šok.
Po kakšnih sedmih urah vožnje smo se odcepili z glavne ceste in zavili v stransko dolino, kjer stoji karavanseraj Taš Rabat. Gre za postojanko karavan iz 15. stoletja na nekdanji svilni poti, ki je tu čez vodila do Kašgarja. Kamnita postojanka stoji v zeleni dolini na okoli 3200 metrov in je danes priljubljena izletniška točka. V bližini je postavljenih nekaj jurt, ki so namenjene turistom (v drugih pa živijo domačini, ki tu še pasejo in so gor menda tudi čez zimo).
Mi smo se nastanili v manjšem sklopu jurt in se že pred kosilom zagnali v breg, da smo se razgledali, po kosilu pa smo se povzpeli na sedlo na drugi strani doline. Razgledi so bili v oblačnem dnevu omejeni, a kljub temu je bilo prav prijetno za pohajanje. V večji jurti so nam vsak dan pripravili okusne obroke, ti sestojijo predvsem iz mesa in zelenjave, zraven pa riž in kruh naan. V jurtah pa smo imeli prave postelje in peč, ki so jo kurili na jakove iztrebke. Prav nič nam ni manjkalo!
3. dan: Taš Rabat
Še en cel dan smo preživeli tu, zato smo šli na malo daljši pohod v stransko dolino in po grebenu do nekega vrha. Ob poti smo se čudili obilici cvetja, da smo komaj hodili. Kakšnih poti tam ni, a tereni so večinoma travnati in lahko prehodni. Paziti je bilo treba le na svižčeve luknje, saj je bilo malih kosmatincev povsod polno. Bilo je prav uživaško, saj se nam ni nikamor mudilo, cilj pa je bil predvsem hoja in bivanje na višini. Po eni strani nismo presegli 4000 metrov, tako da ni bilo prav nič naporno, hkrati pa smo bili dovolj visoko za dobro »podlago« pri aklimatizaciji.
Po poznem kosilu smo počivali in šli po večerji še na kratek sprehod pred dežjem, ki je ponoči prijetno uspaval. Tokrat je bil na večerji še francoski par, ki je ravno praznoval 39. obletnico poroke. Ob tej priložnosti je njun lokalni vodič zaigral na komuz, njihovo brenkalo, in zapel nekaj kirgiških pesmi. Bolj je presenetil z rusko pesmijo in celo – francosko! Enkraten je bil. Menda je študiral glasbo, zdaj pa se je vpisal na študij francoščine. Tudi družina, ki je oddajala jurte je bila očitno dobro izobražena in organizirana. Kot rečeno, Kirgizija in njeni ljudje so nas navdušili. Še toliko bolj smo bili navdušeni, ko smo se kasneje vrnili s Kitajske in se v Kirgiziji takoj počutili domače – da ne rečem svobodne!
< Uvod | 2. del >