Primož Blaha: Tam nekje v osrčju Centralne Azije leži gora, tako visoka, da so jo domačini poimenovali »Oče ledenih gorá« ali Mustagh Ata.
Nad pusto in negostoljubno pokrajino se kot osamelec dviga 7509 metrov visoko – več kot tri in pol kilometre nad okoliško planoto, da je prav neverjetno, kako je iz zemlje zrasel tak velikan.
Osamelec morda, osamljen prav gotovo ne! Dostopnost in relativna nezahtevnost vzpona pomenita kljub ekstremni višini (ali pa morda prav zaradi tega) precejšnjo obljudenost. Blaga pobočja omogočajo, da se celoten vzpon (in, bolj pomembno, spust) opravi na smučeh, kar je za tako visok vrh gotovo edinstveno.
Nedaleč stran kipi v nebo še en osamelec – divji Kongur (7.649 m), ki z vsemi stranskimi vrhovi pravzaprav obsega kar lastno pogorje. Oba masiva sta nekako odmaknjena od ostalih velikih gorstev Azije, ki se tu stikajo: Pamir na zahodu in Kunlun Shan na jugovzhodu, še bolj južno leži Karakorum. Proti vzhodu se razteza zloglasna puščava Taklamakan, višje proti severu pa »Nebeško gorovje« Tien Shan.
Podobno kot stičišče naravnih meja se tu stikajo tudi raznolike kulture in ljudstva, ki bogatijo zgodovino teh dežel. Na to kitajsko pokrajino mejijo Mongolija, Rusija, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Afganistan, Pakistan, Indija in Tibet – za nas zahodnjake pravo obilje eksotike.
In prav tam se odvija tokratna zgodba. Cilj odprave je bil Mustagh Ata, tako da smo večino časa preživeli na hribu. Še pred tem pa nas je pot vodila preko zelene Kirgizije, v odročno kitajsko provinco Sinkiang in starodavno ujgursko mesto na svilni poti Kašgar ter po sloviti »Karakorumski avtocesti« do vznožja naše gore. Zelo pestro popotovanje torej, kjer smo se navduševali nad raznoliko pokrajino, uživali gostoljubje domačinov in se zgražali nad kitajsko politiko »vključevanja« Ujgurov v enotno Kitajsko. Življenje na gori je seveda zgodba zase.
Odpravo je organiziral Iztok, tokrat že tretjič; s tem, da je bil prvič tudi na vrhu. Skupaj sva bila že leta 2012 na Elbrusu in tudi tokrat je vse potekalo gladko, Iztok si zasluži vse pohvale za trud in izvedbo! V ekipi nas je bilo 9 in že kmalu smo videli, da se bomo skupaj imeli lepo – dobra družba je na takšni odpravi še kako pomembna.
V dobrih treh tednih na poti smo ogromno doživeli in se vrnili obogateni z novimi izkušnjami. Vsega seveda ni moč popisati in prikazati v slikah, vseeno pa je vredno truda, da vsaj poskusim…
Nadaljevanje: 1. del