Alpinistični klub Ravne - Sara Glušič: Bilo je že skoraj sredi avgusta, ko sem ugotovila, da je že skrajni čas,
... da splezam 8a (lansko leto mi je uspelo preplezati Pokraculjo). Tokrat mi je šlo v prvi vrsti najbolj za kategorizacijo.
Najprej sem planirala, da bi s Petro v Kotečniku poskusile Divjega moža ali pa Guernico. Doma sem si po youtubu ogledovala posnetke, da bi si smer čim prej naštudirala. Vendar sva po naključju pristale v Retovju. Tanja je namreč imela 20. avgusta trening v PCL in po premisleku smo ugotovili, da je najbližje Retovje.
Čeprav je prejšni dan deževalo, je bila skala suha in s Petro sva se zapodili v Brdavsa. Po študiju smeri sva bili pošteno utrujeni, tako sva za ta dan zaključili.
24. avgusta je Petra premagala Brdavsa kot za šalo. (Zgledalo je, kot da bi se v tej smeri ogrevala.) Jaz pa sem bila pod pritiskom, saj se je rok za kategorizacijo približeval in vedela sem, da moram Brdavsa preplezati čim prej. Ta dan zame ni bil uspešen. Komplete sem pustila kar v smeri, da se ne bi naslednjič po nepotrebnem matrala z vpenjanjem v svedre, drugače je to delo vedno opravila Petra.
Na srečo so me 27. avgusta kompleti počakali v Retovju.
Ta dan sem bila sproščena, ker sem vedela, da nimam kaj zgubiti in da to smer lahko splezam. Petra pa je imela še lanski dolg glede Pokraculje, ki ji je lani za las ušla. (Konec lanskega avgusta, ko mi je uspelo splezati Pokraculjo, je imela Petra reprezentančne priprave, tako se Petra ni več vračala v Retovje.)
Ta dan je bil zelo vroč, bilo je zelo soparno, vendar sem se vseeno podala v Brdavsa rekoč: »Zdaj te pa mam!« V smer sem vstopila odločno, na mestu za počitek poskusila zatakniti koleno, vendar sem pozabila katero je bilo. Bila sem prepričana, da je bilo levo, Petra pa mi je spodaj kričala, da sem zataknila desno.
Obupala sem z zatikanjem kolena in se spustila v detajl. Detajl sem uspešno naredila, vendar me je začelo malo »šutati«, da bi podaljšala gib in že sem visela v štriku. Bila sem zelo jezna nase, da sploh nisem vedela, ali se naj spustim ali nadaljujem smer. Sreča, da me je Petra prepričala, da naj grem dol in si prihranim moč za naslednji poskus.
Po počitku sem se zagnala v Brdavsa še bolj suvereno. Pred detajlom sem se tokrat spočila s pravim kolenom in ga tudi tokrat uspešno preplezala. Ko sem se bližala mestu, kjer sem prejšnjič padla, sploh nisem vedela ali me »šuta« ali ne, samo zakričala sem in zadržala krimp. Mislim, da sem odgnala vse ptice in vse mimoidoče. Da bi vpela vrh smeri, me je ločil samo še zadnji detajl. Globoko sem zadihala in se pognala še v zadnja dva metra smeri. Slišala sem samo glasno navijanje mame in v tistem hipu sem zadržala grif, nato križala v luknjo, šla v desno, leva roka v podprijem, desna na zadnji grif, z levo čez, nato preprijela in končno vpela vrh smeri.
Komaj sem se zavedala, kaj se je pravkar zgodilo. Od sreče sem se kar jokala. Potem sem morala izpolniti še svojo obljubo in se vrgla v Ljubljanico, kjer sem se pošteno ohladila. Zdaj smo se posvetili samo še Petri, ki se je z močno voljo borila v Pokraculji. Petra bi se v smeri borila še in še, če je ne bi prepričali, da ima za ta dan dovolj in ji obljubili, da se bomo v Retovje še vrnili.
31. avgusta smo se zopet vrnili v Retovje. Dan je bil uspešen, saj je Petra splezala Pokraculjo, ki si jo je tako želela. Medtem, ko je Petra plezala, sem bila živčna, saj sem si želela, da smer prepleza. Imela je veliko gledalcev, saj je bilo ta dan ogromno plezalcev. Tako ji je ravno na zadnji dan počitnic uspelo splezati še tretjo 8-ko, čeprav je bila lani njena najtežja ocena 7c. Zelo sem ponosna nanjo, hkrati pa sem vesela, da ji skale postajajo vedno bolj všeč. Meni pa je za piko na i uspela smer Wcat (7c) - dolg iz lanskega leta.
Cilji za to leto so bili doseženi, pri Petri celo preseženi in zadovoljni smo se odpeljali domov. Zelo sva veseli, saj nisva pričakovali, da bo to poletje tako uspešno.
Najtežji vzponi:
PETRA: Brdavs (8a/a+), Pokraculja (8a)
SARA: Brdavs (8a/a+), W cat (7c)
Zahvala gre: ATIJU, ki je bil šofer; MAMI, ki je vse dokumentirala, navijala in speljala vse akcije v Retovje; PETRI, ki me je varovala; KATJI, da sva se lahko izognili campusu in BRANETU, ki me je spodbudil, da kaj napišem, saj brez njega te objave ne bi bilo.
Zapisala Sara Glušič