Večer v nedeljo, Samogovor - Franja Žišt: "Awesome!" - po naše "Super!" - je v sobotnem jutru minulega vikenda vzklikala kdo drug kot neka Američanka.
Dolomiti so lepi že sami po sebi, kaj šele, ko jih obarva vzhajajoče ali zahajajoče sonce. Druščina pod znamenitimi petimi stolpi Cinque Torri je bila pisana. Na prostem niso prespali le kakšni Čehi ali Slovaki, kot med kršitelji radi naštejejo pri nas, temveč poleg Američanov in Slovencev še Angleži in celo Nemci.
Tistih predrznežev, ki s(m)o si večer prej z armafleksom in toplo spalno vrečo postlali kar pod milim nebom ob avtomobilu ali v njem, na okoli dva tisoč metrih nadmorske višine niso budili inšpektorji in drugi varuhi narave. To ni Slovenija ali Triglavski narodni park, ampak "le" znamenitost s seznama Unescove svetovne naravne dediščine. Kot kaže, se zaradi sproščenih obiskovalcev tam za zdaj nihče pretirano ne sekira.
Pa se Dolomiti, ne le v času smučarske sezone, prav tako šibijo pod velikim številom turistov. Poleti so prelazi, po katerih sicer poteka priljubljeni Giro, polni pločevine. Letos so jih julija in avgusta ob sredah poskusno zapirali za motorni promet. Hkrati z zaprtjem so obiskovalce povabili na številne športne in kulturne prireditve v objem gora. Prirajžali so peš, na kolesu, s številnimi gondolami, ki vozijo tudi na tritisočake, in z javnim prevozom. Parkirišča so bila zastonj - kot tudi vse druge dni v tednu. Očitno imajo gostom ponuditi še kaj drugega kot le parkiranje in lahko denar služijo na pravi turistični ponudbi.
Spomnila sem se, da sem pri njihovih in naših sosedih Avstrijcih morala večkrat prispevati v blagajno. Recimo za vstop na kopališča ob jezerih, nazadnje za parkiranje avta ob koči ob vznožju severne strani grebena Košuta. Ob pivu po plezanju očesu niso mogli uiti krožniki, ki so jih nosili na mizo. Kot da bi bili iz masterchefa - pa skutna torta kot iz slaščičarne in veliki plavajoči jetrni cmoki. Svojčas sem rada zahajala v Bohinj, kjer prav tako radi pobirajo parkirnino. Tudi pozimi, ko so parkirišča čisto prazna, se jim očitno splača v kontrolo. Ker se mi je zdelo, da drobiža, ki sem ga pustila v parkomatih, niso oplemenitili drugače kot z dvema deskama ob jezeru, vstopnima točkama za čolne in supe, da lahko zaračunavajo še veslanje, županom niti ni treba, da me prosijo, naj se izognem njihovemu kraju. Na neki točki izjemne naravne danosti niso dovolj.
Da se cekini, ki jih turisti nosimo na Gorenjsko, bolj počasi pretapljajo v bolj kakovostno ponudbo, je mogoče videti tudi v Bovcu. V zadnjih dveh letih se je obisk več kot podvojil in bo spričo terorističnih groženj drugod v svetu pri nas gotovo še rasel. Tam pa še vedno le ena trgovina, ki jo turisti docela izropajo, prazni bankomati, na bencinski črpalki lahko čakaš do 45 minut. Zraslo ni nič novega, razen dobički posameznikov, očitno. Ne glede na to, da kampi pokajo po šivih, močni obstoječi imetniki kampov ne dovolijo, da bi postavili še kakšnega, razlagajo domačini.
Hitro se izkaže, da marsikje na področju turizma ni nič drugače kot v ostalih sferah v državi. Prežeto je z interesnimi skupinami in tisti pri denarju drugih ne spustijo zraven. Kakemu županu so bili turisti všeč, dokler so dvigovali promet v njegovi gostilni, zdaj, ko mu povzročajo tudi skrbi, so odveč. Še huje je, da ne vemo, kaj bi sploh radi. Najprej niti tega, ali bi se država šla težko industrijo, magne in teše, ali bi vlagali v trajnostno naravnana delovna mesta. Bi gradili lakirnice ali prestižne glampinge za 320 evrov na noč? Bi malo turistov - in to bolj petičnih? Eko, bio turizem? Čim več ljudi, masovko? V vsakem primeru bo treba za obiskovalce kaj narediti. Reči le to, da bomo dvignili cene, potem pa videli, komu je dolina ob Soči res všeč, je navkljub vsem drugim zmagovitim letošnjim turističnim izjavam bogokletno. Tak turistični delavec bi bržkone že moral prazniti svojo pisalno mizo.
Slovenija ni več le skriti biser. Časi, ko smo užaljeno vihali nosove, kako da nihče ne uvidi, da smo druga Švica, in tarnali, naj država končno naredi nekaj za prepoznavnost, so mimo. Zdaj je priložnost, da pokažemo, ali smo si res želeli obiskovalcev - ali le več denarja. Brez preseganja parcialnih interesov in resne strategije ne bo treba kake teroristične grožnje, ampak bomo turiste odgnali sami. Še sreča, da je poletja konec - in bog ne daj, da bi turisti navalili še pozimi. Za zdaj se zdi, da bi nam, prej kot bi jim servirali jetrne cmoke, šli samo na jetra.
Tekst in foto: Franja Žišt