Kibubazin - Sara Henigman: Če bi me vprašali dve leti nazaj, kje bom 27. junija 2017, bi najbrž odgovorila: "Na morju!" Zakaj?
Ker nisem bila nikoli navdušena pohodnica, tako kot sem danes, pri 26 letih. Zato sem letos začrtala povsem drugo zgodbo, ki si je nekaj časa nazaj ne bi upala niti sanjati.
Kaj mi je tega treba?!
Namesto kopalk, japonk in brisače sem spakirala dereze, cepin, gojzarje in se podala v Rusijo - z željo, da osvojim najvišji vrh Evrope. Sonce, vročino in poletne obleke sem zamenjala za mraz, sneg, veter in najdebelejša oblačila. Ni mi žal. Občutek, ko se zbudiš opolnoči in se ves zaliman skobacaš iz spalke na višini 3700 metrov, je neprecenljiv. V želodcu čutiš nekakšno napetost in v glavi imaš milijon misli, naslednjo sekundo nobene – veš le, da te čaka gora, ki jo moraš osvojiti, v zavedanju, da bo težko in ne ravno rožnato. Misel, ki jo moraš imeti v glavi, je: ''Uspelo mi bo!'' Zatem se odpraviš na mraz, sneg, veter, ki ti brije v obraz, in kljub toplim oblačilom čutiš mraz ... zelooo močan mraz!
Prva misel: "Kaj mi je tega treba?!"
Ko začneš hudičevo čutiti
Zapičiš cepin v sneg in greš naprej proti cilju. Z zavedanjem, da te čaka še kar nekaj dobrih ur hoje po poti, ki ni ravno sprehod, te popade rahla kriza, ki jo moraš prebroditi.
Vsa lepota narave, ki te obdaja, je tako neopisljivo neverjetna, da sploh ne dojameš, da si dejansko tam in da se to dogaja tebi.
Prideš na višino okoli 5000 metrov. Kako veš? Saj ni treba vedeti, ampak začneš čutiti … hudičevo čutiti! V telesu se začne nekaj dogajati, imaš tisti zoprni občutek, ko zboliš, imaš vročino, vse te boli in hrepeniš le po postelji! Kje pa je moja postelja?!? Ni obstajala ... do vrha pa je bilo še nekaj težkih in napornih ur.
In potem je začela višina kazati zobe: sledili so bruhanje (za gor in dol), prebavne motnje (ne sprašujte, kako to izgleda na -15 stopinjah), glavobol in dehidracija. Pa saj v gore hodiš uživat, a ne? Seveda, ampak vsaka stvar zahteva svoj delež in Elbrus je mojega dobil. Dosegla sem svoj cilj, kjer sem presegla samo sebe, in ni mi žal niti ene same minute, čeprav te vse boli in poteče tudi kakšna solza bolečine. Lahko bi odnehala, ampak nisem … Trma je včasih dobra in se na koncu celo izplača.
Hodiš kot zombi in občutek imaš, da telo ne zmore več, glava pa ti govori: "Še malo, Sara, še čisto malo ..."
Ku*ac, kozlaj in hodi - to je še najmanj, kar te lahko v življenju čaka!
To so misli, ki tisti trenutek ne pomagajo nič, se pa z njimi le tolažiš.
Potem pred sabo KONČNO zagledaš cilj - vidiš ga, tam je, tako blizu, a tako daleč! Odnehati? Najrajši bi! Tistih deset metrov pred ciljem imaš občutek, da bi najraje padel dol, obležal in malce zaspal ali pa najel helikopter za tisoč evrov. Vseeno ti je, samo veš, da ne moreš več. Fant Matevž mi poda roko in me zadnjih nekaj metrov dobesedno vleče, čeprav je komaj vlekel tudi sebe: "Sari, no, saj zmoreš! Spočij se, bova šla počasi!" S solzami v očeh, dihanje, kot bi me nekdo držal za vrat, sem zabijala dereze v sneg. Zdelo se mi je, da namesto na Elbrus prihajam v nebesa.
5642 m
Moja noga stopi na vrh - stojim na 5642 metrih! Zavem se, da mi je uspelo!
Iz mene so butnila čustva. Začela sem jokati, hlipati, da sem se skoraj zadušila, zato sem morala takoj prenehati, ker je bilo za čustva preprosto premalo zraka. Torej, če imate težave s čustvi, le brž nad 5000 metrov - tam ni placa zanje! Šalo na stran.
Občutki, ko prideš na vrh? Ne vem, a so, a pridejo? Jih ni? Ne znam jih opisati ... Šla sem preko sebe, in ko je bilo najtežje, najbolj mučno, nisem odnehala, šla sem naprej in uspelo mi je! Ampak osvojeni vrh še ne pomeni konca in ni še čas za veselje, saj se kmalu zaveš, da je to šele polovica poti in te čaka ponovitev vsega, kar si dal čez (sestop ni mačji kašelj, sploh na taki višini).
Takrat sem si zaželela le pet žuljev na nogah in avto, ki bi me čez eno uro čakal na izhodišču ... ha!
Na vrhu si dejansko manj kot pet minut - nekaj slik, objemi, čestitke drug drugemu, požirek ali dva in vrnitev. Takrat se je moja "višinska bolezen" vrnila. Po nekaj korakih sem spoznala, da mi primanjkuje kisika, noge so pretežke in preprosto moram malce zaspati. Tega si seveda ne moreš privoščiti, ker potem ostaneš tam ... na gori za večno!
Matevž me spodbuja, nič ne pomaga. Po uri hoje spoznam, da sem dehidrirana, saj zaradi mraza žeje nisem občutila in celo pot nisem naredila niti požirka vode, pa še bruhala sem - bravo, jaz! Prišla sem do faze, ko se mi je ob misli na vodo obračalo v želodcu. Kaj pa zdaj?! Dol je treba priti, čaka me nekaj ur hoje, zdi se mi, da umiram ... Po mučnih urah mi s pomočjo ruskih vodičev, ki so me dali v navezo, uspe priti na cilj.
Neprecenljivo in za popizdit dobro
Občutek: Konec je, uspelo mi je ... šele takrat prideta radost, ponos in dobesedno lahko zadihaš s polnimi pljuči.
Torej, zakaj hodim v gore? Ker tam vse težave, male drobne piz*arije izginejo! Končno si pomemben le ti in to, da dosežeš cilj, ki te bo bogato nagradil, čeprav bo v denarnici še vedno suša - saj veste, kaj mislim. Včasih je dobro tvegati, iti ven iz udobja, občutiti bolečino, garati ... Šele takrat pride pravo zadovoljstvo, ki ga ne kupi noben denar na tem svetu! Poskusi, težko bo, ampak na koncu? NEPRECENLJIVO IN ZA POPIZDIT DOBRO!