Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Za kozlat dobro

Kibubazin - Sara Henigman: Če bi me vprašali dve leti nazaj, kje bom 27. junija 2017, bi najbrž odgovorila: "Na morju!" Zakaj?

Ker nisem bila nikoli navdušena pohodnica, tako kot sem danes, pri 26 letih. Zato sem letos začrtala povsem drugo zgodbo, ki si je nekaj časa nazaj ne bi upala niti sanjati.

Kaj mi je tega treba?!

Namesto kopalk, japonk in brisače sem spakirala dereze, cepin, gojzarje in se podala v Rusijo - z željo, da osvojim najvišji vrh Evrope. Sonce, vročino in poletne obleke sem zamenjala za mraz, sneg, veter in najdebelejša oblačila. Ni mi žal. Občutek, ko se zbudiš opolnoči in se ves zaliman skobacaš iz spalke na višini 3700 metrov, je neprecenljiv. V želodcu čutiš nekakšno napetost in v glavi imaš milijon misli, naslednjo sekundo nobene – veš le, da te čaka gora, ki jo moraš osvojiti, v zavedanju, da bo težko in ne ravno rožnato. Misel, ki jo moraš imeti v glavi, je: ''Uspelo mi bo!'' Zatem se odpraviš na mraz, sneg, veter, ki ti brije v obraz, in kljub toplim oblačilom čutiš mraz ... zelooo močan mraz!

Prva misel: "Kaj mi je tega treba?!"

Ko začneš hudičevo čutiti

Zapičiš cepin v sneg in greš naprej proti cilju. Z zavedanjem, da te čaka še kar nekaj dobrih ur hoje po poti, ki ni ravno sprehod, te popade rahla kriza, ki jo moraš prebroditi.

Vsa lepota narave, ki te obdaja, je tako neopisljivo neverjetna, da sploh ne dojameš, da si dejansko tam in da se to dogaja tebi.

Prideš na višino okoli 5000 metrov. Kako veš? Saj ni treba vedeti, ampak začneš čutiti … hudičevo čutiti! V telesu se začne nekaj dogajati, imaš tisti zoprni občutek, ko zboliš, imaš vročino, vse te boli in hrepeniš le po postelji! Kje pa je moja postelja?!? Ni obstajala ... do vrha pa je bilo še nekaj težkih in napornih ur.

In potem je začela višina kazati zobe: sledili so bruhanje (za gor in dol), prebavne motnje (ne sprašujte, kako to izgleda na -15 stopinjah), glavobol in dehidracija. Pa saj v gore hodiš uživat, a ne? Seveda, ampak vsaka stvar zahteva svoj delež in Elbrus je mojega dobil. Dosegla sem svoj cilj, kjer sem presegla samo sebe, in ni mi žal niti ene same minute, čeprav te vse boli in poteče tudi kakšna solza bolečine. Lahko bi odnehala, ampak nisem … Trma je včasih dobra in se na koncu celo izplača.

Hodiš kot zombi in občutek imaš, da telo ne zmore več, glava pa ti govori: "Še malo, Sara, še čisto malo ..."

Ku*ac, kozlaj in hodi - to je še najmanj, kar te lahko v življenju čaka!

To so misli, ki tisti trenutek ne pomagajo nič, se pa z njimi le tolažiš.

Potem pred sabo KONČNO zagledaš cilj - vidiš ga, tam je, tako blizu, a tako daleč! Odnehati? Najrajši bi! Tistih deset metrov pred ciljem imaš občutek, da bi najraje padel dol, obležal in malce zaspal ali pa najel helikopter za tisoč evrov. Vseeno ti je, samo veš, da ne moreš več. Fant Matevž mi poda roko in me zadnjih nekaj metrov dobesedno vleče, čeprav je komaj vlekel tudi sebe: "Sari, no, saj zmoreš! Spočij se, bova šla počasi!" S solzami v očeh, dihanje, kot bi me nekdo držal za vrat, sem zabijala dereze v sneg. Zdelo se mi je, da namesto na Elbrus prihajam v nebesa.

5642 m

Moja noga stopi na vrh - stojim na 5642 metrih! Zavem se, da mi je uspelo!

Iz mene so butnila čustva. Začela sem jokati, hlipati, da sem se skoraj zadušila, zato sem morala takoj prenehati, ker je bilo za čustva preprosto premalo zraka. Torej, če imate težave s čustvi, le brž nad 5000 metrov - tam ni placa zanje! Šalo na stran.

Občutki, ko prideš na vrh? Ne vem, a so, a pridejo? Jih ni? Ne znam jih opisati ... Šla sem preko sebe, in ko je bilo najtežje, najbolj mučno, nisem odnehala, šla sem naprej in uspelo mi je! Ampak osvojeni vrh še ne pomeni konca in ni še čas za veselje, saj se kmalu zaveš, da je to šele polovica poti in te čaka ponovitev vsega, kar si dal čez (sestop ni mačji kašelj, sploh na taki višini).

Takrat sem si zaželela le pet žuljev na nogah in avto, ki bi me čez eno uro čakal na izhodišču ... ha!

Na vrhu si dejansko manj kot pet minut - nekaj slik, objemi, čestitke drug drugemu, požirek ali dva in vrnitev. Takrat se je moja "višinska bolezen" vrnila. Po nekaj korakih sem spoznala, da mi primanjkuje kisika, noge so pretežke in preprosto moram malce zaspati. Tega si seveda ne moreš privoščiti, ker potem ostaneš tam ... na gori za večno!

Matevž me spodbuja, nič ne pomaga. Po uri hoje spoznam, da sem dehidrirana, saj zaradi mraza žeje nisem občutila in celo pot nisem naredila niti požirka vode, pa še bruhala sem - bravo, jaz! Prišla sem do faze, ko se mi je ob misli na vodo obračalo v želodcu. Kaj pa zdaj?! Dol je treba priti, čaka me nekaj ur hoje, zdi se mi, da umiram ... Po mučnih urah mi s pomočjo ruskih vodičev, ki so me dali v navezo, uspe priti na cilj.

Neprecenljivo in za popizdit dobro

Občutek: Konec je, uspelo mi je ... šele takrat prideta radost, ponos in dobesedno lahko zadihaš s polnimi pljuči.

Torej, zakaj hodim v gore? Ker tam vse težave, male drobne piz*arije izginejo! Končno si pomemben le ti in to, da dosežeš cilj, ki te bo bogato nagradil, čeprav bo v denarnici še vedno suša - saj veste, kaj mislim. Včasih je dobro tvegati, iti ven iz udobja, občutiti bolečino, garati ... Šele takrat pride pravo zadovoljstvo, ki ga ne kupi noben denar na tem svetu! Poskusi, težko bo, ampak na koncu? NEPRECENLJIVO IN ZA POPIZDIT DOBRO!

07.09.2017
G-L:  "Kibubazin"

 

 



8 komentarjev na članku "Za kozlat dobro"

Iztok Snoj,

Tralala hopsasa! Spet Sara Žigon? Ne, to je Sara Henigman.

Kdo je izgubil stik, starejše generacije z mlajšimi, ali obratno?

Jezik je ... pomemben za francoski poljub!

Reklama, ki buba ...

Tiskane verzije planinskih zgodb nimajo slovničnih napak, nimajo nepredvidljivih besednih zvez, predvsem pa nimajo osebnega naboja, zapisov občutenja.

Spletne postavitve zgod in nezgod večji del postavljajo noge, kje so postopale.

Kje je različnost v pogledih in drugačnost v doživljanjih,

kje je sprejemanje drugače mislečih?

Sara, kar tako naprej v iskanju samega sebe. Vidim, da ti velika večina ne bo v pomoč, ampak ti kar nadaljuj.


Mojca Stritar Kučuk,

Zrelost in izkušnje pridejo s starostjo in - v nekoliko začaranem krogu - z izkušnjami. S tem pa naj bi prišla tudi strpnost do tistih, ki stvari doživljajo ali opisujejo nekoliko drugače, ter zavedanje, da ni treba na sramotilni steber izpostaviti vsakogar, ki si drzne uporabiti nekoliko drugačno besedo.

Sara ima sposobnost, ki ji jo lahko zavida marsikdo. Svoje občutke in doživetja ubeseduje nazorno, brez vznesene patetike, ki je za marsikoga edini legitimen način pisanja o gorah, in predvsem iskreno, brez olepševanja. Takih piscev pa bi moral biti vesel prav vsak medij!


Igor Pavlič,

Ja saj je bilo gor še polno Ribničanov: Vasilij Mate , Rok Klun in Matevž Petrovič. Če so vsi srali in kozlali kot so gospa, je nujno, da zasneži!


Marjan Bradeško,

Eno je jezik za javnost, je prinašanje lepega ostalim, konec koncev tudi javna odgovornost in spoštovanje do tistih, ki berejo. Drugo pa so besede, ki jih izrečeš tam nekje v divjini in zanje ni večje potrebe, da zaidejo v javnost. Le naj ne bo tega preveč, kajti danes se vsakomur zdi, da je jezik tisto, kar brez kakršnekoli obdelave vržeš v javnost. Približno tako, kot če bi s tovornjaka stresel kamne, cement, opeko ... Da zgradiš hišo, je to potrebno še obdelati, sestaviti, oblikovati. In to pogrešam pri sedanjih spletnih piscih.

Drugo pa je seveda pripravljenost za gore - mnogi danes dobesedno "skočijo iz kataloga" - najboljša oprema, vse po predpisih, ampak nič izkušenj - takih sem nedavno na sestopu po Kopiščarjevi poti s Prisojnika srečal preko petdeset. So me celo poučili, da "Po feratah pa nimam kaj sestopati, po feratah hodimo gor!" (oni to meni, ki sem po tej poti prvič sestopil že pred tridesetimi leti, pa še kar nekajkrat potem).

Ja, postopnost pri vsem in nekaj spoštovanja - do gore in ljudi - pa bo užitek v gorah večji. In tudi pisanje o teh užitkih bo ob spoštovanju do bralcev verjetno bolj dodelano.


Jože Šolar,

"Za kozlat dobro"

"Neprecenljivo in za popizdit dobro"

Prav nevoščljiv sem tako orgazmičnega zapisa in seveda doživetja. Upam da se ni kdo še posral od same uživancije


Marjeta Štrukelj,

Dajmo ji čas, da vzame v roke kakšno knjigo s področja gorniške literature, morda spozna drugačno besedišče navdušenja ob opisovanje gorniških doživetij. Kibubazin, kje smo?


Heinrich Blagne,

Brez pomoči ruskih vodičev, ki so te dali v navezo, bi bilo torej za pop..... žalostno, mar ne?


Heinrich Blagne,

Zrel planinec, gornik, ki je pričel hoditi mnogo prej kot pred manj kot dvemi leti, bi v podobnih okoliščinah javnosti pošteno odsvetoval tak vzpon brez primerne gorniške, kondicijske, psihične, tehnične in še kakšne druge opremljenosti, ter pripravljenosti.

Zavajanje v smislu "za popizdit dobro" pa je lahko smrtno nevarno za ljudi Sarinega kova. (in mladosti)!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti