Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinizem in blef

Večer/V soboto - Franja Žišt: … ne gresta skupaj. Slovenskim alpinistom je v indijski Himalaji uspel še en odmeven vzpon.

Kaj jih žene in kakšen je svet alpinizma, odgovarjata pripadnik mlajše generacije Urban Novak in izkušeni Marko Prezelj.
"Moram priznati, da se mi je ob prvem frontalnem pogledu na Arjuno, ko smo plezali na P6013, naredil manjši cmok v grlu hkrati z navdušenjem in motivacijo. Takoj smo videli, da bo najlepša in najdirektnejša linija vse prej kot lahka, prav lahko za nas tudi nepreplezljiva," je po prihodu iz kištvarske Himalaje razmišljal alpinist Aleš Česen (35 let).
A linija ni bila nepreplezljiva. Skupaj z vodjo odprave Urbanom Novakom (31 let) in enim naših najizkušenejših alpinistov Markom Prezljem (51 let) so se na Arjuno (6250 m) to poletje povzpeli po novi 1400-metrski izjemno zahtevni smeri v zahodni steni. Smer so poimenovali Vse ali nič in jo ocenili z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Njihov vzpon pa je bil hkrati šele drugi na tega šesttisočaka in prvi v alpskem slogu.

Dolga leta zaprto območje
Kištvarska Himalaja je bila za tuji svet do 2011 zaprta celih 25 let. Pred tem so jo že obiskovali alpinisti, zdaj pa to območje odkrivajo na novo, razlaga najmlajši član odprave Novak. S sosednjega območja je leta 2014 Prezelj, tudi fotograf, posnel fotografijo teh gora in leto kasneje so alpinisti že raziskovali, katere gore so na fotografiji, Novak pa je na spletu našel črno-belo fotografijo Arjune iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 2015 so se sicer odločili za drug cilj, Cerro Kištvar, na koncu pa jim je zmanjkalo časa, da se spustijo še v dolino pod goro, ki so jo osvojili letos. Odpravo so nato načrtovali že za leto 2016, a so jo teden pred odhodom odpovedali.
"V Pakistanu se je tisti čas ponesrečil naš dober prijatelj, in s takratnim članom odprave Haydnom Kennedyjem sva bila precej čustveno nestabilna. Nisva čutila, da bi šla takoj na odpravo. Z Markom sva se dogovorila, da pustiva doma vso plezalno opremo, in sva šla na izvidnico. Letalske karte sva imela, dosti energije sva že investirala in se nama je zdelo smiselno, da greva vsaj pogledat. Lani sva tako dobila potrdilo, da je cilj izredno zanimiv, linija plezanja pa je izstopala," o izbiri cilja pripoveduje Novak, ki ga je letos s Prezljem in Česnom tudi uresničil.
Običajno se bazni tabor postavlja na višini okoli 4000 metrov, kjer kmetje v indijski Himalaji v poletnem času pasejo živino. "To bi si lahko predstavljali kot Veliko planino pri nas, vrhovom na 6000 metrih, kar niso ekstremne višine, pa je ekvivalente mogoče iskati v Zahodnih Alpah okoli Chamonixa. Na višini baznega tabora niso ekstremne temperature, čez dan je lahko kar prijetno, si v kratkih rokavih, če ne piha, čez noč pa lahko zmrzne kaka luža. Tokrat je bilo drugače, ker smo bili tam spomladi in je bilo nekaj več snega," oriše Novak, v kakšno pokrajino so stopili. Ob njihovem odhodu, na prehodu v tamkajšnje poletje, so cvetele rože.

Mini snežni plazovi in pozitiven strah
V steni je bilo snega in ledu dovolj, kar je dobro, poudari sogovornik. "Na prvi pogled vidiš nekaj belega, sneg, led, ne vidiš pa, kakšne so razmere. Ali sta led in sneg dovolj dobra, da omogočata normalno plezanje." Kakšne so razmere, so odkrili šele, ko so pričeli lesti v steno. Pri tem jim vreme ni šlo na roko, saj je bilo ves čas nestabilno. "Od vseh dni v bazi, okoli 25, smo imeli samo šest dni brez padavin, od tega smo pet dni plezali, en dan pa pakirali opremo ob odhodu domov," začne.
Nadaljuje s plazovi, ki so jim oteževali napredovanje: "Vsak dan je malo snežilo, nikoli ni zapadlo meter snega, mogoče kdaj dvajset centimetrov, večinoma pa med petimi in desetimi. Ker smo imeli kratko okno lepega vremena, smo začeli plezati takoj, ko se je vreme stabiliziralo oziroma ko se je nebo razjasnilo. Ko smo začeli plezati, se je sonce uprlo v steno in se je stena začela čistiti. Plazovi niso bili ogromni, mi jih imenujemo spin drift. Bili so bolj mokri, niso predstavljali grozne nevarnosti, ampak so bili še čisto obvladljivi. Malo dramatičnosti pa so dodali." Plezanje po kotu je bilo bolj izpostavljeno, vendarle pa niso plezali pod kakimi seraki, pristavi Novak.
Ga je bilo vendarle strah? "Pozitiven strah je pri meni vedno prisoten. Vem, da bolje plezam, kadar malo slabše spim. Ne, da me je tako zelo strah, ampak se pripravljam na vzpon. Ta strah poveča koncentracijo, izostri čute, verjetno doda malo več adrenalina in si zaradi tega med vzponom tudi fizično in psihično boljši. Ko pride kak tak plaz, ti seveda nažge adrenalin, malo te je strah. A ta strah je pozitiven, obvladljiv. Če bi me bilo pa preveč strah, bi šli nazaj."

Surovo okolje, kjer izkusiš moč narave
Novak je doma iz Doba pri Domžalah (danes živi v Moravčah) in je v alpinistični svet prišel tako, da je s srednješolskim prijateljem pričel plezati po Knezovih skalah za Kamniško Bistrico. V domžalski trgovini s športno opremo mu je kamniški alpinist Matej Močnik prodal prve plezalke in ga spodbudil, da se pridruži njihovemu alpinističnemu odseku. Pri 18 letih se je tako vpisal v alpinistično šolo. "Poleg tega, da sem plezal, smo tudi z družino veliko hodili po hribih, ko sem bil še mulec. Kasneje v puberteti pa sam. V alpinistično šolo sem šel, da bi spoznal prijatelje, s katerimi bi hodil v hribe. Plezal sem rad, vrhunskega alpinizma pa nisem imel v planu. Potem me je pa zasvojilo."
Gore so ga pritegnile, ker so "še najbolj surovo okolje, kjer lahko izkusiš vpliv ali moč narave". "Tam se počutiš majhnega, stvari niso samoumevne. Pristen stik z naravo me je potegnil. V hribih stvari postanejo zelo enostavne, niso kompleksne, in to mi je res všeč."
Hribi so ga naučili vztrajnosti in odločnosti. Vztrajnosti zato, ker odhod na odpravo ne pomeni le tega, da te ni mesec dni doma. "Odsoten si celo leto pred odpravo. Treniraš, planiraš, se pripravljaš, motiviraš. Tudi finančna sredstva niso zanemarljiva," najprej opredeli vztrajnost. Potem nadaljuje: "Ko si v steni, lahko vedno najdeš razlog, zakaj nečesa nisi preplezal. Naj bo to vreme, razmere ali bolezen. Da realiziraš zadevo, moraš iskati rešitve in ravno ta motivacija oziroma odločenost, ko cilju posvetiš že toliko energije in si ga sposoben realizirati, je šola za življenje. Da stvari, za katere se odločiš, izpelješ, čeprav imaš milijon razlogov, ko bi se lahko umaknil."

Egoisti, a ne preveliki
Sogovornika bolj kot najvišje gore sveta zanimajo tehnično zahtevne stene. "Predvsem ker nimam neomejeno časa in v enem mesecu pod šesttisočakom lahko plezaš več kot v dveh mesecih pod osemtisočakom, kjer sta večja faktorja tudi vreme in razmere. Vidim se v raziskovanju nepoznanih ciljev, implementaciji idej na malo drugačen način." Na Mount Everestu še ni bil, vendar tudi na taki višini vidi izzive.
"Moj cilj ni, da pridem na vrh Everesta. Na rekreativnih maratonih teče veliko ljudi, meni ni zanimivo, da ga pretečejo, ampak to, kako hitro ga. Isto je v hribih: ni cilj vrh, ampak to, kako prideš nanj. Kar se gredo v visokih hribih s komercialnimi odpravami, mi je čisto tuje. Kisik, šerpe, fiksne vrvi, tu se ne vidim."
Ob vprašanju, kako se ga, tako mladega, dotaknejo poškodbe in druge tragične zgodbe iz gora, odgovarja trezno. Podobno kot lani je zaradi nesreče drugih odšel že z odprave v Pakistanu. "Pomembno je, da se takrat, ko se kaj takega zgodi, ko nisi čisto stabilen, umakneš, opraviš revizijo, zakaj se ukvarjaš z alpinizmom, kaj ti pomeni. Ko razčistiš, greš nazaj ali pa ne. Sam sem se še vedno vrnil. Je pa bistveno, da izbiraš cilje in partnerje, s katerimi lahko nevarnosti zmanjšaš," razmišlja sogovornik in doda, da se je pametno učiti tudi na napakah drugih.
Da bi se po nesrečah prijateljev odločil, da alpinizem opusti, bi se mu zdelo hinavsko: "Kot da prej nisem vedel, da se to lahko zgodi. Bil bi nefer tudi do sebe. Taki dogodki te pretresejo in postavijo na realna tla. Problem ni v osebnem strahu za življenje ali pred poškodbami, ampak ker veš, kaj bi lahko povzročil družini ali prijateljem. To je večji faktor. Saj smo egoisti, ampak ne smemo biti preveliki."

Facebook račun je kar ukinil
"Alpinisti so lahko tudi zelo zahtevni karakterji," se nasmehne Novak in doda, da se med njimi pogosto krešejo mnenja, ideje. Zato je zanj bolj kot cilj odprave običajno pomembna družba. In letos so se imeli odlično, brez trenj. S Prezljem je bil že na več odpravah: "Ni velikokrat, da bi veliko alpinistov hodilo skupaj na odprave vsako leto zapored. Mogoče dve, tri odprave, potem pa gre vsak svojo pot. Doslej sem imel ogromno srečo z ljudmi." Pa razumevanje okolice za njegovo početje? "Ni, da bi mi kdo kaj rekel, tudi od domačih nikoli. Se mi zdi, da čutijo, da ne grem z glavo skozi zid, da znam stopiti nazaj in se prilagoditi. Kar se zgodnjih obdobjih obdobij tiče, sem imel srečo, da so starši radi hodili v hribe in so sprejeli alpinizem, razumeli so, da mi veliko pomeni, zato so me podprli. Ženo sem spoznal pri plezanju, tudi ona je alpinistka in me podpira. Vesel sem, da nimamo hudih bojev," razlaga sogovornik, ki vedno išče ravnotežje med zasebnim življenjem, alpinizmom in službo.
Urban Novak je delno zaposlen na Kemijskem inštitutu, delno je samostojni podjetnik, ukvarja se z zastopništvom. Alpinizem je poleg drugih športov, ki so mu všeč, njegova prostočasna dejavnost. Od svoje generacije se razlikuje tudi po tem, da ni tako navdušen uporabnik socialnih omrežij, račun na facebooku je kar zaprl. "Alpinizem je precej osebna izkušnja in socialna omrežja ga izneverijo, izkrivijo. Kako osebna izkušnja lahko postane splošna oziroma medijska, mi ni bilo všeč. Preko socialnih omrežij lahko prodaš karkoli, češ, da je vrhunsko. Alpinisti sami zase vemo, kako stvar stoji. Če je dobra, je dobra, ni treba tega potencirati in objavljati. Socialna omrežja preveč izkrivljajo doživetje, poleg tega ti lahko poberejo dobršen del življenja in energije. Imam pa instagram, ker me zanima fotografija. Izziv mi je dobro fotografirati, kako fotografijo tudi objavim. Ne grem pa nekam zato, da bom lahko naredil fotografijo in jo potem objavil, kar pa se mi zdi že trend zadnje čase, tako v hribih kot drugje."

Za zlati cepin moraš imeti srečo
O tem, kaj ga v alpinizmu še čaka, Novak nerad govori. "Veliko bolj mi je všeč, da poveš zgodbo, ko se vrneš. Že tako je veliko stvari, ki te bremenijo pred odhodom, in če si obesiš zelo težek nahrbtnik, kar govorjenje o ciljih je, ne bi več užival," pravi najmlajši član odprave, ki pa se zdi zelo podoben najstarejšemu Prezlju. Tako po stvareh, ki jih rad počne, kot po načinu razmišljanja.
Marko Prezelj je eden naših najuspešnejših alpinistov, prav tako v svetu. Kot edini alpinist doslej je osvojil štiri zlate cepine, ki jih podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes. Za letošnji podvig si bo morda prislužil še peto najprestižnejše alpinistično priznanje. Vzpon je bil namreč v vseh pogledih težji kot leta 2014 na Hagshu (skupaj z Alešem Česnom in Luko Lindičem), tehnično pa ne bolj kot Cerro Kištvar, za oba je prejel zlati cepin.
"Za cepin pač moraš imeti srečo. Sreča je tudi v tem, da je drugi nimajo. Če drugemu uspe nekaj podobnega, je manjša verjetnost, da boš izbran," razmišlja Prezelj, ki takoj pove, da o cepinih sploh ne spekulira. "Morda se sliši prevzetno, a te prireditve ne pojmujem za tako pomembno kot morda okolica." Drugi cepin, leta 2007, za vzpon po severni steni Čomolharija, je ob prevzemu na neki način celo zavrnil. "Hotel sem izraziti svoje mnenje in kot nagrajenec sem dobil mikrofon v roke. Sicer je povedano izzvalo različne reakcije, ampak je bilo vredno tveganja, izpostavitve na tak način."
Tekmovanja v alpinizmu sicer ne zanika ali zavrača. "Konec koncev tekmuješ sam s sabo, ne dobesedno. Zadrega s podelitvijo zlatega cepina je, da je tekmovanje direktno vsiljeno. Takrat je bila celo neka žirija, vsak je predstavil svoj vzpon, vsak je skušal vzpon predstaviti lepše kot drugi. To je bilo bolj tekmovanje v pravljičarstvu. V takih primerih se začne pretiravati, kar je sploh mogoče, ko je lahko že vsak svoj medij. To se je potenciralo, prireditev se je ujela v brezizhodnost," razmišlja Prezelj in doda, da je danes vendarle nekoliko drugačna, četudi jim še vedno pohaja sapa. Sicer pa si z zlatimi cepini težko kaj pomaga; prvi je bil iz brona in za v hribe pretežak, en je bil lesen in se ga da še danes kupiti za okoli 270 evrov, potem so bili plastični, zadnja leta pa jih izdelajo kot unikatno skulpturo.

Na zgornji meji sprejemljivega tveganja
Za Prezlja, ki ima za seboj več kot dva tisoč vzponov, je bil letošnji drugačen, saj se je zgodilo prvič, da je šel leto poprej na izvidnico. Zakaj sta šla, je pojasnil Novak. Dobro je, da greš pogledat, kako stvar izgleda, razmišlja Prezelj. "Z virtualnim svetom so nas nategnili. Google Earth, Street Wiev, vse vidimo. Ampak to je kot virtualni seks. Občutek imaš, da vidiš steno, kakšna je, ko prideš tja, je pa čisto druga. Pogled na ekranu ti da le navidezno 3D-sliko. Ugotovil pa sem, da je na odpravo najbolje iti brez pričakovanj. Če si bil na izvidnici, bi bilo prevzetno reči, da pričakovanj nimaš. Na tej odpravi tako nisem mogel doseči sproščenosti v smislu, da mi je vseeno, kako bo. Obratno, odprave smo se lotili zelo premišljeno. Logistiko sva imela z Urbanom naštudirano bolje kot tisti, ki so nam ta servis ponudili. Dva dni plus tri dni plus en dan lepega vremena smo imeli, ostalo pa je vsak dan malo deževalo, snežilo. In če z Urbanom ne bi tako podrobno poznala terena, ne bi tako natančno zadeli priložnosti, ko so se ponudile. Morda bi še malo cincali in bi zamudili. V nulo smo zadeli čas, ki je bil ugoden za plezanje."
Na poti navzdol sta Aleš in Urban navijala, da bi še eno noč prespali v steni, da ne bi sestopali ponoči, Prezelj pa ju je priganjal, kar se je pokazalo za dobro, saj je bilo že zvečer vse mokro in so, kjer je bil prej led, nastajali slapovi, naslednji dan pa je še deževalo, zato bi ena noč v steni več prinesla dodatne sitnosti.
Zadnja avantura je bila drugačna tudi zato, ker je bil cilj definiran in niso imeli tolažilne variante, če začrtane smeri ne bi bilo mogoče preplezati. Kaj veliko si niso mogli izmišljevati, četudi zaradi manjših plazov plezanje ni bilo stoodstotno varno. "Nismo se toliko izpostavljali, da bi nas pobilo, a za moj okus je bilo ravno na zgornji meji še sprejemljivega tveganja," je dejal najbolj izkušeni član odprave.

Všečki z ekrana proti všečkom iz resničnega sveta
Prezelj, Kamničan, pravi, da hribi niso bili njegova izbira, ampak so oni izbrali njega. Potegnilo ga je in mu postalo tako všeč, da je ostal. Vmes ga je vleklo tudi k drugim dejavnostim, poskušal je denimo z zmajarstvom, a se je na koncu vedno odločil za hribe, ki se jih je loteval najbolj strastno. V katerikoli drugi dejavnosti ne bi dobil toliko pozitivnega "feedbacka", je bil prepričan.
"Zdaj pa me navdihuje to, da se ukvarjam z mladimi in jim skušam posredovati nekaj izkušenj, ki sem jih nabral. To mi je tudi v posebno veselje. Dosti pozitivne energije se vrne. Sicer je treba precej truda, ker nisem ravno pedagoški tip človeka, a se trudim, da jim z zgledom ali kako drugače kaj posredujem." Alpinizma se namreč ne da naučiti le tako, da ti nekdo pove, kaj moraš početi, ali iz knjig. "Iti moraš na teren in delati napake. Z različnimi ljudmi hoditi okrog," pojasnjuje mentor mnogim mladim alpinistom, ki poskrbi, da med odpravami spoznavajo nove ljudi, tudi prekaljene alpiniste.
"To se mi zdi pomembno, sploh ker je tak čas, da si hitro samozadosten. Kljub socialnim orodjem smo zmeraj bolj asocialni. Veliko je ekranskega stika. Cel kup imaš všečkov in sploh ne veš, kdo so ti ljudje. Všečki, ki jih dobiš v hribih, ko si cel dan z nekom, ti lahko ostanejo za vse življenje. To motivira." Ga mladi polnijo z energijo, da je vseskozi tako dobro pripravljen? Drži, a se zgodi tudi obratno. "Zgodi se, da jih jaz vlečem. Zlasti kadar so slabe razmere ali ko je treba biti potrpežljiv. Takrat sem jaz bolj vzdržljiv in imam več energije. Če je treba mišice pokazati in biti hiter, takrat pa nisem več, ne morem več dirkati. Me pa sigurno vlečejo. Če ne bi delal z mladimi, bi bil zagotovo manj aktiven."
Da bi zaradi tega, ker so generacije danes drugačne, nepripravljene na trdo delo, ostala dejavnost brez podmladka, Prezlja ne skrbi. Alpinizem nikoli ni bil množičen šport, poudari, a baza mladih, ki bi se z njim ukvarjali, je morda še manjša. "Problem v alpinizmu je tudi ta, da ga ne moreš prodati na socialnih omrežjih. Ko ga začneš prodajati, si ga namreč zbanaliziral, takoj postane to neka pornografija. Pri nekaterih športih za atraktivno fotografijo ni treba veliko pogoljufati, v alpinizmu pa fotografije strašnega vzpona, prvenstvene smeri, ki jo fotograf napravi z vrha, ne moreš prodajati kot nekaj posebnega. Saj tudi sam kot fotograf to kdaj počnem, ampak takrat nočem tega prodajati kot avanturo. Alpinizem je po svoje zanimiv za publiko, a takoj, ko ji ga začneš prodajati, to ni več alpinizem, temveč šov."
Pa vendar nekateri alpinisti to radi počnejo. V medijskih prenosih je užival tudi naš pokojni alpinist Tomaž Humar. "Teh, ki to počnejo, ne obsojam. Zase pa tega ne maram. Publika in mediji hitro posplošijo, da bi morali to vsi početi, se izpostavljati. Če si vzamem pravico, da tega ne počnem, sem označen kot negativec. Pogosto so me priročno postavljali kot nekega antihumarja, v času, ko je bil najbolj aktiven. Ampak nisem imel nič proti njemu, hotel sem reči le, da se tega ne grem, da to ni moj špil. Tisti ki mu to ustreza, naj to počne."
Prezelj nerad govori že o tem, kam bo šel na odpravo in kaj bo počel. Podobno kot Novak tudi on to čuti kot breme. "Eni mogoče to rabijo in jim je javna objava motivacija. Resničnostni šovi so ustvarili vtis, da je vsak rad del tega objavljanja. Mogoče, ampak jaz nisem vsak."

Telefon na tiho druge jezi
Časi so se precej spremenili, navrže Prezelj. Ko je bil začetnik v kamniškem odseku, "ki je morda preveč tradicionalen", so jih silili, da so "plezali v gojzarjih, ne v plezalkah, ko so že vsi plezali v supergah". Najprej so morali plezati lažje smeri, šele nato so lahko prešli na težje. Tako si dobil izkušnje, predvsem kako se znajti v smeri, kam boš šel, kako boš prišel dol, kako se boš pripravil na turo. Sogovornik se zato znajde na vsakem terenu, vseh težavnosti. Mlajši, ki pa so bolj obremenjeni z višje ocenjenim s plezanjem, imajo več problemov - zlahka bi preplezali težave, ampak jih ne. Ne morejo jih, ker se prej izgubijo.
Drugačen je tudi način komunikacije. Včasih so imeli sestanke v četrtek, v petek popoldne pa so skočili na avtobus in vikend preživeli v hribih. Če je želel Prezelj, potem ko sta se z njegovim prvim soplezalcem že vse zmenila, karkoli pri dogovoru spremeniti, bi to pomenilo, da bi moral poklicati soplezalčevega najbližjega soseda, ki je bil deset minut hoda stran. To bi bil logistični zalogaj.
"Na misel mi ni prišlo, da bi spremenil načrte. Če je začelo deževati, sva se dobila in vseeno kaj počela. Danes je pa pet stopinj druga temperatura in se že vse spremeni. Danes je lahko sestanek v četrtek, lahko bi bil tudi v ponedeljek, saj se itak vse po telefonu pogovarjaš. Se dogovoriš in še "se slišimo". Potem se in se vse spremeni. Način komuniciranja in razumevanja komunikacije je zelo drugačen. Če sem se nekaj dogovoril, to velja, za mlajše pa to ni več isto. Sateliti, telefoni. To je grozljivo. Navadil sem se, da imam telefon na tiho, ko sem v hribih, je tako ugasnjen, da ne brenči. To je za večino ljudi, ki jih poznam, motnja in mi to očitajo. Pa nisem prepričan, ali iz nevoščljivosti, ker sem si to drznil privoščiti, ali zato, ker mislijo, da bi moral biti neprestano dosegljiv."
Je to egoizem, mu ga kdo očita? Od bližnjih o egoizmu sliši le, ko je kaka jeza v ospredju, sicer pa to ni očitek, ki bi vzdržal, pravi. "Bolj je prisoten od laične javnosti in je mišljen resno. Najbrž zato, ker stvari ne poznajo. Egoizem je stvar interpretacije. Če zase ne poskrbiš, kdo bo? V resnici je egoist tisti, ki skrbi zase na račun drugih. Mislim, da je v alpinizmu takih manj kot drugje, v poslu ali v politiki. A alpinizma se drži nalepka egoizma. Če grem v hribe in se imam fajn, domov pa pridem dobre volje, sem egoist? Ker bi moral biti doma in slabe volje?"

Ko je zlom gležnja že skoraj smrt
Alpinizem ga je naučil marsičesa, predvsem pa odnosa do življenja. "Slišalo se bo patetično, ker je iskrenost zelo zlorabljen pojem, sploh danes. Ampak hribi so me naučili, da sam sebe ne moreš pregoljufati. Lahko se zlažeš in si strašen frajer, ampak v sebi veš, da nisi, in veš, če si goljufal. Ko plezaš in se enkrat primeš za klin ter si rečeš, da bi sicer splezal, a si imel le slab občutek, si lažeš. Sem bil kdaj v skušnjavi, ampak nikoli nisem bil toliko korajžen, da bi se zlagal. Najprej se zlažeš sebi, šele potem tistemu, ki mu razlagaš. Njega danes zanima, jutri ne več. Hribi so me naučili poštenega odnosa do sebe. Pa da sprejmeš odgovornost za svoje odločitve, za to so hribi super. Pa fokus. Kot gorski vodnik vodim razne ljudi, tudi poslovneže, in skoraj vse najbolj navduši, kako se morajo fokusirati na to, kar počnejo. Ko je težko in morajo priti čez, ne razmišljajo o ničemer drugem kot le o tem, kako se bodo premaknili. Hribi ti dajo odločnost, to, da sprejemaš odločitve. Življenje pa je šlo v nasprotno smer. Ljudje bi vse radi že vnaprej vedeli, zavarovalnice bodo plačale, če se bodo zmotili, odvetnik bo poskrbel zanje. V hribih nimaš nobenega odvetnika. Na nikogar ne moreš prenesti odgovornosti, si samo ti."
Ko je bil kdaj manj motiviran, tudi taka obdobja v življenju alpinistov pridejo, je počel kaj drugega, z alpinizmom se je ukvarjal na bolj umirjeni ravni, fotografiral je in ni imel visokih ciljev. Strahu pa ni čutil nikoli, ravno na zadnji odpravi je razmišljal o njem. "Mene ni bilo strah, enega od mlajših pa, prav elementarno, pa sem bil sam bolj izpostavljen. Ko moram biti osredotočen, se znam osredotočiti na tisto, kar počnem. Strah pa je posledica tega, da nisi skoncentriran, ko začneš dvomiti vase. Če te je zelo strah, se moraš obrniti. Tega, da bi me bilo res strah, strah, nisem še nikoli izkusil."
Gotovo pa nanj vplivajo negativne vesti o nesrečah. "Vse, kar se te dotakne, vpliva nate. Pred dnevi si je kolega zlomil gleženj. Zdaj na terenu, kjer bi se lahko spotaknil, tudi sam pomislim, da bi si ga lahko zlomil. Zlom gležnja za širšo javnost ni nič hudega, zame pa bi bil katastrofa. Skoraj kot da bi se ubil, v prenesenem pomenu. Če si ga zlomim, ne bom mogel voditi tur, delati, hoditi, ob zaslužek bom in ob to, kar rad počnem. Se mi pa že dogajajo preventivne poškodbe, ko kaka kita poči. V glavi bi lahko še vse počel, telo pa ne dopušča, vsa zloraba materiala se manifestira."

Kako smo si zakomplicirali življenje
Kako pa gleda na ženske v alpinizmu? "Ne bi rad zvenel kot šovinist, a mislim, da alpinizem v celoti ni ravno ženski šport, kot nista rudarstvo ali gradbeništvo dejavnosti zanje. Plezanje je bolj žensko kot moško, ker imajo ženske boljši smisel za gibanje, ples, lažje se premikajo po terenu, kjer brutalna moč ni pomembna. Alpinizem pa je grob do telesa. Že higiena, če si en mesec v bazi, se težje umivaš, težak nahrbtnik moraš nositi in za ženske je to bolj naporno. Sem bil zraven in sem videl, da težko to prenašajo. So pa tudi ženske, ki so uspešne v tem, ampak so redke."
Dolgo je, ker je cel svet obremenjen z njim, iskal odgovor na vprašanje, kaj je uspeh. "Ugotovil sem, da je zame to, da sem zadovoljen s seboj. To ne pomeni, da sedim na kavču in čakam, da bo čas minil, ampak da si zastavim cilje, ki so na moji meji ali malo čez, in jih skušam uresničiti. Če mi uspe na način, kot sem si zamislil, potem sem zadovoljen in je to uspeh. Ko ti nekaj uspe, za kar si mislil, da ti ne bo, je zadovoljstvo maksimalno. Na ta način dobiš samopotrditev in si lahko zadovoljen."
Podobno je uspeh tudi preprosto življenje. Danes živimo komplicirano, je prepričan sogovornik. Življenje pa je mogoče poenostaviti, sploh na odpravah in potovanjih: "V bazi imaš šotor, spalno vrečo, potem pa si samo še lačen, žejen, zaspan, zmatran. Osnovne življenjske potrebe skušaš zadovoljiti in biti s tem zadovoljen. V našem okolju pa smo si življenje malo zakomplicirali, da bi nam bilo fino. Imamo elektriko, vodo, odpreš pipo, teče. To za sabo potegne kup drugih stvari, ki jih v bolj preprostem okolju ni. Preprostega življenja si ne moreš privoščiti, ker živimo v socialnem okolju, ki nas je ukalupilo."

Če greš v kurbišče, tam ne bo romantike
Preden stoji na vrhu smeri, Prezelj čuti ogenj, ki se na vrhu spremeni v pepel, je enkrat ilustriral svoje doživljanje plezanja. Zato vprašanje, ali že tlijo novi načrti. Ja, pogovarjajo se, pritrdi: "Na odprave gledam tudi z družabnega vidika. Ne vidim smisla, da bi nekam šel, samo da bi tja prišel. Če ni tudi pot zabavna, potem ne vidim smisla. S kom iti, kako bo, se mi zdi ključno." O konkretnih ciljih ne govori.
Pod goro Arjuno pa se je že sprožil plaz, tokrat ne snežni, temveč obiskovalcev. Jeseni bodo nanjo plezali Britanci, prihodnje leto še drugi. To se zgodi, ko postane neka smer popularna. "Za ljudi, ki tam živijo in bodo začeli razvijati turizem, je to dobro. Enim trem družinam bo to pomenilo boljše življenje, malo boljši zaslužek. Kar se mi zdi v redu, dokler se obiskovalci do njih korektno obnašajo," razlaga Prezelj in doda, da so tudi alpinisti vsiljivci, ki pridejo s svojimi navadami, denarjem, telefoni in tablicami.
Vendarle pa Arjuna, eden od doslej pozabljenih biserčkov za plezanje, ne bo postala novi Everest, ki ga ljudje z vsega sveta množično osvajajo. Ni važno kako, le da pridejo na vrh. "Zame je način vzpona svetost, s tem si opredeliš izkušnjo. Če načina ne definiraš, je vseeno, če greš s helikopterjem," meni Prezelj, ki je prepričan, da so določeni "hribi" za način vzpona že zdavnaj izgubljeni. Med njimi Triglav in podobni magneti.
"Škoda, da se to širi, a k sreči meje so. To so denimo le osemtisočaki, hvala bogu jih je samo 14, potem pa še kaki popularni sedemtisočaki. Tisti, ki gredo na goro na tak način, se ne morejo slepiti, da bodo šli na Everest in tam zganjali alpski stil. Če greš v kurbišče, tam ne bo romantike. Lahko še tako razlagaš in se hvališ, ampak to samo komu, ki ne ve, kaj se tam dogaja."
Že če bi samo dodaten kisik umaknili iz gora, bi bilo pol manj problemov v hribih, tako z ekologijo kot zaradi nesreč, je prepričan sogovornik, pomagalo bi, če bi ga uporabljali le za reševanje. "Samo čakam, da bodo začeli še z droni opremljati tabore. To se bo zgodilo, je le vprašanje časa. Razvoj gre v to smer, da je avanture zmeraj manj, vedno več pa senzacije. Iti s kisikom v gore je tako, kot če bi šel z motorjem na Tour de France. S kisikom hoče cel kup ljudi priti na konkreten cilj. Način jim ni pomemben. Če bi rad dobro izkušnjo, lahko greš tudi na nižji hrib, brez kisika, in boš avanturo doživljal močneje. Res pa, da ne boš mogel reči, da si bil na Everestu. Če uživaš v tem, da poveš, kje si bil, in hočeš, da te občudujejo, to ni več alpinizem. Raje počni kaj drugega, kjer boš ceneje prišel do všečkov. Danes je privilegij, da se požvižgaš na mnenje publike. Danes, ko moramo vsi dobro izgledati, ko se vsi nekaj slikarimo, da bomo objavili. Strup sodobnega časa. Blef, ki smo ga vgradili v odnose. Alpinizem in blef pa ne gresta skupaj," zaključi Prezelj.

Franja Žišt

Fotografije (večina Marko Prezelj):
(1) Aklimatizacijski vzpon na Koto (5600 m)
(2) Jutro tretjega dne na bivaku
(3) Zadnji strmejši raztežaj drugega dne
(4) Vrisana preplezana smer Vse ali nič v zahodni steni
(5) Marko Prezelj prvi dan vzpona na Arjuno na začetku večjih tehničnih težav (Urban Novak)
(6) Bazni tabor
(7) Prvi dan vzpona na Arjuno (Urban Novak)
(8) Zadnji raztežaj prvega dne. Sledil je kratek spust do mesta, kjer so pripravili prvi bivak. (Aleš Česen)
(9) Plezanje v popoldnevu prvega dne

 

Vecer.si 26.08.2017
Alpinizem in blef ne gresta skupaj



Ekipa: Marko Prezelj, Urban Novak in Aleš Česen
(Foto: Marko Prezelj)

  • "Če grem v hribe in se imam fajn, domov pa pridem dobre volje, sem egoist? Ker bi moral biti doma in slabe volje?"
  •  Z virtualnim svetom so nas nategnili. Google Earth, Street Wiev, vse vidimo. Ampak to je kot virtualni seks.

 

1 komentarjev na članku "Alpinizem in blef "

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti