Večer, V soboto - Zvezdana Bercko: Davo Karničar, alpinistični smučar: K2 mi ni bil namenjen. Tokrat ne.

Alpinistični smučar Davo Karničar se je že kot otrok zapisal hribom in snegu. Kako bi tudi drugače, na domačem Jezerskem imajo v izobilju le to dvoje.
Od prvih korakov, ki jih je kot sin legendarnega oskrbnika Andreja Karničarja naredil v okolici Češke koče, do danes je opravil več kot 1800 alpinističnih vzponov in strmih smučanj. V Evropi izstopata njegova smučarska spusta čez severovzhodno steno Eigerja in vzhodno steno Matterhorna, je pa tudi avtor najtežje presmučane alpinistične smeri v Sloveniji - Fritsch-Lindenbach, ki je ocenjena z najtežjo, sedmo stopnjo. Je prvi Slovenec, ki je (skupaj z bratom Drejcem) smučal z osemtisočaka, leta 1995 z Anapurne, prvi človek, ki je leta 2000 neprekinjeno smučal z Mount Everesta in presmučal najvišje vrhove vseh sedmih kontinentov. Ampak ves ta čas je imel v mislih in načrtih nekaj še zahtevnejšega. K2, drugo najvišjo goro na svetu, ki velja za najtežjo, najbolj ubijalsko. Že vzpon na 8611 metrov visoki K2 v pakistanskem delu Karakoruma je skrajni izziv, še nihče pa ni smučal z njegovega vrha. A 54-letnemu Karničarju tega projekta letos ni uspelo izpeljati. Zaradi poškodbe hrbta, ki jo je staknil na začetku odprave, in neprimernih razmer na gori je moral odpravo prekiniti.

Ta nesrečni K2 ...
"Nesrečni? Ali pa srečni, kakor se vzame."

Ga sanjate, vas zaradi K2 tlači mora?
"Mora gotovo ne. Zelo rad se ga spomnim. Ampak imam nevtralno stališče do njega, ne odklonilnega, pa tudi ne super navdušujočega po vsem, kar se je dogajalo. K2 ostaja zelo velika gora, ki še nima izpolnjenega vsega, kar ponuja. Pravzaprav se zame v povezavi s K2 ni nič spremenilo."

S kakšnimi občutki ste se predčasno vrnili domov? Je bilo to razočaranje, žalost, jeza, zagrenjenost? Vendarle je bilo smučanje z druge najvišje gore sveta, z 8611 metrov visokega K2 projekt, ki ste mu namenili lep del življenja.
"Težko je te občutke opisati z definicijami, ki jih poznamo. Mogoče delno praznina, ne vem, če je to razočaranje. Ker se ni dalo, mi ni bilo dano, da bi lahko svojo trmo znesel na breg, čeprav sem si toliko časa prizadeval, se trudil, plezal, dal najboljše od sebe, zaradi tega sem malce tako ... prazen. Škoda se mi zdi. Ker če te ustavijo razmere, če je na hribu res nekaj nepredvidljivega, to vendarle drugače razumeš, kot če pravzaprav spočit izpod gore odideš domov."

Kaj je pravzaprav šlo narobe? Vesti iz Pakistana so bile precej skope.
"Skope so bile zato, ker je treba imeti precej večji budžet, če hočeš odpravo dnevno pokrivati, in tudi moj šport ni tak, ne poteka v dvorani ali na stadionu, da bi lahko vse informacije sproti pošiljali. Zgodilo pa se je že ob prihodu v bazni tabor, pod K2 je bazni tabor na ledeniku, kjer je teren razgiban, treba je prestavljati skale, da narediš uravnave za šotore. In sem se lotil neke skale, ki se je tako prijetno majala, da jo bom premaknil, ampak se je premikala v drugo smer, kot sem želel. Takrat sem začutil, da me je v hrbtu nekaj zabolelo. Ni bila to neka sunkovita, huda bolečina, bila pa je taka, da sem že tisti dan vedel, da je nekaj narobe. Naslednje jutro sem se lahko le še na trebuh prevalil, vzvratno splazil iz šotora in se komaj dvignil. Saj, pri naših letih te hrbet večkrat boli, pa si rečeš, dva ali tri dni, pa bo minilo ...
Zdravnika še ni bilo v Pakistanu, načrtovano je bilo, da pride tri tedne kasneje, po telefonu sem se posvetoval z njim in zdelo se je, da tablete proti bolečinam zadostujejo. Ko sem se toliko boljše počutil, da sem vsaj na hrib lahko začel hoditi, pri hoji navzgor, malce nagnjen naprej, nisem imel težav. Ob poskusu smučanja pa sem se prestrašil. Ko je namreč teren malo bolj strm, je razbremenitev pri smučanju precej izrazita. In pri tem gibu navzgor je mene v hrbtu tako zabolelo, da me je kar blokiralo, zavoje sem potem delal bolj s krčenjem kolen kot z normalno akcijo. Če sem naletel na kakšne kamenčke, ki jih nisem videl, kar normalno igraje preskočim, sem se zakrčil in samo čakal, kaj bo. Tako da sem se po nekem obdobju pač moral začeti spraševati, kako naprej. V štirinajstih dneh sem šel dvakrat do višine šest tisoč metrov, a sem videl, da problem s smučanjem ostaja ... Počasi mi je postalo jasno, da nima smisla, da bi čakal na čudež, da bo nehalo boleti, kajti če na gori hodiš samo do višine 6000 metrov, se ne aklimatiziraš, tudi če si tam cel mesec. In če bi se s 6000 naenkrat povzpel na 8500 metrov, pa bi imeli prav tisti, ki mi včasih očitajo, da sem neodgovoren. To zares ni pravi način. Prav tako bi moral območje v Česnovi smeri med 7000 in 6000 metri presmučati čim prej, saj se je iz dneva v dan videlo, kako sneg izginja. Želel sem smučati v območju, kjer bi se vzpenjal, da mi ne bi bilo treba v neznano. Ampak to bi moral narediti takoj.
In ko vidiš, da ti vse skupaj uhaja iz rok, ni treba biti preveč brihten, da ugotoviš, da ne gre in da je bolje, da greš domov - kaj boš tam ležal in jamral. Potem me je še začelo skrbeti, kaj pa, če je res kaj narobe, dajmo se čim prej lotiti tega, da vidimo, kaj je."

Takrat so se takoj oglasili strokovnjaki, taki in drugačni, predvsem tisti samooklicani, s trditvami, da tudi ob še tako dobri fizični pripravljenosti telo pri vaših letih, 55 jih boste dopolnili jeseni, enostavno ni več sposobno za tako ekstremne napore.
"S tem pa se nikakor ne strinjam. Takšna poškodba se lahko zgodi tudi mladincu, če naredi nekontrolirani gib ali ima malo smole. Strašno sem hvaležen, da se razen te poškodbe fizično super počutim. In kategorično zavračam trditve, da pri petdesetih in kasneje česa ne smeš, ne moreš, ne zmoreš. Res je, da ko smo bili mi stari 20 let, so bili petdesetletniki iztrošeni, a takrat so čisto drugače živeli, niso znali paziti nase. Da pa bi to 'tolažbo' dajali ljudem, da pri štiridesetih že vse tako propada, da lahko do konca življenja samo še ležiš na kavču, tega pa ne podpišem."

Večkrat ste dejali, da čutite, da vam je K2 namenjen, da je pošteno in prav, da bi to naredili. Se je zdaj pokazalo, da življenje vendarle ni vedno pošteno? Ali pa vam K2 enostavno ni bil namenjen?
"Mislim, da mi tokrat ni bil namenjen - in najbrž nikoli ne bom vedel, zakaj. Sezona v tem delu Himalaje je bila dokaj čudna, stabilnega vremena ni bilo veliko, čeprav je bilo vendarle več kot deset pristopov na vrh, potem ko prej tri leta ni bilo nikogar na vrhu. Ampak je že moralo tako biti, očitno sem bil obvarovan nečesa. Tudi Poljak Andrzej Bargiel je poskušal smučati s K2, sicer na bistveno drugačen način, kot sem nameraval jaz, ampak tudi njemu ni uspelo, čeprav je imel močno ekipo in odpravo idealno zastavljeno, kot si jo lahko samo želiš. Zdaj modrovati o tem, koliko je meni K2 namenjen in koliko ne ... Morda še vedno visi v zraku, čeprav zdaj prehitevava z domnevami, kaj potem."

Leta 2000, pred Everestom, ste izjavili, da ste rojeni za to, da smučate z najvišje gore sveta. Takrat je - čeprav vas je Everest štiri leta prej res zavrnil in vam odnesel dva prsta na roki - šlo vse gladko, vsaj zunanjim opazovalcem se je tako zdelo. Pri K2, ki ste ga imeli v načrtu že dolgo, pa se je nenehno nekaj zapletalo. Leta 2009, ko ste na osemtisočaku Manasluju preizkušali opremo za K2, se je smrtno ponesrečil prijatelj, predvideni soplezalec Franc Oderlap. Potem je bila odprava načrtovana za lansko leto, pa spet odpovedana, še letos se je zapletalo s sestavo ekipe ...
"Res, vedno nekaj pride vmes. In potem je najbolj enostavni sklep: prestar je, pa kaj še hoče ... Pa jih poznam veliko, ki so morali poskusiti večkrat. Denimo Gerlinde Kaltenbrunner, druga ženska, ki se je povzpela na vse osemtisočake, z njo se večkrat slišiva, je štirikrat poskusila, preden je prišla na vrh, pa se je pri vseh poskusih povzpela precej višje kot jaz. K2 je pač zelo specifičen in zelo zahteven.
Če pa se dotakneva tiste izjave, da sem rojen za to, da smučam z Everesta: Prima je, če pri 37, 38 letih čutiš toliko mladostne vročekrvnosti, da si upaš dati tako izjavo. Očitno sem takrat tako čutil in tako verjel in je bil tudi to del uspeha. Seveda potem z leti drugače vidimo, zdaj stvari raje mehko zavijem in rečem, da čutim, da mi je K2 namenjen. Ampak za stvari, ki jih še nihče ni naredil, je potrebno čisto zavestno narediti vse, kar veš, da je pozitivnega. Za hribe se je treba spraviti v neko območje, kjer imaš višje samozaupanje, ko enostavno verjameš, da si lahko več stvari privoščiš. Ta odločenost mora biti, brez nje pač ne gre. Tudi mlad fant ne potrka na okno pri punci v strahu, kaj pa, če bo odprla. Ne, on je odločen, da bo odprla."

Odločenosti, samozavesti, prepričanosti vase vam torej ni manjkalo?
"Ne, nemočno lahko le rečem, da mi ni bilo namenjeno. Prepričanost vase sem še dodatno pridobival v zaključku zadnje zime doma, ko so bile v naših hribih prav zoprne razmere, velikokrat je bilo treba kar malo 'na silo' smučati, ampak to mi je šlo na roko za pridobivanje tistega samozaupanja, ki sem ga potreboval."

Ni pa bilo to vaše prvo srečanje s K2. Že leta 1993, še pred tem, ko sta z bratom Drejcem smučala z Anapurne in dolgo pred Everestom, ste imeli ambiciozni načrt smučanja s K2. Pa vam je snežni plaz odnesel oziroma pokopal smuči.
"Tam je bil res na delu angel varuh! Takrat je bil moj način tako drugačen, izkušnje nepopolne ... Smučarske čevlje sem nosil v nahrbtniku, načrtoval sem, da se bom na vrhu K2 preobul in odsmučal! Sicer je to glede na materiale, ki smo jih takrat imeli, očitno bila neka rešitev. Še bolj pa sem bil takrat deležen neke previdnosti, ko so moje smučke izginile pod plazom. Tudi takrat sem bil namreč odločen smučati po isti smeri, kot sem nameraval zdaj, samo da bi takrat to naredil na zares preveč horuk način, da bi se kar zapeljal na območje, kjer je bilo iz doline videti dovolj snega, ne da bi se po tej poti vzpenjal. Če bi takrat to naredil, ne bi bilo Everesta, še mene ne, saj bi se pošteno polomil. Zato vedno bolj verjamem, da je moralo tako biti. Je bila pa tista odprava zame silno pomembna, to je bila moja komaj druga odprava. Tam sem se res veliko naučil, predvsem pa tudi pošteno prestrašil, spoznal sem, da tja pa moraš iti z vso resnostjo.
Ko sem bil zdaj tam po tolikem času in spet videl spominsko obeležje za Boštjana Kekca, ki je takrat za vedno ostal na gori, sem veliko premišljeval o tem, koliko časa sem že povezan s tem hribom, kaj vse se je že zgodilo tam gori, kakšno je sporočilo vsega tega. In ko sem z bolečim hrbtom sedel v baznem taboru, sem si rekel, doma v takem stanju ne bi šel na Kočno, torej na K2 sploh nimam kaj iskati. Tudi tu je bila povezava z odpravo iz leta 1993. Boštjan se je takrat ujel v zanko, ker je zbolel in je dolgo časa okreval v bazi in izpustil dva aklimatizacijska vzpona. Ker pa je bil fizično izjemno pripravljen, je potem 'potegnil' kar do 8000 metrov, tam pa ga je ujela višinska bolezen zaradi neaklimatizacije in bila zanj usodna. Tudi zame bi lahko bila, če bi čakal, da morda bolečina popusti - in bi potem poskusil na silo in prehitro."

Koliko časa je trajalo, da ste sprejeli odločitev, da je zares konec?
"Gotovo to ni bila hipna odločitev. Sopotnik Boris Repnik je bil tisti revež, ki je dneve in dneve poslušal moja glasna razmišljanja. Saj ni kaj dosti odgovarjal, ampak ko me je videl smučati, je takoj rekel, da to ni moje smučanje. Nekako po desetih dneh sem spoznal, da ne bo šlo, je pa trajalo še tri ali štiri dni, preden sem to sporočil javnosti."

Koliko je na to odločitev vplivalo dejstvo, da imate zdaj majhne otroke, da je najmlajši praktično še v zibelki? Ko ste smučali z Everesta, so bili otroci iz prvega zakona vendarle že nekoliko starejši. In že pred odhodom ste poudarili, da se boste, če se boste znašli na robu, odločili za družino, ne za svoje sanje. Prav na robu zdaj sicer niste bili ...
"Itak bi se odločil, kot sem se. Dejansko na K2 ne bi mogel narediti nič, pa če imam družino doma ali je nimam, z glavo skozi zid enostavno ne gre. Tudi v domačih hribih je enako, če ne gre, ne gre. Nikoli ne bom toliko odrasel in moder, da bi sprejemal neke velike odločitve, ampak ta čut, da je prva naloga otroke gor spraviti in ne svoje stvari izživljati, pa že imam. In gotovo je vsaka odločitev v tem kontekstu ... Že ko greš proti K2, se lahko spomniš tragičnih slovenskih zgodb, od Draga Bregarja naprej, štirje fantje so tam umrli ... Čudoviti fantje. Ampak če te ni več, nisi naredil nič. Blago se te spominjajo, češ, saj je bil fejst dedc, ampak je konec, zadaj pa ostane familija z vsem. Že pred odhodom sem večkrat rekel, da je to, da dozori pravilna odločitev, velik del naše sreče, je velik del, ki si ga moramo želeti. Če se trmasto narobe odločaš, je bistveno večja verjetnost, da se ti bo nekaj zgodilo. Sam pri vseh teh izjavah izhajam iz prepričanja, da smo v hribih bolj na varnem kot v normalnem življenju, ker se za to pripravimo, smo skoncentrirani, smo 'celi' tam, v normalnem življenju pa delamo stvari bolj površinsko in se nam prej kaj zgodi. Imeti to srečo, da otroci odrastejo, da postaneš 'star fotr', to je osnovno, pred vsemi drugimi željami."

Ste že dedek?
"Že. Hčerka Anja ima dvojčka, Gabrijela in Veroniko. Malo mi je sicer še vedno čudno, če mi kdo reče 'star fotr', ampak ko sem z njima, z otrokoma, takrat mi je ok. Čeprav je bil sin Martin star komaj štiri mesece, ko je postal stric."

Se je vaše razmišljanje z leti spremenilo? V knjigi, ki ste jo napisali še pred svojimi velikimi podvigi, ste že v naslovu povezali alpinizem, ljubezen in - samoljubje.
"Razmišljanje je drugačno. Samoljubje sicer moram priznati, ampak jaz ga še vedno vidim kot pozitivni moment. Gotovo pa moramo dopustiti, da se z leti spreminjamo - ali celo želimo, da do določenih sprememb pride. Prav je tako."

Vas otroci sprašujejo, zakaj to počnete?
"Ne. Vidijo, da se to stalno dogaja, ati tak je, to je njegovo delo. To je sestavni del našega življenja, ni neka hipna akcija, če gre ati na odpravo. Povedo, da jih skrbi, govorimo o tem, ampak o tem, zakaj to počnem, pa ne. To pač počnem. Pri nas se hodi v hribe in smuča."

Tudi otroci?
"So navdušeni tekači na smučeh in tudi meni je to všeč. Kar pa se hribov in smučanja tiče, samo to lahko otrokom dam, ostale stvari jim bodo drugi dali, to pa jaz znam in to jim moram jaz dati."

Čeprav ste nekoč rekli, da bi otrokom najraje kar prepovedali, da se ukvarjajo z alpinizmom.
"Sam nisem sposoben tega, kar so bili moji starši, ki nam niso nikoli ničesar prepovedovali, rekli so le, pri tem pa malo pazi ... Ko je Anja začela plezati, sem mislil, da ji bom lahko veliko svetoval, pa se je začelo dogajati, da je bilo to bolj preprečevanje kot spodbujanje.
Nemočnega sem se počutil, ker je kot oče nisem mogel obvarovati skozi svoje nasvete. Otrok se hoče sam uveljaviti, ima svojo idejo, svoj način razmišljanja. Pa saj se moramo sami sebe spomniti, koliko pa smo bili mi pripravljeni starše poslušati, če so prav na veliko modrovali. Ne gre. Zaradi tega je fino, če skušajo otroci hribe doživljati odgovorno, na lep način. Če bi se pa kateri res strastno lotil alpinizma ... Saj vemo, kako je s prepovedjo, ponavadi je efekt prav nasproten. Ampak ne želim si, enostavno si ne želim, da bi se lotili alpinizma."

In jih ne mika?
"Naj se kar laufarije držijo ... Pa turnega smučanja. Gremo kdaj skupaj tudi kaj poplezat. Ampak da bi se šli v teh naših krušljivih hribih, ki so sicer strašno lepi, klasični alpinizem!? Lahko gredo tam, kjer je navrtano, preveč pa res ne."

Kako zna Slovenija izkoristiti vaše ime, vašo prepoznavnost? Vendarle združujete dva najbolj slovenska športa, gorništvo in smučanje.
"Godi mi ta teza, da smo mi hribovci in smučarji in da jaz oboje združujem v eni dejavnosti. Da Slovenci to res smo, delno potrjuje tudi dejstvo, da je moj osnovni pokrovitelj slovenski trgovec, ki prodaja slovensko blago. Torej, delno ja, načelno pa smo Slovenci tako orientirani, da mora biti multikulti in tuje - in se svojega kar malce sramujemo. Mislimo, da če oglašujemo na način kot v Ameriki, bo to bolj 'in', ker je tuje in bo večji odziv. Vesel pa sem tudi, da smo spletli vezi z Alpino, s katero prej nisem sodeloval, ker nikoli niso delali čevljev za turno smučanje. Fino se mi zdi delati s še eno slovensko firmo, da ni samo Elan, zdaj je še Slatnar, ki je začel delati turno vez ... Želim si, da bi delal s slovenskimi firmami. Je boljše, kot je bilo pred desetimi leti, več odziva je."

Kaj pa na domačem Jezerskem?
"Tu pa je tako ... Vsi vemo, kako funkcioniramo v svojem najožjem okolju, kjer se vsi poznamo. Je vljudnostno simpatiziranje, ampak tistega dejavnega sodelovanja na tak način, kot bi si jaz želel, ni. To vidim pri gorniškem centru, ki sva ga načrtovala z ženo. Uradna drža naše občine, za katero smo se tako borili, je ves čas odklonilna, vedno nekaj preprečuje, da bi nama uspelo in bi tam gor turizem lahko zaživel. Pravzaprav sploh ne vedo, kaj bi z mano naredili. V utrip kraja kot družina sploh nismo več dejavno vključeni."

Če kdo, bi vi lahko bili ambasador Jezerskega.
"Nočem zveneti kot užaljeni mucek, ampak kar bom povedal, je dejstvo: ko so pred dvema letoma delali promocijski film, zanj je občina dala 25 tisoč evrov, je bilo stališče turističnega društva - ne bomo vedno za Dava reklame delali. Mogoče smo si preblizu, jaz si tako razlagam."

Ampak svoj čas ste bili v turizmu zelo aktivni.
"Pa še kako, še celo predsednik turističnega društva sem bil. Ko sem presmučal Everest, mi je Turistična zveza Slovenije podelila njihovo največjo plaketo za zasluge turističnemu delavcu. Če bi to promocijsko znali ali hoteli zaviti v pravo smer ... Takrat je bilo vendarle drugače, od tega je že več kot 15 let, takrat se je še veliko udarniško delalo, zdaj pa tega ni več. Na občini imamo enega redno zaposlenega in enega honorarnega, ki sta za vsak korak, ki ga za turizem naredita, plačana. Včasih je za ovčarski bal udarniško delalo 130, 140 ljudi, zdaj pa je to vse plačljivo, vsaka ura ... Drugi časi so."

Obiskovalci pa vendarle ugotavljamo, da se na Jezerskem nekaj premika, nove prenočitvene zmogljivosti so, celo cel paket prospektov sem dobila v informacijskem centru ...
"Nekaj je, toda glede na to, koliko ljudi za to celo leto dobiva plačo, se mi zdi izkoristek izjemno majhen. Premalo projektov je, ki bi imeli rdečo nit. Pred tremi, štirimi leti smo se res dogovorili, da bomo, ker je pozimi kriza, ker ni vlečnice, je samo lepa narava, šli v tek na smučeh. Občina je kupila teptalni stroj in - tudi če pustimo ob strani težave z lastniki zemljišč -, vedno, ne glede na malo snega, vsako zimo pridemo vsaj do ene proge. A ne vidijo, da je treba projekt pripeljati do konca. Ni urejenih dostopov do proge ali, še bolj absurdno, v času zimskih počitnic na tekaški progi, urejeni na občinskih tleh, sekajo les. Na občini sem dobil odgovor: 'Tale vaša rekreacija nas pa ne zanima toliko kot gospodarstvo, gospodarstvo je pomembno.'
Ni osebe, ki bi bila toliko dominantna, da bi znala stvari peljati skozi čas, da bi nas nekam pripeljali. Imamo samo prebliske. Uredili smo sprehajalno pot, napisali 15 katalogov, pa še kaj, kar navzven fino izgleda, ampak to niso stvari, ki bi dolgoročno naš turistični utrip toliko izboljšale, da bi rekli, zdaj pa toliko več Jezerjanov lahko živi od turizma. Ni takih akcij, to me žalosti. Tudi veliki lastniki zemljišč niso pripravljeni sodelovati, ker turizma ne potrebujejo."

Zdi se, da priložnosti prej prepoznavajo ljudje od drugod.
"Batagelj je kupil hotel Planinka, ampak je prišel razočaran s sestanka, ker mu je župan samo povedal, česa ne morejo in česa ne bodo. Prinaša kapital, imidž, naleti pa samo na odklonilno stališče. To je tisto, kar nas tepe."

Z alpskim smučanjem pa je na Jezerskem konec?
"Konec. Tek na smučeh bi morali razvijati, morali bi narediti še rolkarsko progo, to iščejo ljudje, sploh pa klubi. To so velike skupine, ki bi bile tu tudi nastanjene. Projekt je treba najprej pripeljati do konca, potem lahko začneš razmišljati o tem, da boš od njega tudi kaj imel. Jezersko je taka lepa dolina, ki bo še za prihodnje rodove velik izziv, kako sem pripeljati smiselni turizem. Ne zagovarjam turizma, kot se zdaj dogaja, množičnega, kjer je vsak lahko povsod zastonj, ampak kvaliteten, da bo globina žepa odločala, kdo bo lahko in kdo ne. To je dejstvo, če hočemo dolino ohraniti tako, kot je, in imeti nekaj od ljudi, ki pridejo. Danes pa nimamo nič, le smeti, pa kupček za vsako drugo smreko ..."

V politiko vas nič ne vabijo?
"Niti jaz nočem. To me pa res ne zanima."

Ostajate pri tem, kar znate najbolje. Kako torej naprej?
"Trenutno se počutim že bistveno bolje, kar se hrbta tiče. Vaje za stabilizacijo moram delati, čemur prej nisem posvečal pozornosti. Pred dnevi je bila na Jezerskem na dopustu neka Italijanka, ki se ukvarja z alternativo. Nikoli nisem dal veliko na te stvari, toda ona je šla samo z roko ob mojem hrbtu, ne da bi se me dotaknila, in me je na dveh delih zabolelo. Potem je z mano delala deset dni, da mi je sprostila mišičje. Zdaj pa moram okrepiti mišice, ki skrbijo za stabilizacijo telesa. Rekla mi je, da kolikor imam sicer močno muskulaturo, te mišice pa ne da so slabe, ampak so prav uboge. Kar malo sem bil užaljen, ampak ji verjamem. Tudi ortopedi so rekli, da je treba mišice notranje strani hrbtenice ojačati, sicer se bodo take poškodbe ponavljale."

Ta poškodba pa bo sanirana v celoti?
"To je cilj. Fino je, da sva oba z ortopedom začela z izhodišča, da vsekakor brez operacije, saj želim imeti hrbtenico še naprej v polni funkciji. Če bi namreč operirali, bi bila gibljivost tega dela hrbtenice zmanjšana, kar lahko pri intenzivni dejavnosti povzroči, da se ista težava pojavi na drugem mestu. Mislim, da bom do oktobra, novembra dober. Preden sneg pade, tak imam cilj."

In potem?
"Ne upam nič napovedovati. Ne zato, da ne bi verjel v popolno saniranje poškodbe, ampak zdaj je še vse pod vtisom te poti, ni še nove skušnjave ... Pa me veliko ljudi sprašuje o tem. Žena je, še preden sem prišel domov, rekla, zdaj K2 še bolje pozna, bo najbrž še kar hotel ... Pred dnevi pa sem ji rekel: 'Veš, da skušnjavo čutim, zdaj se mi K2 še bližje zdi, samo ne vem, ali mi to zlobno hudič prigovarja ali je to božja volja ... Po drugi plati pa je organizacijsko stvar sestaviti, po domače povedano sponzorje dobiti, zelo težko ...' Pa je žena odvrnila: 'Tudi če ti bog namenja in tudi če sponzorje dobiš, bom pa tokrat jaz tista, ki bo rekla ne.' Nič nočem za naprej razpravljati, počakajmo. Sploh pa, prihodnje mesece bom varuška Martinu, žena mora v službo, na Jezerskem pa ni jasli."

Ampak če se še lotite katere od res velikih gora, pride v poštev le K2? Ali pa vas mika še kaj drugega?
"Nekako me na kak drug osemtisočak ne vleče. Večji izziv bi mi pomenilo raziskati kakšna eksotična območja, ki so smučarsko zanimiva, pa se še ne ve zanje. Nekaj na novo poiskati. Kar je spet zelo težko, ker je vse drago. Nekaj časa sem se hecal, da bo prišlo obdobje, ko bom iskal samo še najlepše zavoje. Kakšen štiri- ali pettisočak, kaj lepega odsmučati. Če bo tako, bo pač tako, ampak to je rezervni cilj. Gotovo pa bi rad še smučal, smučam res rad."

Tudi tukaj, v domačih hribih (pogovarjava se s pogledom na severna ostenja Grintovcev)?
"Tudi tukaj še ni vse narejeno, za kakšno linijo še čakam dobro zimo."

Zvezdana Bercko

Fotografije:
Robert Balen in Davo Karničar (osebni arhiv)