Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Če jodlajo

16.08.2017
Če jodlajo ‘stari mački’, mora biti res fajn

petek, 18. avgust 2017, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 503

AK Ravne - Marta Krejan Čokl: ... ‘stari mački’, mora biti res fajn

Prav praznik Marijinega vnebovzetja je bil, ko sva se z Juretom spoznala.
In prav na Raduhi je bilo, saj sva se takrat prvič tudi navezala na isto vrv. Čez dve leti sva se na isti dan poročila … Torej imava kar nekaj razlogov za to, da sva se kot vsako leto na ta dan tudi letos vrnila na naš Grohat. Sama, brez mularije, samo drug za drugega. Seveda nisva naše alpinistične sobe nikoli imela rezervirane samo zase – družinski člani, kar članice in člani ferajna vsekakor ste – ste tudi letos naredili najin praznik poseben in vesela sva bila, ko se je drugi dan najprej pojavil Fižola v super družbi, potem pa naslednje jutro še gospod Špiler s Petro, vedno zagreto za plezanje. Razpoloženje je bilo res sijajno, pa plezati še nismo niti začeli.

No, midva sva prvi dan vseeno imela popolnoma zase. Kakor vedno, ko se naveževa na vrv in je stena za nekaj ur samo najina, polna spominov in vsega tistega, čemur praviva zgodbe. Tudi tokrat sva napisala eno. Svojo.

Na Grohat sva prišla v nedeljo pozno zvečer in se v ponedeljek odpravila v Burjakovo smer v Srednji Raduhi, ki je ocenjena z dobro štirico. Sva rekla, da greva nekaj lažjega … Ampak … Na koncu se z oceno nisva mogla strinjati. Više splezaš, bolj je smer začinjena. Za najtežavnejšo se je izkazala prva prečnica, ki sva ji prisodila vsaj pol ocene več.

Tudi drugi raztežaji so zanimivi in na nekaterih mestih kar izpostavljeni. Skala je dobra, tu in tam se najde kakšen klin, ampak vsekakor jih je premalo, da bi se je lotili brez nekaj frendov, jebic in klinov. V celoti pa je smer lepa, opis v vodničku pa tudi dober, čeprav nisva čisto prepričana, da sva v celoti preplezala originalno linijo. Tista prečka v desno se nama je namreč zdela nekam dolga, zadnji kamin pa glede na skico prekratek. Kakor koli, na vrhu naju je pričakal zares lep izstop skozi Solzo, okno, do katerega vodi lepa poč, ki je na pogled precej gladka, v resnici pa skriva veliko oprimkov in predstavlja krasen, prav kičast konec smeri.

Fižola je imel naslednji dan svoje načrte, gospod Špiler, Petra in midva z Juretom pa smo se odpravili v ZZ – našo zlato klasiko. Midva bolj za počitek po Burjakovi, gospod Špiler pa je kot pravi mentor Petro peljal v smer, ki navduši vsakogar in ponuja pester nabor plezalnih prvin v samo nekaj raztežajih. Dobila sva prednost in odplezala navzgor, gospod Špiler pa je Petri ob kopici zlata vrednih nasvetov namenil tudi pravo fotografsko seanso, za kar mu je zagotovo hvaležna.

Ko sva prišla na vrh, sva se strinjala, da bi bilo fino še malo potegniti vrv navzgor, in sva se spustila do Originalne (ali Kamina pri Durcah) in preplezala še tega. Vmes naju je že med sestopom iz Dorkine smeri pozdravil Grega s svojo Evo, midva pa sva z veliko užitka še enkrat odšla proti tistemu previsku, ki te pripelje na vrh tako Originalne kot ZZ. Tam sta naju počakala gospod Špiler in Petra, ki je suvereno preplezala zadnji detajl kot prva v navezi in pokazala, da je iz pravega alpinističnega testa.

Ker naju je klic mladičev od doma gnal, sva se po hitrem postopku spustila do Grohata in se po še hitrejšem kosilu odpravila v dolino in proti Ljubljani. Če bi bilo po najino, bi zgoraj ostala cel teden. S svojimi spomini, zgodbami, gorsko romantiko in vsem tistim, zaradi česar je Raduha tisto, kar si želi srce. Da imam prav, je potrdilo glasno vriskanje ‘starih mačkov’, Fižole in gospoda Špilerja, ki oba dobro vesta, da je Raduha še zmeraj ‘kriva za vse’. Tudi za najino obletnico. Ob takih človeka leta nehajo zanimati, saj so na koncu važne samo zgodbe.

Gozdna
Foto: gospod Špiler, Petra, Jure in Marta 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker