Tomaž Rotar: ... ura je pol petih zjutraj po kitajskem času, 16. maj 2017, kot osemnajsti Slovenec stojim na najvišjem vrhu sveta in sem ... 

Za trenutek ustavim globoko izčrpano dihanje, saj je nepretrgan ritem in njegovo bobnenje v ušesih po dolgih štirih neprespanih nočeh in neznansko napornih dneh, oglušujoče, skoraj zadušljivo. Poiskušam se spomniti svoje telefonske številke in šteti od tisoč nazaj, pa ne gre. Možgani so otopeli, kot zastrupljeni živijo od tesno odmerjenega kisika, stisnjenega v štirikilogramski na pol prazni jeklenki, ki jo nosim na bolečih ramah. Drobni zamrznjeni delci plešejo med mano in skoraj grozeče veliko luno, ki mi je danes nekaj kilometrov bliže kot ponavadi. Hladna svetloba čelne svetilke se ujame med bele cvetove, ki so zrasli na trepalnicah v nekaj sekundah, odkar sem od kože odlepil smučarska očala. Telo je brez rok in brez nog in ko ponovno globoko udihnem v konicah prstov močno zaboli, še sem živ, se zavem, čeprav v okolju, ki le redkim dovoli živeti. Zapičim cepin in se odločim podhladiti prste, ko slečem prevelike rokavice in s kamero poiskušam loviti prvo svetlobo z vzhoda, jo obrnem proti sebi in zabeležim trenutek, ki se najbrž ne bo nikoli več ponovil.

Ura je pol petih zjutraj po kitajskem času, 16. maj 2017, kot osemnajsti Slovenec, deseti še živeči, stojim na najvišjem vrhu sveta in sem preveč utrujen, da bi dojel, kaj mi je dano. V zloženo skalno piramidico zataknem sliko družine, ki je dolgih sedem tednov bledela v žepu višinske obleke in v žep potisnem droben kamenček, ki sem ga obljubil Rebeki in Karin.

Drugega aprila sem se v kratkih rokavih in po nujnih birokratskih zapletih zaradi pretežke prtljage na Beneškem letališču za dva meseca poslovil od žene Melite in obeh hčerk. Težko se je posloviti od nečesa, kar imaš rad, za kar skrbiš in živiš, vendar ponavadi v življenju ne gre drugače, vedno pa me spremlja topla in že skoraj domača misel na ponovno snidenje, ki bo, vsaj upam, vsaj tako lepo, kot je slovo težko. Včasih se zdi, kot da se vse življenje vračamo domov, kar je najlepše, vendar je za to potrebno tudi oditi.

Let preko Istambula in Delhija do Katmanduja je bil miren z mislimi raztrganimi med slovesom od družine in pričakovanim snidenjem z ljudmi, ki jih nisem še nikoli srečal in mi bodo med drugim krojili razpoloženje v naslednjih tednih. Kulturni šok ob prvem pogledu na Katmandu je nepopisen. Talilni lonec kultur, ver, nacij, bolezni in pocestne umazanije pri trideseti stopinjah kipi od vibracij in brezčasnosti. Skozi okno napol uničenega in premalo napumpanega kombija, ki ga je na letališče poslala družba Makalu Adventures, sem vdihaval gost prah, ki se je dvigal povsod nad mestom, pomešan z vonjem živo rdečih cvetlic zvezanih v ogrlico, v katero me je že na letališču ovil brezzobi in očitno neprespan šofer. Orientalska prijaznost me je pričakala v majhnem hotelčku v starem Katmanduju, ki ga kličejo Thamal. Preveliko število postreščkov, ki se po cele dneve grebejo za napitnine je tu običajno. Razdalje med revnimi po svoji želji in zaradi verskih prepričanj, ali revnimi zaradi sistema in na drugi strani bogatimi lastniki, politiki, uradniki, preprodajalci drog…so nepremostljive že tisoč let in bodo najbrž še toliko, evropska oziroma “naprednejša” miselnost pa je v celoti utopija. Odklonil sem povsod prisoten “welcome drink”, saj se nisem želel že prvi dan zastrupiti z bakterijsko eksotiko, kar pa gostitiljev ne užali več, saj so se navadili mehkužnežev iz drugega sveta.
Kmalu sem se srečal z vodjem odprave, 170 cm visokim, 65 kilogramov težkim “iron manom”, ki pri svojih sedeinštiridesetih letih pridno brusi sekalce, ko jih stiska med nečloveškimi treningi, ki jih izvaja v Dubaju, čeprav je tipičen Anglež, ki se je enostavno naveličal slabega vremena. Kmalu sta prepotena prišla tudi Martin in Mark, šele proti večeru pa tudi Tony, torej celotna ekipa, vsi s podobnimi izkušnjami iz transporta do Nepala in eno samo željo: “ gremo na Everest”.
Za cimra mi šef določil Martina, visokega Američana, najmlajšega v ekipi, ki mu majice enostavno niso bile dovolj velike in mu je pričeska izdajala vojaško preteklost. Revežu tudi postelja ni bila dovolj velika, kar pa očitno ni bila edina motnja, saj je svoj besednjak pridno polnil s ponavljajočim “fuck” ozirmo z vsemi možnimi sintaksičnimi izvedenkami na temo.
Dodeljena sta si bila tudi Mark in Tony. Prvi je izkušen pustolovec, ki je do dneva novo izbrane pustolovščine že večkrat tekel čez Aljasko, prečil Grenlandijo in peš tudi Saharo, zelo urejen, pretirano shujšan in vsaj na prvi pogled zelo razumen in odgovoren Britanec. Drugi je lastnik pogrebnega zavoda, nekoliko manj napumpan oseminštiridesetletnik, sicer že z višinskimi izkušnjami s Himaljskih vrhov, zelo bogat, prijeten vendar s slabimi higienskimi navadami saj se po njegovem na takih odpravah nima smisla preoblačiti in tuširati, saj te konec koncev nihče ne gleda, kar se mi je zdela povsem razumna poklicna deformacija.

Po dveh dnevih prilagajanja na novo okolje, kulinaričnih ekskurzijah po prestolnici in nakupih, po najbolje založenih trgovinah, kar sem jih izkusil, smo se odpravili na aklimatizacijo v Nepalski del Himalaje, v vasico Manang, ki je izhodišče za ture po Anapurnah. Milo rečeno je bilo potovanje epsko in ga nihče izmed ekipe ni pričakoval. Dva cela dneva, več kot oseminštirideset ur, smo trpeli v terencih indijske izdelave, brez zaznavnega vzmetenja, ventilacije in z neštetimi okvarami, da smo premagali makadamskih 120 kilometrov. Ceste so prekinjene z zemeljskimi plazovi, podrtimi drevesi, poginulimi kozami in jaki, več desetmetrskimi slapovi, ki so edini oprali naša prevozna sredstva in namočili kupe opreme na odprtih prtljažnikih, ki so jih dodatno polnili izgubljeni popotni domačini, ki so kar med vožnjo skočili na avtomobil in izkoristili nepalski Go Opti. Ožuljene zadnjice in boleče hrbtenice, pobruhani sedeži in polna pljuča tetanusnega cestnega prahu so bili negativna malenkost v primerjavi z doživetjem, nepozabnimi pogledi na prve osemtisočake, v kameno dobo ujete domačine in prvinsko hrano, skuhano na tisoč let starih ognjiščih.

Manang nas je gostil deset nepozabnih spomladanskih dni. Vsak dan smo se povzpeli nekoliko više, nazadnje do slabih šest tisoč metrov, pod Pisang, nasproti Anapurne II, nad široko dolino, ki je del narodnega parka Anapurna in kjer so mi ukradli nove drage treking hlače. Spoznali smo osnove budizma, preboleli prve črevesne infekte, poslušali neverjetne zgodbe domačinov, ki jih najbrž pripovedujejo že stoletje, kdo bi jim zameril, saj so dolgih osem zimskih mesecev zaradi zasnežene neprevozne ceste odrezani od sveta in gotovo najbolj osamleni ljudje na planetu. Družbo jim, razen v kratki poletni alpinistični sezoni, delajo domače živali, ki neredko prezimujejo v istih prostorih, kot njihovi lastniki. Nihče se ni veselil vožnje nazaj v Katmandu na kateri smo, mimogrede, izgubili tudi zadnje desno kolo in potem deset ur čakali na “novo” vozilo.

Po dveh dneh počitka smo se iz Katmanduja podali v Lhaso, čez Himalajo in prvič, čeprav od daleč, zagledali Everest, v soncu, okrašen z nekaj kopastimi oblaki in značilno vetrno kapo, saj v Aprilu čezenj še vedno divjajo močni zračni tokovi, ki onemogočajo pristop. Potniki so sneli slušalke, pogovori so zamrli, letalo se je nagnilo na desno, saj so se vsi natepli na stran letala, ki gleda proti Boginji matre zemlje “Chamolongmi”. Pokrajina pod nami se je hitro spremenila iz zelene in relativno dobro poseljene v pusto, samo z redko travo poraščeno, presekano s hitrimi rekami in neobljudeno. Pristali bomo namreč v Tibetu, na strehi sveta.

Dvomiljonska prestolnica Lhasa nas ni presenetila z višinsko boleznijo, kot večino turistov, saj smo bili že dobro aklimatizirani, pač pa s čistočo, vojaško urejenostjo, odličnimi širokimi in gladkimi cestami, stalnimi videonadzori ter prekrasno nočno podobo starega mesta. Dve noči in tri dni smo imeli na voljo, kar je bilo povsem dovolj za ogled Potale, palače sicer izgnanega Dalaj Lame, za poiskušanje lokalne hrane, ki nas je začuda pustila brez brebavnih motenj vendar z ožgano ustno sluznico, za pregled tisočih trgovin z originalnimi kitajskimi ponaredki najdražjih svetovnih znamk in za uživanje v stari Lhasi, napolnjeni z misteričnimi vonjavami molitvenih kadil in mrmrajočimi zvoki tisoče let starih molitev.

Čakala nas je dolga pot do baznega tabora, dobro asfaltirana cesta, sicer svetovno znana Cesta svobode, ki povezuje Lhaso in Katmandu, prvič zasnovana že v času svilenih cest, ko je bil ta del sveta ključnega pomena za trgovino med najbolj razvitimi deli sveta: Kitajsko na eni strani, ter Indijo in Bližnjim vzhodom na drugi strani, ko so bili najdražji konji na svetu doma v zahodnem Tibetu in najdražje kamele iz Gobija, ki so lahko hodile trideset dni brez vode in hrane čez nepredstavljive prepreke Himalaje in Karakoruma in ko je bila svila plačilna valuta in svet še ni bil tako pokvarjen kot danes, ko vojne in usode narodov krojijo imaginarne visoke številke na bančnih terminalih Amerike in Švice.
Ko sem gledal popolnoma novo železnico, ki spremlja omenjeno cesto in doseže prelaze preko pet tisoč metrov nad morjem, v katero je bilo vloženo nekaj deset milijard ameriških dolarjev, sicer kitajskih, sem imel občutek, da je bilo zadnjih petdeset let, le kratko, žalostno komunistično obdobje, v nekaj tisoč let stari kitajski zgodovini, ki nas uči, da bo Kitajska ponovno vstala in si povrnila svoj nekdanji bleščeč sloves prve in najbolj razvite.

Na poti smo prespali v Shigatseju, drugem največjem mestu Tibeta in kasneje še v precej manjšem in bolj zapuščenem Tingriju. Po štirih dneh smo prispeli v bazni tabor, sam nekoliko za skupino, saj sem se moral iz najvišjega 5200 metrov visokega prelaza, vrniti v Tingri, kjer je bolnišnica za višinsko bolezen. Preživeli smo namreč prometno nesrečo, dobrih pet tisoč metrov nad morjem. Šofer je omedlel zaradi pomanjkanja kisika in zapeljal s ceste, k sreči v pravo smer. Sam sem se ponudil, da ga pospremim nazaj v bolnišnično oskrbo in zato prispel v bazni tabor dvanajst ur kasneje, ampak v zameno za vožnjo z vojaškim avtomobilom in s spoštovanjem vojaškega osebja, ki me je iz ljubega brezdelja, z veseljem in v, z lučkami osvetljenem urgentnem marcedezu, peljalo naprej v bazni tabor.

Zvoki zadrg na šotorih in spalnih vrečah, pokašljevanje zaradi suhega zraka, vonj po prvi kavi in sonce, ki je kar naenkrat ogrelo notranjost šotora: “To je to”. Vsakemu v ekipi je prvo jutro v bazi blagodejno pozdravilo nočne domotožne misli in pa: “Oh my God, fuck me, Thomas, wake up Thomas …”, besede mojega cimra Martina, ko se je z napol priprtimi očmi prvič obrnil proti čudovito osvetljeni steni našega cilja. Prva Pudža, ali molitev s Šerpami, nas je presenetila s svojo mirnostjo in skrivnostnostjo že takoj po prvem zajtrku. Blagoslovili so našo opremo, brez tega se Šerpe odpovejo sodelovanju. V mrzel veter smo ob molitvi Lhame, ki je bil samo zaradi dogodka pripeljan iz Lhase, vrgli riževa zrna in se le korak stran od Nirvane za trenutek preselili na vrh, kjer živijo demoni in ki so poslušali našo prošnjo, naj nas spustijo blizu.

Že prvi dan smo pričeli z lažjimi aklimatizacijami po sosednji šesttisočakih, kamnitih suhih brezpotjih, mestoma ledenih, spremljale so nas fazanom podobne neboječe ptice in gorske koze, podobne našim muflonom. Skoraj z vsake točke smo lahko videli Everest, največkrat jasen, pomalem oblačen, v jutranji ali večerni svetlobi, malo bolj ali malo manj zasnežen in gradili odnos do najvišjega, najmočnejšo željo, ki jo prenese raziskovalni duh posameznika, priti kmalu na vrh. V pričakovanju in v enotnih željah ekipe, v zasebnih ali skupinskih šotorih, brez telefonov, internetnih povezav, radia, domače hrane, domačih ljudi, vsakodnevnih domačih problemov, naglice, nestrpnosti so minevali dnevi in prišel je dan, ko smo se prvič odpravili v smeri Everesta, proti tako imenovanemu ABC ali višinskemu baznemu taboru, preko vmesnega ali “jak shit” tabora, kjer smo na srečo prespali le enkrat. Hodili smo le z osebno opremo, vse ostalo so nosili jaki, majhne dolgodlake in neznansko vzdržljive kravice. Karavana tristopetdesetih živali in nekaj deset alpinistov, sherp, nosačev, kuharjev, vodičev, spremljevalcev, snemalcev … se je dva dni pomikala preko ledenika polnega ledenih ošiljenih vrškov, skritih razpok, potokov. Prekrasni pogledi na sosednje vrhove, ledeniška jezera so bili dodatno popestreni z izredno hitro spreminjajočim vremenom, ki se je iz sneženja v desetih minutah lahko spremenilo v topel sončen dan in nazaj.

ABC je na spoštljivih 6400 metrih in je marsikomu povzročil prve znake višinske bolezni. Dihanje, podobno dihanju osemdesetletnika na intenzivni enoti, bruhanje, driskanje, glavoboli, malodušje, izguba apetita, ozebline, bolečine … nevzdržljive obrnejo nazaj, nekoliko niže. Tu ni več radovednežev, ki občasno preplavijo bazni tabor in fotografirajo alpiniste kot deveto čudo, sem se ne da priti brez dobre predhodne aklimatizacije in trdne volje, tu je svet, ki smo ga čakali in ki je po malem strašil vsakega od nas in porajal najbolj pogosto vprašanje: sem sposoben ali ne …

Tabor je relativno dobro opremljen, podobno kot bazni. Pričakali so nas postavljeni šotori, tudi tu je imel vsak svojega, kar se morda opazovalcu zdi nepomembno, vendar nekaj zasebnosti in kanček udobja tam gori zelo prav pride. Skupinski šotor je bil velik, prav tako kuhinjski. Pogrešali smo nepalskega kuharja iz baze, sicer upokojenega meniha, ki nas je vedno presenečal z novimi indijskimi in nepalskimi okusi. Vsako jutro je bila okolica na novo pobeljena, vendar je vztrajen veter do enajste tabor že lepo pomedel.

Po nekaj dneh je sledil vzpon na North Col ali Tabor I. Doživetje, ki smo ga tako dolgo čakali, prvič nad sedem tisoč, prvič v višinskih oblačilih, prvič tako blizu temni piramidi, ki se skoraj dotika devetih kilometrov, ki domačinom predstavlja lestev v nebo ali Kaf, pojem, ki je skupen številnim religijam na planetu. Spremljalo nas je čudovito vreme. Cilj sem dosegel izredno hitro, prvi med kolegi. Po štirih urah in pol vzpenjanja po zahrbtnem ledeniku sem udihnil najredkejši zrak do takrat in si prislužil spoštovanje obeh glavnih šerp, ki so me od tega dne gledale precej drugače in si zaslužil naziv ”super fit doc”. Naklonjenost šerp je v tem okolju velikega pomena, kar se je izkazalo kasneje, ko je prvi izmed njih po imenu Prba, trinajstič dosegel vrh skupaj z mano in mi nudil psihološko oporo s svojo prisonostjo in izkušnjami.

Naslednji trije tedni so bili namenjeni tako imenovanim rotacijam. Po vsakem vzponu, ki je bil nekoliko višji in daljši, spali smo vedno više, smo se spustili nazaj do baznega tabora. Skupno smo prehodili preko sto kilometrov, katerih najnižja točka je višja od Mont Blanca. Do zadnjega vzpona smo nabrali dobrih 20 višinskih kilometrov in si krvno sliko izboljšali na neverjetnih 175 do 180 hemoglobinskih enot ter telesa potisnili do skrajnih meja vzdržljivosti. Kljub vsemu v ožji skupini nismo imeli zapletov v smislu višinske bolezni in nismo bili prisiljeni v prezgodnje jemanje Diamoxa ali Dexamethasona. Vse je kazalo na to, da smo izredno močna in homogena skupina.

Dvanajstega maja so precej različne vremenske napovedi, ki so bile sicer last dveh bogatih expedicijskih družb, ruske Seven summits in švicarske Garry Kogel, napovedovale prvo vremensko okno šestnejstega maja. Po našem urniku je bil to prvi dan namenjen končnemu vzpenjanju proti vrhu, v rezervi pa smo jih imeli še štirinajst, v kolikor bi bilo vreme preveč muhasto. Bili smo v ABC, ko je Martin prisopihal do mojega šotora: “Tomas, boss is calling us …”. Odločitev je padla, gremo na vrh. Navdušenja ni bilo mogoče skriti. Že tisočkrat pregledana oprema, jeklenke, regulatorji, hrana, rezervne baterije, luči, kamere, telefoni, termosteklenice, cepini, dereze … vse je po šotorih žvenketalo tako znano melodijo dogajanja, pričakovanja, napetosti, gremo, gremo, gremo …

Prvi dan do North Cola. Zaradi teže opreme sem se vzpenjal najpočasneje, poleg tega sem se hranil za konec, ker bo menda hudo, tam gor nad 8300 metrov, kamor sem šel do takrat samo v mislih. Tabor I sem dosegel okoli šestih popoldan in pričel s standardnimi postopki ohranjanja življenja: taljenje snega, kuhanje juhe, prehranjevanje brez posebnega navdušenja, izločanje urina v merilno flaško in tudi na ta velko potrebo je nuja, kar se sliši enostavno, pa ni. Noč na North Colu sem še zadnjič snel čevlje, da sem nadihal noge, perila pa tako ali tako nima smisla menjati.

Čudovito mrzlo jutro je pregnalo neprespano noč, svetloba in sončni žarki vedno zbudijo ponovno upanje in voljo po srkanju redkega kisika, ki ponoči marsikomu zamre. Tako je zaspal tudi naš prijatej Frank, Avstralec, ki je kljub veličastnosti svoje dežele in veličini koralnega grebena iskal pustolovščino, kot vodič, na tej mrzli gori. Naj ostane tu, smo se odločili, tudi njegovo karmo bomo ponesli proti vrhu. Ob devetih dopoldne smo se začeli vzpenjati proti dvojki, cilju drugega dne na višini 7900 metrov. Odločil sem se, da dodoatnega kisika še ne začnem trošiti, jeklenko pa sem kljub temu odnesel više, čeprav sta me tam čakali še dve, tiste, ki so ju dostavili šerpe deset dni nazaj. Skoraj deset ur sem si vzel za dobrih osemsto višinskih metrov in odkrito rečeno z vso težo na hrbtu ni bilo lahko. Fiksne vrvi so mi precej olajšale delo, varen pa sem bil tudi pred močnimi sunki vetra, ki so me na trenutke hoteli odlepiti od ledene podlage.

Dvojka pomeni dvakratne težave enke, vsaj tako me je prešinilo, ko sem se tlačil v šotor, ki se je komaj držal neravne in popolnoma neprimerne podlage. Večerni pogledi proti Čo Oju, osetisočtristo metrov visokemu sosedu in vse bližjemu vrhu so bili božanski, ogreli so dušo, kar nam je prišlo prav, saj je bilo vodo precej teže natopiti kot niže dol. Čakala nas je predolga noč, drgetanje šotora, bolečine po celem telesu ki ne počiva na ostrih skalah, težki pogovori, ko vsako besedo prekinja težak vzdihljaj. Začel sem z jemanjem preventivne doze Dexamethasona, zdaj ali nikoli, jutri zvečer gremo na vrh.

Jutro petnajstega maja je bilo rahlo oblačno, iz smetanaste odeje so bodli le osemtisočaki, nad nami pa jasnina, skoraj črne barve in lahko bi se reklo, da sem videl zvezde pri dnevni svetlobi. Čaka nas cona smrti, svet nad osemtisoč metrov, pripravil sem si regulator kisika in jeklenko. Zavedal sem se, da moram nalogo opraviti čim hitreje, brez obotavljanja in z vnaprej pripravljenim planom, tudi tistim rezervnim, če ne bo šlo vse dobro, kajti racionalnega odločaja na tej višini ni nihče sposoben. Pobočje proti taboru tri je nagnjeno približno petdeset stopinj, pretežno skalnato in mestoma ledeno. Snega je z višino na severni strani vedno manj, saj orkanskim vetrovom ne kljubuje prav nič. Štiristo višinskih metrov do trojke mi je pobralo precej moči, predvsem zato, ker se je veter skoraj popolnoma umiril, znotraj lunarne obleke pa tako postane precej vroče. Dopustil sem si dva litra kisika na minuto, pri čemer jeklenka zadostuje za osem ur hoje. Misli so postajale vse bolj tope, čustvenih izlivov, ki bi bili ob ponujenih pogledih v dolini normalni, pa je vedno manj, možgani pričnejo počasi umirati.

Ob dveh popoldne sem skupaj s šefom dosegel trojko na 8300 metrih, drugi so daleč zadaj. Mali jekleni mož je pokazal svojo resnično moč, bilo mi je jasno kaj so izkušnje, izbira trenutka in preudarnost. Šef je pač šef, z razlogom. Zaukazal je počitek do devete ure ure zvečer, potem pa nočni vzpon na vrh. Dve uri za nama sta prispela tudi Martin in Mark. Prvi je bil vidno utrujen, prav nič vojaški, z zajčjo frekvenco dihanja je hlastal za zrakom, v vmesnih premorih pa mi je s posameznimi besedami dopovedoval, da potrebuje dodatno jeklenko kisika. Mark pa kot ponavadi miren, se je z britanskim, nekoliko zariplim “hello”, sesedel pred šotor in z zmrznjenim nasmeškom dal vedeti, da bo vse vredu.

Šotoru se je počasi približal Prba, nič več tako šerpasto poskočen in dominantno nezadihan kot ponavadi, ter mi sporočil šokantno novico, da je “ boss” prejel žalosten ukaz iz Angleške pisarne, da vremensko okno ne bo zdržalo do sredine naslednjega dne in da se zaradi napovedanih orkanskih vetrov moramo vrniti v dolino. Neslabo šalo je pokvaril precej resen, skoraj solzen pogled človeka, ki najbrž v življenju še ni jokal. Bili smo iz sebe in zadržali že tako preredek vdih nebeškega zraka. Sicer še danes ne vem, kako sem si uspel drzniti ugovarjati šefu in enostavno zahropel, da grem na vrh, ostali pa kot želijo. Kot ponavadi, ko imam velik problem, sem se tudi tokrat obrnil na ženo Melito, ki je sicer ves čas vzpona, za domačim računalnikom, skrbno beležila naše premike, ki jih omogoča sodobna tehnologija in pa vreme, muhasto spremenljivko, ki vedno kroji usodo ljudi na tej gori. V trenutku je razumela našo stisko in kljub časovni neskladnosti poklicala ameriškega specialista za vremenske napovedi na področju Everesta, ki je po božji milosti, seveda proti mastnemu plačilu, podal vremensko napoved, ki je napovedovala prihod vetrov približno osem ur kasneje, kot angleška napoved. Novico in posledično trdno odločitev, da se bom ne glede na pravne ali kakršne druge posledice, podal na vrh, sem sporočil šefu, za katerega sem tiho vedel da spoštuje mojo voljo in mi tudi zaupa. Ugasnil sem radio in prerezal popkovnico: “sedaj sem sam”. Počasne misli so se mi počasi uredile, robotsko vedenje, ki smo ga sedem tednov v mislih vadili, vsak posebej, je dobilo svoj pravi pomen. Sprožil se je protokol pakiranja, taljenja snega, pregledovanja kisikovih regulatorjev, težkanje jeklenk, hidracija, uriniranje, postavljanja sončnih celic in zadnje polnenje baterij za kamero in telefon, goltanje tablet in končno, še enkrat preverim sliko družine, ki se je tedne mečkala v najbolj varnem žepku višinske obleke, pustil jo bom na vrhu. Posnel sem še zadnji film in se z njim poslovil od družine. Le rahel vetrič z zahoda, ki je prinašal vonj po domu, je nežno tresel naše zadnje zavetje. Zahajaoče sonce sem čutil na ozkih pasovih obraza, ki ni bilo pokrito z očali ali kisikovo masko. Tudi Martin in Mark sta se odločila, da se mi bosta, kljub ugovarjanju šefa, pridružila. Ob devetih zvečer sta kolega, ki sta začutila mojo obsedenost in odločnost, zaupanje Melitini informaciji o vremenu in karmo, ki nas je povezovala, da sem pripravljen. Govorili nismo veliko, nakar se je ekstremno molčeči Mark odločil: “Let´s see where demons live …” Kmalu smo, že v trdi temi, prišli do prve stopnje, desetmetrske, precej navpične stene, čez katero je bila napeljana fiksna vrv. Regulator kisika sem odprl do konca. Delo rok in napenjanje celega telesa pobere precej več kisika ko le hoja na klanec. Kolega sta ostala nekoliko zadaj. Sledil sem ozkemu grebenu, ki je v močnem luninem siju zgledal kot ozka potka, vse ostalo je bila črna tema. Ugasnil sem čelno svetilko, morda bi pa šlo tudi brez. Oči so se mi nekaj trenutkov odvajale od bleščečega, ozkega žarka, ki mi je kazal položaj fiksnih vrvi. Nad menoj se je odprl peskovnik najbol žarečih zvezd, jasno vidna galaksija, kot bi resnično hodil proti nebu. Zadržal sem dih in spoznal, kaj je tišina. Ne spominjam se več vsakega koraka in pogleda, najbrž hipoksija izbriše nekaj podatkov, vendar druge stopnje ali tako imenovane kitajske lojtre ni mogoče pozabiti. Čez tri zaporedne, skalne, poledenele in precej strme odseke se prepleta šop otrdelih vrvi, skoraj vseh odprav do sedaj, ki jih veter, ki sicer edini opravlja čistilno nalogo po gori, najbrž ne more potrgati in odpihniti po prostranstvih Himalaje. Zatikanje derez in nahrbtnika ter boleči otrpli prsti, marsikoga, na višini 8650 metrov, pripravijo do živčnega zloma in obrnejo nazaj. Tu se je skoraj pred stotimi leti, zlomil tudi eden največjih, na katerega spominja spominska plošča na vstopu v bazni tabor, gospod Mallory, za katerega se še danes točno ne ve ali je bil prvi, ki se je dotaknil božjih stopal. Njegovo truplo, zbrušeno od vetrov, skupaj z ostanki neprimerljivo enostavnejše opreme, kot jo imamo danes, leži nekaj deset metrov niže. Očitno se je na poti nazaj hotel izogniti problematiki druge stopnje, pa se mu ni izšlo. Družbo mu delajo tisti, ki ga vse od tedaj poiskušajo posnemati, sledijo njegovim stopinjam po severnem grebenu Everesta, ki je nekoliko manj priljubljen, tehnično težji, predvsem pa dalj časa izpostavlja alpinista višini nad 8000 metrov, kot nepalska stran in jo upravičeno imenujemo cona smrti. Odsevniki na oblekah umrlih na grebenu ali tik pod njim, pristopniku kar nekajkrat vrnejo prestrašeno svetlobo svetilk in opomnijo, da nič ni večno, le želja, priti na vrh. Več kot tristo okamenelo zamrznjenih alpinistov, si tu, najviše na planetu šepeta nam znane zgodbe o neustavljivi in premočni želji, ki zamegli um. Po nekaj urah sem spraznil prvo jekleno, jo najbrž za večno pustil pod skalo na grebenu in odprl sveže štiri litre na minuto.
Tretja stopnja je v primerjavi s prvima dvema lažja vendar ne pusti brez spomina. Približeval sem se cilju, nekaj čez štiri zjutraj po kitajskem času, še vedno je bila tema, bil sem močnejši, kot sem si drznil upati večer pred najvišjim jutrom v življenju. Ozrl sem se nazaj in v daljavi na grebenu uzrl čelni svetilki Marka in šefa, ki se nam je kljub vsemu pridružil in tvegal izgubo pogodbe z matično firmo, saj je ignoriral ukaz iz pisarne. Daleč v daljavi, mnogo niže, pa še lučka sopihajočega Martina, po utrujenem občutku oddaljena stoletje.
Začuda sem bil skoraj brez čustev, možgani tu gor niso sposobni procesirati tako zahtevnih funkcij, le dejstva, da mi je uspelo, po dolgih sedmih tednih osame, neprespanih noči, s curryem prepojene hrane, solznih spominov na dom in tople noge, brez blagodejnega tuširanja in stranišča na katerem lahko sediš, brez mehke žimnice, topline ženinega telesa, brez njenih smešnih pripomb, brez objemov hčerk. Snel sem masko in zadnje metre poiskusil brez pomoči, saj jo šlo, le misli so postale še bolj neponovljivo posebne, z rokami bi jih lahko lovil okoli glave, kot da sam nisem več tisto kar sem, morda pa je res, saj zrem v najvišjo, z drobno rdečo zastavico označeno točko na planetu.