Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planjava in Brana

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
torek, 15. avgust 2017, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 403

Silvo Baznik: Odločitvi, kam v gore, je botrovala najkrajša možna razdalja od doma do izhodišča ture.

Ob svitu pripeljem v Kamniško Bistrico in parkiram ob pričetku markirane poti na Kamniško sedlo in nisem edini. Že nekaj trenutkov za menoj se pripelje mladenka, kratek pozdrav in grem na pot, medtem ko ona še pripravlja vse potrebno za pričetek ture.

Kljub počasnemu začetku sem kmalu pri galerijah in nad njimi stopam ob napeti pletenici. Pot me nato v nekaj ovinkih pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice. Stopim preko ceste v gozd in se vzpenjam, ko me dohiti mladenka in beseda da besedo. Mladostna hitrost jo ponese naprej, a pravi, da jo že dohitim. Kdo to ve? Hodim naprej in prečim gozdno cesto, ki gre z Jermance. Malce naprej se odpre pogled na oddaljeno Planjavo in Zeleniške špice, nad katerimi kraljuje oblak in za njim se sluti sonce. Pogled nazaj pokaže, da so prvi sončni žarki že dosegli vrh Kompotele. Lepo je in dobre volje stopam po poti naprej. Nad menoj pa z Jermanci hitijo glasnogovoreči pohodniki. Obe poti se kmalu združita in že stopam proti grapi hudournika V klinu. Pred in za menoj je kar nekaj prometa in V klinu zavijem po spodnji stezici desno in se počasi vzpenjam skozi gozd. Dohitim pohodnike pred menoj, ki gredo prvič po tej poti na Planjavo. Pot višje preči izpostavljeno pobočje in grapo in že sem nad tolmunom hudournika Sedelšček, kjer zagledam znani obraz mladenke, ki uživa lepote narave. Pridružim se ji in dogovoriva se za skupno nadaljevanje poti. Mladenki je ime Manca in ko pridejo naslednji pohodniki, nadaljujeva skupno pot. Stopava višje in višje, doseževa prelepo tratico, kjer med kamenjem cvetijo številne ciklame, narediva nekaj korakov skozi ruševje in sva visoko nad dolino Repovega kota, od koder na drugi strani kraljujejo Zeleniške špice. Midva pa stopiva pod strmo steno, kjer se z nekaj prijemi rok povzpneva preko skal in nadaljujeva vzpon preko skalnatih plošč in kratkega melišča na zeleno pobočje. Na drugi strani so na jutranji paši štirinožni prijatelji gora, ki se sprva ne zmenijo za naju, a nato odhitijo neznano kam, midva pa stopiva v zatreb in se z nekaj plezanja povzpneva na zgornji plato. Odhitiva preko skal pod steno, kjer se obrneva proti desni in poiščeva prehod iz Repovega kota proti Srebrnemu sedlu. Ne greva direktno na sedlo, temveč preko skalnatega pobočja prideva na greben in pod seboj zagledava naravno okno. Od okna se še malce povzpneva in doseževa najvišji vrh Zeleniških špic, kjer med travo cvetijo planike in od koder so lepi razgledi na vse strani.

Sonce sije na vrhove Lučkega Dedca, Veže, Konja, Rzenika, na planoto Velike planine, v daljavi je greben Kamniškega vrha. Pod nama je venec Zeleniških špic, za njimi preko doline Kamniške Bistrice so Mokrica, Kompotela, Kalški greben s Kalško goro, kjer se že bohotijo oblaki. Ko pogledava na sever, je na nebu že več oblačnosti in vrhovi imajo že prva pokrivala.

Z vrha stopiva po grebenu na Srebrno sedlo in pričneva vzpon proti vrhu Planjave. Kmalu dohitiva pohodnike, ki sva jih srečala pred tem pri tolmunih in ko pot gre okoli prve vzpetine, se kmalu priključi pot s Kamniškega sedla in od tu v desetih minutah doseževa vetroven vrh. Na severni strani gore prevladuje meglica oblakov in zakriva gore in doline. Na vrhu pohodniki ne vztrajajo dolgo in tudi midva ne. Po kratkem odmoru in okrepčilu oprtava nahrbtnika in se posloviva z vrha gore. Stopiva po sončnem južnem pobočju srečujoč številne pohodnike in prečiva pobočje v smeri Sukalnika. Kot običajno se tu malce ustaviva in občudujeva gorsko naravo.

Lepo je vidno Kamniško sedlo in Brana in preko sedla Mrzla gora in sosede. Sledi previden spust po strmini, kjer je nekaj pletenic in klinov. Stopava pod strmimi ostenji, kjer v skalah cvetijo zvončnice in kamnokreči, ki razveseljujejo obiskovalce gora in se povzpneva na drugo stran, kjer prevladujejo melišča. Sledi kratek vzpon in že sva na sedlu, kjer sopotnica stopi v kočo, jaz pa nadaljujem v smeri Brane. Še preden pridem na greben sedla, me dohiti Manca in se poslovi, ker jo čakajo popoldanske obveznosti in žal mora v dolino.

Veter močno piha in na trenutke me hoče premakniti s poti. Z grebena stopim na severno pobočje Brane, kjer na srečo ne piha tako močno. Pridružim se številnim pohodnikom na markirani poti preko melišč, kjer cveti Kernerjev mak in dosežem greben nad Kotliči. Po grebenu grem hitro navzgor, prečim v levo, dosežem manjši kamin, se povzpnem preko njega na drugo stran in navzgor na vršnji greben gore.

Lepi razgledi me spremljajo na hoji do vrha, kjer se pridružim ostalim obiskovalcem.

Vrh po nekaj minutah zapustim in se po že prehojeni poti vrnem na Kamniško sedlo. Malce s poti so med travami planike, ki me razveselijo s svojimi belimi žametnimi cvetovi. Po poti se spustim na ravnico pri Pastirjih in naredim še zadnji premor.

S počivališča stopim v gozd in po poti navzdol do stičišča poti V klinu. Nekaj časa sem sam na poti, veter je potihnil, še ptice so obmolknile in le šumenje korakov moti popolno tišino. Nato zaveje veter, prebudi zaspalost listja dreves in šum mojih korakov se porazgubi v zvoku gozda. Na Jermanci je slišati zvok avtomobilskih motorjev, nato prevlada šumenje gozda. Pot me ponese mimo postaje tovorne žičnice in iz doline zaslišim zvoke narodnozabavne glasbe. Še četrt ure hoje in sem v dolini pri jeklenem konjiču. Parkirišče poka po šivih, številni iščejo prostor, kjer bi pustili avtomobile. Pospravim pohodno opremo, sedem v avtomobil in odpeljem.

Pri planinskem domu je veselo, polno obiskovalcev in seveda avtomobilov. Počasi mi uspe priti mimo in odpeljem. Tudi pri spodnji postaji gondole za Veliko planino ni nič drugače. Parkirišče in robovi cest so polni pločevine, kar pomeni, da je na planini veliko obiskovalcev. Pred menoj vozita nedeljska voznika in počasi, počasi vozim za njima, a to že ni več zgodba z gora...
 

eXTReMe Tracker