PZS - Ana Suhadolnik: ... Nagradnega tabora MK
V Bavšico sem sredi julija 2017 prispela po dveh letih in priznati moram, da sem se je prav veselila. Odmik od vsega sveta in obveznosti. Največkrat sem bila tu kot udeleženka na različnih taborih ali izobraževanjih, tokrat pa sem se prvič znašla v vlogi članice vodstva.
Sem imela rahlo tremo. Novi obrazi, nove interakcije, to ni kar tako samo po sebi. Morda je prvi dan izpadel malce neorganizirano, vendar je iz izkušenj velikokrat tako. Sprva je bilo vsem nekoliko nerodno, kasneje pa so se ustvarjale vedno močnejše prijateljske vezi, ki so v prostor prinesle sproščenost, zaupanje ter fantastično vzdušje. Smeh, igra, pogovori, petje, kitara...vsega veliko in vsi povsod. Ves teden nas je spremljala spontanost, ki je bila nekakšno nenapisano vodilo našega tabora. Najboljše stvari in dejavnosti so se zgodile ravno zaradi nje.
Naj poudarim, da so bili tu mladi, ki so si ta teden prislužili. To je bil zanje namreč nagradni tabor. Vsi so bili uspešni na različnih planinskih tekmovanjih oz. natečajih: prve tri ekipe iz tekmovanja Mladina in gore, prve tri ekipe iz SPOT-a in zmagovalni par likovnega natečaja. Skupaj 18 osnovnošolcev, ki so imeli čas in veselje priti v to čudovito dolino. Poleg zmagovalnih ekip so bili povabljeni tudi njihovi mentorji. Odzvala sta se dva, pri čemer je bil Jaka tudi član vodstva.
Kljub temu, da menda zajtrki v Bavšici še nikoli niso bili tako pozno na urniku, smo veliko doživeli in sem prepričana, da je vsak izmed nas odnesel domov spomin, ki mu je še posebej dragocen.
Naj za konec še enkrat omenim spontanost. Zaradi nepredvidljivih dogodkov, ki so se zgodili že pred samim začetkom tabora, sva s Katrino (ki je bila vodja tabora) pomislili, da morava to nekam zapisati. Iz tega se je razvila Kronika Nagradnega tabora (PDF), ki sem jo pisala sproti skozi ves teden. Čeprav sem podpisana kot avtorica, je Kronika nastajala skupaj z vsemi gostujočimi PUS Bavšice v tem tednu. Mladi so mi radi kukali pod prste in mi včasih tudi svetovali, kako moram stavke zapisati. Ko nisem bila prepričana, sem šla udeležene v dogodku vprašat za nasvet in obnovo zgodbe, da bi bila ta pravilno dokumentirana. Zapisi so se velikokrat spremenili ali pa spontano razvili ravno zaradi situacij, ki v naprej niso bile načrtovane. Za boljši vpogled, kaj vse smo počeli v tretjem tednu letošnjega julija, vas vabim k njenemu prebiranju. Če ne cele, pa vsaj kakšen košček.
Ana Suhadolnik