Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Brez kažipota

  12.08.2017 10:00
Brez kažipota nas boste težko našli


Pik Lenina dandanes velja za enega najlažje dostopnih sedemtisočakov. Zaradi izjemne razsežnosti gore se namreč njegova pobočja v dolino spuščajo relativno položno.
Foto: Arhiv odprave


Gorenjski glas, 11.08.2017

ponedeljek, 14. avgust 2017, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1219

Delo/Sobotna priloga - Miha Pribošič: ... nas boste težko našli
Ob 50-letnici prvega jugoslovanskega vzpona na sedemtisočak Pik Lenin

Šest Slovencev je avgusta 1967 prvič stalo na samostojnem vrhu, višjem od 7000 metrov.

Če smo tekst brzojavke pravilno odgonetili, je naslednji: »Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Ekar, Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Blažina in Dimitrov. Mahkota in Ekar sta opravila prečenje v smeri C, Ščetinina pa v smeri B.«

Alpiniada

Brzojav, ki je na uredništvo Dela prispel v petek pred skoraj natanko 50 leti, 18. avgusta 1967, je bil v resnici tako zagoneten, da je zahteval dešifrirne spretnosti resnega poznavalca alpinizma. Z njim je Slovenija in z njo Jugoslavija izvedela za podvig šestih alpinistov, petih tovarišev in tovarišice, ki so kot prvi predstavniki svoje države stali na samostojnem vrhu, višjem od 7000 metrov – na 7134 metrov visokem Piku Lenina. Nobenih telefonskih klicev, sporočil po internetu, samo zagoneten telegram štiri dni po podvigu v osrčju Pamirja na meji s Kitajsko.

A kakšna odprava je bila to! Kakšen festival gorništva, da so mu celo sami udeleženci pravili alpiniada! Sovjeti, verjetno pod vtisom svoje ogromne države, se očitno ničesar niso znali lotiti na malo, sploh pa ne organizacije odprave v čast 50. obletnice oktobrske revolucije. V tistem mesecu obleganja Lenina je od 328 udeležencev iz devetih držav vrh osvojil 301 alpinist!

Razsežnosti dogodka postanejo bolj očitne ob podatku, da je od prvega vzpona na Pik Lenina leta 1928 pa do alpiniade vrh osvojilo 513 ljudi. Zdaj pa v enem zamahu novih 301. Od tega šest Slovencev: Franci Ekar, Ante Mahkota, Barbka in Peter Ščetinin, Sandi Blažina in Pavle Dimitrov. Vodja odprave Miha Potočnik se je zaradi poškodbe obrnil pred vrhom.

Člani odprave: stojijo (z leve) Sandi Blažina, Ante Mahkota, Barbka Ščetinin in Miha Potočnik; čepijo (z leve) Pavle Dimitrov, Franci Ekar, Peter Ščetinin.
Foto: Arhiv odprave

Olimpijska vas sredi ničesar

Novica o vzponih je v tistih časih namesto nekaj trenutkov, kot smo vajeni dandanes, do naslovnikov potovala štiri dni. Akterji zgodbe so od svojih domov do vznožja gore potovali enajst dni – niti ne dosti počasneje od novic. Tako zelo se je spremenil svet od tistih časov, ki jim Franci Ekar, eden od udeležencev odprave in prvi od enakih (naših), ki je stopil na vrh Lenina, pravi kolumbovski časi.

In res se ob razvijanju zgodbe zazdi, da je takrat človeku še bilo dano odkrivati, se odmakniti od sočloveka, se izgubiti v silnih razsežnostih sveta, biti presenečen nad videnim, resnično globoko pogrešati udobje civilizacije in svoje najbližje. Danes, ko je svet na dlani in novice niso samo instantne, temveč jih je tudi nepreštevno veliko, je okus pustolovščine najbrž res precej bolj pust.

Tudi Ante Mahkota, eden od udeležencev odprave, ki je z odprave poročal za časopis Delo, se je ob takšni razsežnosti in množičnosti odprave znašel v zadregi: »Ali je takšna superekspedicija še pustolovščina? Morda je prav množični vzpon na Pik Lenina znak, v kakšni zadregi je pustolovščina, odkar so bili osvojeni vsi najvišji vrhovi, raziskane vse džungle, obpluti vsi rti,« je ob vrnitvi z odprave pronicljivo zapisal pred petdesetimi leti za Planinski vestnik.

Brez kažipota nas boste težko našli. S tem stavkom je Mahkota začel svoj dnevniški zapis v časniku Delo. Povsem upravičeno. Še preden so se dotaknili gore, je bilo za njim in preostalimi petimi člani odprave spoštljivo število kilometrov in dogodivščin.
Šest jih je najprej v Ljubljani sedlo na vlak za Beograd in nato za Moskvo, eden, vodja odprave Miha Potočnik, je v glavno mesto Sovjetske zveze poletel dva dni kasneje s caravelo.

Do baznega tabora 3650 metrov visoko pod severnimi pobočji gore so alpinisti iz Moskve potovali skoraj teden dni; na začetku z avtobusi, kasneje, ko so ceste postale preslabe, pa z vojaškimi kamioni. Pot jih je vodila prek Andižana v Uzbeški republiki do mesta Oš, s 50.000 prebivalci drugega največjega mesta Kirgiške republike približno tisoč metrov nad morjem, kjer je bilo na tamkajšnjem nogometnem stadionu zbirno mesto za vseh dobrih tristo udeležencev apiniade.
Od tod so udeležence s kamioni prepeljali še 2500 metrov višje do izhodišča za naskok na goro – baznega tabora, ki je bil zaradi razsežnosti videti kot pravo novopostavljeno mesto s tuši, kuhinjo, kinom, pošto … In kjer je vladala stroga vojaška disciplina z jutranjimi budnicami, zbori pod zastavami in omejeno svobodo gibanja.

V baznem taboru so Sovjeti zahtevali strogo vojaško disciplino, a se je naši alpinisti kmalu niso več držali. Foto: Arhiv odprave

Cviček in čebula za privajanje na višino

Ob tako dolgem dostopu ni čudno, da so imeli vsi že o poti ogromno povedati. »Vlak sopiha proti Beogradu, mi pa, zbrani v enem izmed treh kupejev, ki so nam na razpolago, proslavljamo odhodnico: Sandi, Pavle, Ante, Peter, Franci in jaz,« je za Planinski vestnik zapisala Barbka Ščetinin o vožnji iz Ljubljane. »Iz Pavletove torbe priroma malica, ki mu jo je dala na pot skrbna žena. In jo zalijemo z alkoholom. Nekaj slivovk, da poplaknemo ljubljanski prah, in liter cvička, ki vsebuje mnogo železa in je baje zato odlično sredstvo za privajanje na višino.«

O aklimatizaciji je imel takrat vsak svojo teorijo, pove tudi Franci Ekar, udeleženec odprave, kasneje med drugim tudi predsednik Planinske zveze Slovenije in prvi Slovenec, ki je stopil na vrh Pika Lenina. »Takrat je bila fama, da je za prilagajanje na višino najboljša čebula, tako da se je zgodilo, da je zaloga zelo hitro pošla,« se spominja.

Zaradi epskega dostopa so vsa poročila alpinistov tudi polna opisov pokrajine, ki se je spreminjala pred njihovimi očmi v dneh, ko so se približevali cilju. »Vreme je kot nalašč za potovanje prek madžarskih in ruskih ravnin. Oblačno je in občasno dežuje, kar vpliva zelo pomirjevalno. Pokrajina od Čopa proti Moskvi je za naše oči, navajene razgibanega reliefa, precej enolična. Pred nami se odpre ravnina in vozimo se mimo velikanskih polj žita in sončnic. Sprevodnik prizna, da še ni videl potnikov, ki bi toliko spali,« piše Barbka Ščetinin o vožnji proti Moskvi.

Oprema, nabrana z vseh vetrov

A da bi se čisto zares lahko potopili v tiste čase, je treba vedeti, da se pot ni začela, ko je šesterica stopila na vlak v Ljubljani. Pot se je čisto zares začela že mesece prej, ko je ekipa začela zbirati in predvsem izdelovati gorniško opremo. Da, izdelovati. Danes je za to, da se pustolovec odpravi v Himalajo, Patagonijo ali Pamir, dovolj obisk ene od mnogih trgovin z gorniško opremo, kjer je omejitev samo denarnica. Tedaj so o tem lahko le sanjali, pravzaprav niti to ne, saj takšnega udobja ni bilo v njihovem miselnem horizontu.

»Imeli smo ogromno opreme s prejšnjih odprav – s Himalaje iz leta 1960 in s Kavkaza leta 1963. Sam sem imel še cepin iz prve svetovne vojne,« mi razloži Franci Ekar, ko ga obiščem na njegovem domu v Kranju. »Vse je bilo rabljeno, tudi čevlji. Ogromno opreme smo si sami izdelali. Ante je bil malo samotarja in je hotel vse narediti sam. Bi je tudi velik inovator. Hkrati je imel veliko kontaktov s svetovno alpinistično špico; če ni šlo drugače, je do njih prišel kot novinar. Tako mu je bilo zelo jasno, kakšno opremo moramo imeti, in bili smo kar na tekočem.«

Kdo pa vam je šival in kje ste dobili material, ga vprašam. »Nekatere dele opreme nam je šivala Mara iz Trnovega. Saj je za tiste čase zelo dobro naredila, samo včasih nismo vedeli, ali smo purani ali race,« se gromko zasmeje Ekar. »Imeli smo še nekaj tiste predvojne miselnosti, da sta volna pa loden zakon, ampak takrat so se tudi pri nas že dobili prvi umetni materiali, kot je najlon. Konstruktorja oblek, torej tista, ki sta izumljala kroje, sta bila Kunaver in Ante. Po čevlje smo hodili v Beljak. Enega čevljarja, zelo dobrega, smo imeli tudi v Ljubljani, za Makalu in Everest pa so že izdelali čevlje pri Alpini. Rusi so se sicer zanašali na čevlje iz kož severnih jelenov pa mrožev, ampak tisti so bili težki kot sam satan,« se spominja Ekar.

Oprema je bila tako nabrana z vseh vetrov in zato večinoma unikatna. Ante v svojih spominih še zapiše: »Nahrbtnike smo podedovali od odprave v Kangbačen – so največji na odpravi. Poljaki se postavljajo s francoskimi puhovkami, Bolgari so ponosni na rdeče trenirke.« Kaj pa je bil ponos naših alpinistov? »To so bile gotovo dereze grivelke,« mi pove Ekar. »Bile so tanke, ultralahke, a kovane in zato dovolj trdne. Na odpravi v Pamir so bile prava senzacija.«

»Vem, da letim. Brez dna. Udarec«

Šele ko se je vsa ta kompleksna sestavljanka zložila v celoto, so morali alpinisti »le« še osvojiti vrh. Ekar sicer pove, da je sam vzpon tehnično res precej nezahteven, a ga začinijo objektivne nevarnosti, ki se lahko ob spremembi vremena ekstremno povečajo (orkanski veter in ob padavinah velika nevarnost plazov – leta 1990 je plaz pokopal 43 alpinistov). Poleg tega so vzpon opravili brez kisika in v alpskem slogu, kar pomeni, da so vso opremo nosili na goro v enem zalogaju. Ekar in Mahkota sta napol ilegalno opravila tudi velikopotezno prečenje gore – od tega sta več kot 20 kilometrov prehodila višje od 6000 metrov. Če ob tem upoštevamo še Antejev padec v razpoko malo pod vrhom Pika Lenina …

Kako, prosim? Ante je padel v razpoko le nekaj pod 7000 metri? »Še danes ne morem verjeti, da je preživel. Šel je s poti po sneg za pijačo, takole daleč, kot je do tistih vrat, in ga že ni bilo več. Neslišno je izginil,« se spominja Ekar.

Staroavstrijski cepin in dereze Griwel Francija Ekarja.
Foto: Arhiv odprave

Ante pa v podlistkih v časopisu Delo spomine na dogodek obuja takole: »Gazim proti zametu. Že slišim, kako prijetno bo brnel planinski kuhalnik. Tako žejen sem, da se mi smeh v mislih topi v kadeč topel čaj. Takrat mi zmanjka tal. Razpoka. Mišnica. Natanko vem, da letim. Brez dna. Obrne me na glavo. Udarec. Misli so pretresljivo natančne, nedvoumne. Ustavil sem se na mostu. Dobro. Je trden? Bo zdržal? Podre se. Konec. Škoda! Potem sunek. Obvisim na naramnicah. Noge opletajo v temno modro globino.«

»Najprej je zdrsnil približno 15 metrov, padel na snežni most, se prekucnil še čez tega in se potem na srečo zagozdil. Rusi so nam kasneje povedali, da grejo te razpoke lahko tudi 500 metrov v globino in da pridejo povsem do spodnjih ledenikov,« mi pove Ekar.

»V prvem hipu nisem vedel, kaj narediti. Ante je baje spodaj tulil in kričal, ampak ven se ni nič slišaalo. No, potem sem si rekel, da zdaj se moram pa zbrati. Treba je vedeti, da je bilo to še vedno okrog 7000 metrov visoko, kjer je težje razmišljati trezno. Najprej sem z vrvjo zavaroval samega sebe, in ko sem prišel do roba luknje, sva z Antejem končno vzpostavila kontakt; ampak saj je samo jamral in tulil. Šele ko je zagledal vrv, ki sem mu jo spustil, in se je nanjo pripel, se je umiril. Prav takrat je mimo prišla še skupinica šestih ali sedmih Rusov in skupaj smo ga potegnili iz razpoke.«

Prečenje s protibolečinskimi tabletami

In z Antejem sta potem kljub vsemu nadaljevala prečenje?! Nista pomislila, da bi se po najkrajši poti vrnila v dolino? »Ante je bil izjemno trmast. Poškodbe niso bile tako hude, bolelo ga je pa vse. A se je samo nabasal s protibolečinskimi tabletami in je bil odločen, da nadaljujeva prečenje.«

Franci Ekar ter Barbka in Peter Ščetinin med vzponom.
Foto: Arhiv odprave

Ekar ob kavi doživeto razlaga, za kako zahteven in objektivno nevaren podvig je šlo. »Najino prečenje je bilo zelo opaženo; Ante je ocenil, da sva prehodila med 20 in 25 kilometrov, od tega večino nad 6000 metri. Po vrhu sva sestopila skoraj do sedla Kirilenko in tam postavila šotor oziroma tisto, kar je od njega ostalo, saj sva večino materiala spotoma odvrgla. Zaradi izjemne utrujenosti sva si zjutraj rekla, da morava do vznožja gore sestopiti do sončnega zahoda, če želiva ostati živa.

S Kirilenka sva sestopila več kot 2000 višinskih metrov prek stene z nekaj spusti po vrvi, izčrpana, žejna, do Avstrijskega tabora, kjer sta naju pričakala dva manekenska avstrijska šotorčka – vse v vaservagi, v notranjosti vse v vrstah: tukaj sokovi, tam mleko. Počutila sva se, kot da bi prišla v supermarket, samo da na artiklih ni bilo cen. Ante je rekel, da bova kar po vrsti začela. No, v resnici sva si vzela vsak samo dve konzervi in seveda kasneje tudi povedala za to.«

Na platoju nad sedlom Kirilenko sta Mahkota in Ekar med prečenjem gore zadnjič prespala v razpadajočem šotoru.
Foto: Arhiv odprave

Kaj pa se je sploh jedlo v tistih časih v visokogorju, me zanima. »Najboljša višinska hrana je kislo zelje, tako je bilo in bo! Ko smo se s hriba vračali izmučeni, dehidrirani, je bilo edino zelje tisto, ki nam je šlo, da bi ga z rokami jedli. Klobas in zaseke na višini ne moreš jesti,« mi pove Ekar.

Vabilo v partijo in drugo bogastvo

Po skoraj mesecu dni je tako na vrhu ob zastavah osmih držav zaplapolala tudi slovenska. Uspeh odprave je bil v domovini izjemno odmeven in udeleženci so bili deležni sprejemov z najvišjimi častmi, Ante Mahkota in Franci Ekar pa sta prejela povabilo v partijo. Kar pa se je Anteju zdel velik hec, pravi Ekar: »Povedal jim je nekaj krepkih in povabilo sva zavrnila.«

Prav Ante Mahkota je v Delu, kjer je bil dolga leta zaposlen in mu je med drugim tudi direktoroval, najbolje znal ubesediti, da so z odprave prinesli veliko večje bogastvo, kot je bilo ponujeno povabilo v zvezo komunistov: »Sandi in Pavle sta med požirki kompota pripovedovala o zadnjih dneh.

Sedaj smo končno skupaj. Odpremo vino. Nenadoma je, kot da bi gore ne bilo več. Pozno v noč se pogovarjamo, kako bomo v desetih, dvanajstih dneh spet doma. Petdeset kilometrov stran od gora smo šele dovolj daleč, da spregledamo, kako velik je vrh. Potem smo še dva dni potovali po asfaltirani cesti, dokler nam ni zadnji greben zakril ledenih vrhov. Vrnili smo se bogati.«
Fotografije: Ante Mahkota, Peter Ščetinin, Franci Ekar 
Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker