Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ave feratar,

10.08.2017 
Ave feratar, Mori te salutat!*

 

 

 

nedelja, 13. avgust 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 535

Polet - Grega Kališnik: ... Mori te salutat!*

Ave feratar, Mori te salutat!*

Kako je italijanska zavarovana plezalna pot čakala in na novo odeta dočakala svojega gladiatorja
Besedilo in foto Grega Kališnik

Bilo je davno, morda leta 2010, bil sem feratarski posranček, družba, ki je govorila dolenjsko, me je povabila na telovadbo tam blizu Gardskega jezera v Italiji. In smo se lotili ene ne- in ene srednje zahtevne zavarovane plezalne poti, zadnji dan, ko sem že mislil na domače, ki sem jih od petka do nedelje pustil prepuščene sebi, negotovosti, žalovanju, pa smo se ustavili v mestecu Mori. Čisto blizu Arca, tik avtoceste, ki iz Bozna mimo Verone pelje v Novo mesto, še prej Grosuplje. Nad Morijem se dviga hribčič, imenovan Monte Albano. Proti jugu, mestecu, ki ga varuje hudega, se kaže s skalno kuliso, se zdi, da celo malo previsno. Pogled, s cerkvico bogvekaterega svetnika na uravnavi, je veličasten, gotovo mora biti enakih parametrov tudi tamkajšnja jeklena pot, ferata, sem si mislil. In moja misel je meso postala, s klopce na pricerkvenem travišču sem tresoč se opazoval tri dolenjske junake, pravzaprav dva, eden je obrnil po par metrih, spoznal, da je ferata močnejša, druga sta vrtoglavila, da ju je bilo veselje gledati. Zaobljubil sem se, da bom jeklenice toliko natreniral, da bo lepotica nad Morijem, tudi ime Ottorino Marangoni nosi, nekoč za menoj.

Nekoč je prišel leto pozneje, ko sva se s kolegom, par mesecev in dvakrat deset let in še malo starejšim mojstrskim obvladovalcem ferat, peljala proti Gardi, izzivalko nad Morijem je do potankosti poznal. Naj mi ne zameri, ne prehitrih sto na uro je šlo, več ur, z njegovim avtodomom, sovoznik, sopotnik, recimo, da sem bil to jaz, pa je imel noge skrčene in nekako naložene na prednjo poličko. A misel na Monte Albano, ki naju je čakal dan pozneje, je bila močnejša od vsega. Spala sva v Arcu, v kampu pod strašljivo pečino in navsezgodaj že zehala v Moriju, morda 15 kilometrov stran. In koračila po uličicah proti izhodišču. Bil sem relativno fizično pripravljen, bolj kot na svoje mišičevje in spretnost sem se zanašal na vodnika, katerega priimek je enak petim koščkom nakita v mojih dveh ušesih. Če ni vedel, zdaj povem, da sem že navsezgodaj vsaj trikrat diarejično odtočil.

Zaprto

Potem pa šok, razočaranje. Podobno morda tistemu, ko oče v porodni sobi čaka, da na svet pride punčica njegovega očesa, potem pa zasliši sinovski vek. Torej, na škarpi je bilo obvestilo, da je ferata zaprta. Chiuso. Zaradi obnove. Po tolikem času lahko povem, da je bilo moje silno razočaranje nekoliko zredčeno z olajšanjem, da mi ni bilo treba preskušati svojega strahu in poguma.

Maestro se je hitro domislil feratarskega nadomestka, morda slabo uro stran, in lotila sva se soteskaste, vodnate vlažne zavarovane poti, ki se je končala na razbeljenem majskem soncu. Še malo sva posedela v Arcu in se nato, kolikor nama je vozilo dalo, hitro odpravila domov.

Sem ter tja sem se še spomnil Morija, prvo leto morda trikrat na dan, razbiral, da ga še kar lišpajo, visel na jeklenicah tu in tam, potem to dejavnost zlagoma opustil. Za zajlo poprimem le še priložnostno.

In kaj je lepša priložnost, kot če počitnikuješ 70 kilometrov iz Morija in imaš svoje vozilo, ki gre še hitreje od sto na uro?

Onega peklenskega julijskega dne (leta 2017) sem bil ob pol desetih v mestecu. Parkiral pred božjim hramom, upajoč, če me bog ni kaznoval zaradi nevere, me naj ne bi niti zaradi parkiranja. Stena je bila že ožarčena, dostop mi je ušel iz spomina.

Ogovorim prvega, pa je bil možak s hudo okvaro govora. Pa sem vseeno razumel, da moram naravnost, do tržiča, to je mali trg, tam pa so table. Bile so in me usmerile v breg, pravilnost odločitve mi potrdi domačin. Po minuti naletim na delovno zaporo, se zmuznem mimo, nato se začno težave. Nadmestni vrtički, sedemnajst možnosti, intuicija je imela očitno slab dan in me izjemoma ni pustila na situ. Prišvicam do cerkvice, od katere je do vstopa še par minut, se opremim od čevljev do čelade. Slišim, da v steni žvenketa, ne bom sam.

Strah? Če o njem ni bilo sluha, nekoliko duha je bilo. Pa sem v zadnjih petih letih toliko skalaril, da … bo že šlo. Nenazadnje je stena tako skledasta, da se iz nje vsak javk sliši do mestnega središča. Me bodo že ven zvlekli, če se bom drl Ajuto ali Esoes! In jim v opravičilo rekel: Wat a mistejka aj mejka.

Ob vstopu pa mladi par, Germana, deklič na višini treh metrov, njen izbranec povsem na tleh. S hudimi težavami, kako priti čez prvo, nezavarovano skalo. Ko se le nekako prekobali, poprimem. Fanta sem podcenjeval, prva dva oprimka in koraka sta res zaribana. Kar je pametno, saj neizkušene kojci opomni, da proti Monte Albanu nimajo česa zobati.

Godota ni bilo!

Težko bi rekel, da sta me naprej spustila, ker sem zgledal tako fit, bila sta pač prijazna. In sem šel. Poleg tehnične zahtevnosti me je pred vstopom begalo, kako bom zdržal v vročinskem peklu, bilo je čez 30. Pa je šlo, človek ob naporu tremo izdiha, ferata iz metra v meter kaže, da si ne misli vicev pripovedovati.

Takole bi nakazal, Ottorino Marangoni naj bi imel najtežje detajle težavnosti D, z značilnimi, atraktivnimi, dih krajšajočimi prečnicami po policah nad nečistim ničem, da vam ne bi prezračilo adrenalinskih celic, se res ni treba bati. Predvsem pa je skala v eni prvih tamkajšnjih alpskih ferat špeglasto zglancana. Najdrsljivejši stopi, ki sicer niso miniaturni, so, kako bi rekel, nažagani, obrazgotinjeni, za boljši oprijem podplata. Če je bilo vedno tako ali je po novem, ne vem. Telesne odprtine feratar nekoliko stisne tudi v vertikalah, polnih jekla, za odtenek nazaj visečimi.

Trot ima na izzivu s seboj vsaj trotla in ko sem scagal čez res vratolomno prečnico, se neudobno namestim, pripnem na kratko in čakam Nemca, da prideta izza vogala in ju ovekovečim. Ne v dokaz, da sem šel gori nad Mori, ampak, ker bi bil posnetek res božjastno fajn. Čakam, čakam, ja, na Godota. Tik preden bi prilezla pred objektiv, sta se odločila za vrnitev. Škoda zame, odlično zanju. Dekle naj razmisli, s kom misli preživeti večji del svojega zdaj mladega življenja, prepričan sem, da sta šla na varno zaradi njega. No, še enkrat, hvala komurkoli že.

Torej, samo jaz in Ottorino, iz oči v kamen, bla bla bla. Izmenjavali so se senčni detajli, na osončenih pa je temperaturne tegobe blažil vetrc. Mi je kar šlo. Prvo prečenje se je izkazalo za tretje najzračnejše, zajedne vertikale so bile na gosto prepikane s skobami, torej izmenjavanje lojtrišč in drsalnih prečnic. V eni sem skušal škljocniti primitiven selfie, presodimo, ako mi je uspelo.

Vodo sem lokal kot v drugih okoliščinah kaj bolj motnega, rumenega, približno sem vedel, kakšne in koliko zagat je še pred menoj, nad menoj. Vpisne knjižice nisem pokracal in se slednjič skušal nadihati pred vršno nebeško lojtro.

Če je življenje kot kurja lojtra, kratko in posrano, je v neki meri tudi kot skobasta (lojtra), ves čas obstaja možnost, da te vrže razse, zato se je skušaš oprijemati na vse načine. Včasih kaže, da ti bo zmanjkalo moči, spet drugekrati se giblješ in dihaš kot po maslu in potem, ko je najlepše, je je konec. Ampak pustimo metaforično lojtro, vrnimo se na Monte Albano. Na vrhu. Zaobljuba izpred let mi ni več delala dolga. Od sreče nisem vpil. Da me ne bi spodaj narobe razumeli in pome z nosili prišli.

Halo!

Nekoč je nekdo pel (pa saj je nekdo tudi o kurji lojtri), kako nam noče lagati in da sta v življenju na koncu dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Vedel sem, da v dol vodita dve poti, seveda nisem želel po oni, ki je ni. Bi šlo prehitro. Krenem desno, a ko se deset minut vzpenjam, me zaskrbi, pa še v prsih začne stiskati. Zato pokličem – koga pa naj, če ne možaka, s katerim sva izvisela. No, ko bi vsaj visela, nasrkala sva pred leti, saj veste, ko je bilo chiuso. Seveda se je javil, mi seveda razložil, kako gre levo, kako gre desno. Vrnil sem se vrh ferate in šel v drugo smer, izbral najlažjo pot. V steni sem bil morda uro in pol, dol podrsaval tretjino manj.

Pred cerkvico je bilo živahno, dva prešvicana Čeha, nekaj družin z otroki, ki so kazili božji mir. Ugotovil sem, da bi do cerkve lahko prispel tudi z avtom, a to pravemu dedcu ne pristoji. Pa še vrnil sem se po svoji pristopni sledi, ne da bi dvakrat zašel.

Dopoldanski mestni vrvež je zamenjala opoldanska tišina. Bil sem na koncu z vodo. Tudi hrane se ne bi branil. Zavijem v italijansko varianto burekdžinice, naročim nekaj pici podobnega in spoznam, pa ne po govorici prisotnih, da gre za sicilijanski lokal. Zatorej sem začel nekoliko drugače dojemati pogled enega fantinov, ki je buljil v smeri moje denarnice na barski mizici. Bila je kockasta, saj sem s seboj nosil denarna sredstva za teden počitnic, bankomatom zunaj domovine ne zaupam. No, izkazalo se je, da je bil Sicilijančev pogled usmerjen v vitrino s torticami za menoj. In tudi, da so Sicilijanci, pa naj so bili pravi ali turistično naštimani, zelo prijazni.

Avto ob sakralnem objektu je bil peklensko razbeljen, v meni je gorel žar opravljenega in vožnja v letovišče, kjer so me čakali, je minila, kot bi mignil, natančneje, kot bi migal malo manj kot eno uro.

Takole sem sklenil, drveč 125 km/h. Morda sem šest let na tihem klel tiste, ki so se lotili obnove Ottorina Marangonija in mi preprečili naskok. Po drugi strani pa sem jim hvaležen, saj ne vem, ako bi mi v onih letih sploh uspelo – družbi tovariškega izvedenca navkljub. Nekje sem ujel, da je po novem začetek ferate nekoliko lažji in izstop še težji, težko pa rečem, koliko je bil pred obnovo varoval in kako gladka je bila skala. Če ni bila nažagana.

Še bolj pa me je matralo, da tedaj dejanja nisem mogel popisati. Iz enega razloga, zaradi naslova besedila, ki skuša aludirati na latinski rek Ave Imperator, morituri te salutant! Pomeni, da vas pozdravljajo oni, ki jim je namenjeno umreti, to je bil tradicionalni pozdrav gladiatorjev, preden …

Tokratna naslovna različica pa vam skuša zaželeti: *Lepe feratarske pozdrave iz Morija

Oznake: TUJ
eXTReMe Tracker