Delo - Blaž Močnik: ... na spremembe zakonov
Delo - Blaž Močnik: Zakonodaja se prepočasi prilagaja trendom
Vodja konzorcija Odprimopoti.si Peter Dakskobler o Sloveniji kot eni najboljših gorskokolesarskih destinacij.
Konzorcij Odprimopoti.si, ki združuje 14 organizacij, opravlja levji delež dela, da bi Slovenija kot najboljša gorskokolesarska destinacija na stari celini povečala in delno tudi legalizirala svojo ponudbo. O tem smo se pogovarjali z vodjo konzorcija Petrom Dakskoblerjem.
Bo Slovenija gostila vrh evropske organizacije Mednarodne gorskokolesarske zveze (IMBA)?
Da, mislim, da imamo dobro zgodbo, zato se bomo skupaj s Slovensko kolesarsko mrežo prijavili. Jeseni bodo razglasili državo gostiteljico, saj je interesa vse več. Vrh pomeni tudi promocijski in razvojni premik. V Sloveniji kraja še nismo izbrali. Ponudila se je Koroška, da bi se sama destinacija še bolj zavedela potenciala, ki ga ima. Najboljša izbira bi bila Ljubljana, ker bi rad videl, da bi postala evropska gorskokolesarska prestolnica. Poleg tega ima ekipo na Golovcu, ki je sposobna in pametna.
Kako naj se Slovenija znebi strahu pred sobivanjem gorskih kolesarjev in drugih?
Najlaže z zgledi, kakršen je Koroška. Gorsko kolesarstvo je vpleteno v poslovne modele od kmeta, ponudnika, lastnikov zemljišč … Najprej bi morali poiskati državna in občinska zemljišča ter zemljišča velikih lastnikov, da ne bi izgubljali časa na razdrobljenih parcelah. Potrebujemo dobre primere, ki delujejo.
Katere so glavne zahteve konzorcija do države?
Sprememba zakona o TNP, da se popravi večkrat povedano tehnično napako. To bi lahko hitro rešili. Morali bi tudi določiti termine, kot je organizirana vožnja, na primer. Treba je obravnavati zakon o planinskih poteh zaradi evidentiranja poti, da bi se začel postopek predlaganja dvonamenskih poti. To poteka zelo počasi. Glede zakona o gozdovih so v pripravi strokovna izhodišča za turistično in rekreacijsko rabo gozdov, kar bi bila podlaga za spremembo zakona. Družba Državni gozdovi očitno razume kolesarjenje kot nekomercialno dejavnost, razen parkov na smučiščih. To je zelo pozitivno.
Kaj je najbolj ključno, da se kolesje vendarle zavrti?
Priznati moram, da niti ni tako ključno, da čakamo zgolj na zakonodajne spremembe. Pogrešam konkretne akcije v krajih, za katere zakonodajnih ovir ni. Lahko bi naredili trase. Na terenu bi bilo mogoče opraviti več dela. Kolesarstvo se vse bolj širi, primer sta Tolmin ali Bovec, da o Kobaridu niti ne govorim. Samo s prstom kazati v državo zaradi počasnejšega razvoja na tem področju, vendarle ni najbolj pošteno. Dela bi marsikje lahko izvajali ne glede na zakonodajo.
Ali konzorcij lahko postane kaj več od prostovoljstva?
Da, rešujemo vprašanja destinacij, gospodarskega interesnega združenja ali Slovenske turistične organizacije, po drugi strani pa konzorcij ni samostojno telo, nima tekočega računa ali denarnega fonda, s katerim bi plačevali osnovne stroške dela ali konkretne projekte. Odgovorne smo zato pozvali, naj del denarja namenijo za razvoj in ne zgolj za promocijo kolesarstva. Vsa stvar je pravzaprav zelo preprosta, saj se na vseh področjih ve, kaj mora kdo narediti. Konzorcij bi tako lahko postal stičišče idej, pozivov in reševanja. Če dejavnosti ne bomo razvijali strateško, ne bomo več konkurenčni. Največja vrednost kolesarske destinacije je to, da jo je mogoče promovirati, da je vse urejeno legalno, da je dovolj velika mreža urejenih, vzdrževanih poti, da ima nosilca, poslovni model, da je vse dogovorjeno z lastniki, upravljavci in okoljevarstveniki. Za promocijo bodo tako ali tako poskrbeli obiskovalci na družbenih omrežjih.
Delo, 05.08.2017 18:00 Zakonodaja se prepočasi prilagaja trendom
Če država niti ne definira, kaj je utrjena pot, kolesarjenje pa omejuje na prav takšne poti, pa še to ne v vseh okoljih, potem je težava že v izhodišču. Slovenija se počasi in okorno vendarle bliža veliki gorskokolesarski skupnosti.
Gorsko kolesarjenje pri nas tako ali drugače ureja kar dvanajst zakonov (zakon o cestah, zakon o varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o gozdovih, zakon o planinskih poteh, zakon o kmetijskih zemljiščih, zakon o graditvi objektov, uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, zakon o športu, zakon o Triglavskem narodnem parku, zakon o regijskem parku Škocjanske jame, zakon o spodbujanju razvoja turizma) in resolucija o nacionalnem programu športa. Kolesarjenje je tako dovoljeno po utrjenih poteh, razen če temu ne nasprotuje upravljavec ali lastnik poti, omejitve so v Triglavskem narodnem parku (TNP), na planinskih poteh, izjeme so tudi v gozdovih, kjer ni natančno navedeno, kaj sploh je utrjena in označena pot.
Nelahka uresničitev javnega interesa
Vzpostavitev in označitev ter vzdrževanje omrežja kolesarskih povezav je v javnem interesu, piše v zakonu o cestah, toda uresničitev takšnega interesa pri nas ni lahka. Pri načrtovanju gozdnih cest je treba poleg pomembnosti gozdne ceste za gospodarjenje z gozdovi in prilagajanja naravnemu okolju upoštevati tudi obstoj in razvoj višinskih kmetij ter turistične in rekreativne potrebe, je navedeno v zakonu o gozdovih, ki pa dva podčlena za tem poudarja, da je prepovedana uporaba gozdnih prometnic za namene, ki niso povezani z gospodarjenjem z gozdovi.
Zakonskih cvetk ni malo. Najverjetneje najbolj izstopa zakon o Triglavskem narodnem parku, ki ima v upravljavskem načrtu gorskokolesarske trase na prvih dveh varstvenih območjih – na gozdnih in kmetijskih cestah, planinskih in drugih poteh ter nekategoriziranih gozdnih prometnicah, kot določa omenjeni načrt –, vožnja pa je prepovedana na tretjem, najmanj problematičnem in razvojno naravnanem varstvenem območju. Takšne, menda tehnične napake, do zdaj še niso popravili. Še bolj žalostno je to, da zakon o ohranjanju narave predvideva višje kazni za kolesarje kakor za motorna vozila.
Z razbremenitvijo odgovornosti lastnikov zemljišč proti tretji osebi se je pokazalo, da je zakonodajo vendarle lahko približati gorskemu kolesarstvu. Toda velikih sprememb ne gre pričakovati: »Z ministrstva za okolje in prostor vam sporočamo, da v zvezi z varstvom narave ne načrtujemo bistvenih sprememb zakonodaje o gorskem kolesarstvu.« Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prav tako v sklopu svoje zakonodaje nima v obravnavi predlogov sprememb tega področja.
Neživljenjsko določilo zakona o planinskih poteh
Kolesarjenje po planinskih poteh ni dovoljeno, kjer pot poteka po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, če je takšna vožnja prepovedana na podlagi predpisov, ki urejajo ohranjanje narave, gozdarstvo ali lovstvo. Še najbolj neživljenjsko je določilo zakona o planinskih poteh, ki zahteva evidentiranje planinskih poti. Šele nato lahko pot postane dvonamenska. Ker poti niso evidentirane, tudi dvonamenskih poti ni. Planinska zveza Slovenije je sicer sprejela merila za dvonamensko rabo, ki natančneje določajo, kaj je sprejemljivo in kaj ni. »Želimo spodbuditi kolesarske organizacije, da se glede na povečano število kolesarjev zunaj urbanih središč bolj optimistično lotevajo priprave namenskih kolesarskih poti in se pri tem predhodno uskladijo tako z lastniki zemljišč kot tudi s pristojnimi organizacijami,« pravi predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik.
Zakon o Triglavskem narodnem parku bo parlament predvidoma spreminjal letos, vse drugo bo po napovedih na vrsti šele prihodnje leto.