Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Prigode & zablode

04.08.2017
Prigode & zablode v Košutnikovem turnu (Jenny

torek, 8. avgust 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 486

Črnuški AO - Tadej Dobravc Verbič: ... v Košutnikovem turnu

S Špelo se prejšnji večer dogovoriva za enostavnejšo poldnevno alternativo v Košutnikovem turnu namesto lovljenja dneva in preizkušanja orientacijskih sposobnosti v prvotno zamišljeni Wiziakovi smeri v Triglavski steni.

»Vzemi štrik«, jo še spomnim na koncu pogovora.
»Vzemi osebno«, je menda odgovorila. A to je šlo mimo mene. Sicer pa tako ali tako spadam med tiste organizirane ljudi, ki imajo osebno izkaznico vedno v denarnici in tako vedno pri sebi.

Ob 6.00 zazvoni budilka. »Madona, že? Saj sem ravno dobro zaspal!« Pritisnem 10-minutni dremež, a čez »minutko« me tečnoba spet vrže iz sna. Treba je vstati. Sledi običajna malo pospešena jutranja rutina. Na vratih pomislim, ali naj v avto vzamem kar celotno plezalno opremo, še nedotaknjeno od prihoda iz Dolomitov. Tako za vsak slučaj. »Ampak težka je, jaz pa od sinoči še malo mačkast.« Vrvi, kladivo in klini gredo ven iz torbe. Zamika me, da bi kljub Špelinemu nasprotovanju pograbil raje ključe od starega hrošča, saj počasna nedeljska panoramska vožnja mimo avtocest samo pridoda k zanimivosti celega izleta. A pozen sem že. Vzamem dolgočasnejši hitrejši avto. Časa ni niti za nakup sendviča na črpalki. Ampak saj dve žitni ploščici bosta za silo menda dovolj za 300-metrsko smer.

Ob 7.09 sem na dogovorjenem mestu v Vodicah s svojo standardno zamudo. A saj Špela me že pozna in teh nekaj minut vračuna v svoje plane. No, tokrat je pozabila in bila točna. A pozabila je tudi štrik!! Se pač peljeva nazaj v Ljubljano po mojo vrv. In nato spet na sever vse do Ljubelja. Ob pogledu na uniformiranega avstrijskega policaja na meji se mi naredi cmok v grlu. »Je***, pa ja nisem …?« Točno tako. Na sinočnjo žurko sem odšel s kratkimi hlačami, nekaj gotovine in osebno izkaznico v žepu, nazaj v denarnico pa osebna ni prišla. Poskusim z vozniško, saj slika je enako lepa. »Only if you want to pay 100 € fine«, mi zabrusi policaj. »Hmm, kaj pa polovička«, si mislim. Vseeno preveč. »Kaj se gredo ti smotani Avstrijci, saj smo vendar vsi v Schengnu, v EU!?« A bentenje ne bo pomagalo. Greva pač po slovenski strani; bo pač pol ure daljši dostop in malo bova testirala odpornost na sončarico.

Pripeljeva se do vasi Jelendol in skoraj povoziva stožce na cesti. »Kaj zavraga ..?« Delavec elektropodjetja se z avtodvigalom ravno dviguje proti daljnovodu. »Cesto smo pred 3 minutami zaprli, najmanj pol ure bo trajalo. Je bilo predhodno najavljeno«, mi brez kančka sočutja odgovori drugi. »Pa to ni res!« Špelo prepričam, da se greva vmes ogret v Dolžanovo sotesko, čeprav ne mara frikanja. Splezava eno 6a+ in pol ure hitre mine. Med spuščanjem soplezalke ugotovim, da tale moj megadžul prav nič ne blokira, kot sem navajen, ampak teče kot ploščica. In ni narobe obrnjen. Res nimava frikovskega štrika, a polovička 8,5 mm dvojne vrvi bi morala biti dovolj, če je atestiran za premere med 7,9 mm in 10,5 mm. Čudno! Kasneje preberem, da se to ni zgodilo le meni.

Hodiva po poti mimo planine Dolge njive ter z vijuganjem med drevesi loviva več sence. Prideva do nagubanega travnika, kjer se pot izgubi in malo naprej predlagam, da jo kreneva kar po travnati čistini med grmički naravnost navzgor, da prideva kmalu na bolj položno pot. Špela mi zaupa. Hodiva čedalje bolj strmo navkreber, prostor med grmički postaja ožji, poti pa ni na spregled. Gledam levo desno čez grmičke, a videti je neprehodno. »Greva pa kar na greben in po grebenu v levo.« Sprašujeva se, če obstaja bližji sestop na avstrijsko stran, a na zemljevidu ni označen, zato ne tvegava. Pot se vleče že kot kurja čreva. Greben okrog Tolste Košute naju preseneti s skalnimi skoki in strmimi travami, s čimer izgubiva precej časa, pravo pot pa vidiva daleč spodaj. Špela že navija za povratek. Naposled le prideva do vrha ferate in po njej se spustiva do vznožja stene. Tako pozna sva, da bova v severni steni plezala na soncu. A če sva zdržala do sem, bova pa še to! Špelin predlog, da greva v bolj senčno štirico, ki jo je sicer ona že plezala, mi ni po volji. Ostajava pri najinem cilju.

Prvih 25 m (ocena II) do štanta preplezava brez varovanja. Nato Špela potegne prečko in poveže dva raztežaja. Ključni raztežaj po navpični poči pade name. Ker me je malo prestrašilo opozorilo, da za oceno V+ Jenny ni lahka in da so svedrovci v njej precej narazen, sem se opremil s frendi - tudi z megafrendom, ki menda edini paše v tisto razpoko. Skala je dobra in plezanje poteka gladko. Ko že razmišljam, da bi uporabil mojega »džolija«, najdem boljši grif; hkrati pomislim, da morda težji del še pride in si ga raje prišparam za kasneje. Čez nekaj metrov enaka odločitev, vmes pa se tudi pojavi kak svedrovec in na koncu kompleti vsakih pet metrov povsem zadostujejo. Sledi še en podobno lep raztežaj, ki ga spleza Špela, v drugi polovici smeri pa po nasvetu avstrijskih GRS-jevcev zavijeva levo v Westkante, ker ponuja boljšo skalo in za oceno težjo plezarijo (IV namesto III). Nato se smeri spet združita. Z združevanjem zadnjih raztežajev nama na vrhu v lažjem svetu zmanjka nekaj metrov vrvi do zadnjega štanta, a to sva pričakovala in se dogovorila za nekaj metrov »Štajerca«. Po slabih dveh in pol urah sva na vrhu ne da bi kjerkoli nameščala svoje varovanje.

V slabi uri sva že na Dolgih njivah na pivu in masovniku. Vsaj povratek je šel hitro! A kje zavraga sva prej zgrešila to pot? Ugotovil sem, da sva spregledala stezico med grmički in le 20 m od prave poti ubrala svojo varianto, misleč, da je bližnjica. No, plezanje je bilo lepo, o vročini, lakoti, žeji in sočnih kletvicah pa tu ne bi govorili. A naredila sva si vsaj dober vzdržljivostni trening. Za Triglavsko steno pa bo vseeno treba nekaj malega spremeniti v sami logistiki. Ne vem pa dobro kaj

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker