Družina - Ksenja Hočevar:  ... o odločitvah in zaupanju v ekstremnem alpinizmu
»Za nevarnostjo je vedno moja obljuba«

Davo Karničarje alpinist, ekstremni smučar, gorski reševalec. 54-letnik, doma z Jezerskega, ima za seboj že več kot 1800 vzponov na najvišje gore sveta. Leta 2000 je kot prvi in do sedaj edini Zemljan smučal z Everesta, v zgodovino se je vpisal kot prvi, ki je presmučal vse najvišje vrhove sedmih kontinentov. Za letošnje poletje je napovedal smučanje z nevarne gore K2: odprava je odmevala v svetovnih medijih, v prvih julijskih dneh pa je sporočil, da se zaradi poškodbe hrbta iz baznega tabora z višine 6 tisoč metrov vrača domov.

Vesela sem, da sediva v popoldanski senčki pod steno Grintovca!
(nasmeh) Tudi jaz. Vesel in predvsem hvaležen.

Hvaležni, da niste več v Himalaji? Po načrtih zadnjih treh let bi morali biti zdajle nekje tik pod vrhom K2.
To je res. Hvaležen sem, da sem bil - v osebni molitvi in v molitveni povezanosti z mnogimi - sposoben sprejeti pravo odločitev in nisem silil v nekaj, kar je bilo v tistem trenutku nemogoče izpeljati.

Pravzaprav nas zdaj vse najbolj zanima vaš hrbet. Zgledate odlično, ujela sem vas na travniku z grabljami ...
Tega ne povedat mojim zdravnikom (nasmeh). Po prihodu domov sem imel srečo, reciva kar privilegij, da me je takoj pregledal ortoped in tudi na magnetno resonanco, sicer v Mariboru, sem prišel na vrsto v nekaj dneh. Izvidi so zaskrbljujoči: gre za zdrs ploščic med tretjim in četrtim vretencem ali hernijo. Operativni poseg ne bo potreben, bo pa veliko terapij.

Poškodovali ste se v baznem taboru, kjer naj bi bil alpinist na varnem. Kako je to mogoče?
Na nek način je bila kriva moja trma. Ob prihodu v bazni tabor bi morali teren pripraviti nižinski nosači, za to so plačani. Vendar oni običajno kar nesrečno gledajo in čakajo še napitnino. Treba jim je pokazati, kako se pripravi teren (nasmeh). Na tej višini se led ne tali, zato nastajajo ledeniške gobe: prijel sem večjo skalo in jo hotel premakniti v svojo smer, pa se ni vdala. Vztrajal sem, naredil postrani gib in začutil bolečino v hrbtu.
V začetku je bila skoraj neopazna, omilil sem jo s protibolečinskimi tabletami, v naslednjih dneh se je bolečina stopnjevala. Hodil sem še nekako, pri smučanju pa je bila bolečina neznosna.

Smučali ste s hernijo?
Vstajal sem lahko edino tako, da sem se postavil na vse štiri in iz šotora zlezel zadenjsko. Kljub temu sem se iz baznega tabora še dvakrat povzpel do višine šest tisoč metrov. Seveda na pogon jezerske trme (nasmeh). Zapletlo se je pri smučanju, nisem odreagiral kot običajno, samo zakrčil sem se in čakal, kaj bo. Moral sem si priznati dvoje: prvič, da s takimi občutki ne bi šel niti v domače hribe, in drugič, da je stvar prehuda in ni upanja, da bo v nekaj dneh izginila.

Je bil stavek: »ne da se« za vas poraz?
Poraz? (premislek) Ne, ni poraz, je pa razočaranje.
V projekt SKIK2 sem vložil tri leta življenja in trdega dela, težko je potem reči: »Ne bom.« Ampak če sem za kaj molil in prosil, sem za, kot sem že rekel, pravo odločitev. Mislim, da si ljudje večino nesreč, tudi v domačih hribih ali pa v vsakdanjem življenju, nakopljemo, ko se narobe odločamo, ko ne poslušamo namiga »od zgoraj«, kaj je prav in kaj narobe, ko se spozabimo, kje so meje. Seveda pa je nekaj tekmovalnega duha iz mladih let še vedno v meni. Vedel sem, da ne bom smučal s K2, če mi ni namenjeno, želel pa sem si, da bi lahko vsaj vse svoje »ta boljše« dal od sebe, želel sem se pošteno boriti. Želel sem, da bi lahko bil trmast (nasmeh). Bil sem pa raz- orožen, zdelo se mi je, kot da sem okraden, ker tega nisem mogel doživeti.

Ampak daleč od tega, da bi bili videti zagrenjeni!
Pred 15 ali 20 leti bi se verjetno vrnil drugačen, morda bi takrat govoril tudi o porazu. Potrebo po tem, da se uveljavi, potrdi, dokaže, da zmore..., z leti človek preraste. Prav je, da se s tem ukvarja mlad človek, v mojih letih pa to ni več potrebno.

Vrhunski alpinizem ni poligon za neumnosti, za napake. Ce delaš traparije, ti niti sto angelov varuhov ne more pomagati. Hribi niso igrišče, vrhunski alpinizem ni samo šport. Z osemtisočakov se ne prinaša rezultatov za vsako ceno. Ja, vem, štorasto zveni, če to pravim jaz (nasmeh).

Kako je to sprejela javnost, kako sponzorji?
Vsi ste molili, da bi se srečno vrnil domov, molitev je uslišana (nasmeh). Moram iskreno povedati, da od sponzorjev nisem čutil nobenega pritiska, za kar sem posebej hvaležen. Na pot sem se odpravil s podporo pravih ljudi. Imam srečo, da se nisem ujel v običajno zanko mladih alpinistov, da morajo narediti rezultat za vsako ceno, ker so eksistenčno odvisni od tega. Mene so pospremili na pot, češ da imam že toliko »rezultatov«, da ne potrebujejo še enega in naj se odločam po pameti. In tudi sam sem pred odhodom na novinarski konferenci vsej javnosti povedal, da če se bo odprava znašla na robu, v težavah, bom vedno sprejel odločitev, ki bo v korist moji družini in ne za uresničevanje mojih sanj in želja.

V sporočilcu ste mi napisali: »Človek obrača, Bog obme ...« Se jezite na Boga, kako je obrnil?
Še pred nekaj leti bi si razlagal, da si pač ne zaslužim, da sem kaznovan, ja, verjetno bi se »prepiral« z Atom. Danes ne več. Danes vem, da je vse, kar delam in kar imam, dar. Dobro se zavedam, da sem lahko še tako dobro pripravljen, da imam lahko še tako dobro opremo in ekipo ob sebi, da je lahko vse zunanje popolno, ampak če mi ni namenjeno, rezultata ne bo. S tem zavedanjem in »računanjem« na srečo, ki ji midva konkretno rečeva milost, božja pomoč, se podajam v ekstremne podvige.

Zakaj? Pojdiva h koreninam: zakaj ekstremni alpinizem? Kako človeku pade na pamet, da bo smučal z Everesta ali K2?
Če bi znal odgovoriti na ta zakaj, če bi znal ubesediti, bi napisal knjigo, kot je še ni bilo. Ne znam odgovoriti niti sam sebi. Preprosto moram gor, poklican sem, da to naredim. Po drugi strani pa je odgovor preprost: imel sem srečo, da sem v hribih gor zrasel, da sta me starša naučila smučat, da smo skupaj osvajali dvatisočake. Ljubezen do tega se je gradila, ne da bi se tega sploh zavedal. Pri dvajsetih sem se odločil: znam smučati, znam plezati, to želim v življenju početi. Danes to razumem kot božji načrt zame. Če bi odraščal v Ljubljani, bi verjetno zdaj počel kaj drugega.

Kaj pa odgovornost? Če že ne zase, pa do družine. Ste oče osmih otrok!
Štirje otroci so odrasli, ustvarjajo si svoje družine. Martin ima dobro leto in se še ne zaveda, trije, Izidor, Lovro in Eva, pa so najstniki in dobro vedo, da hribi niso pravljice in da ni samo nekaj fletnega, če gre ati za en mesec gor. Vedo, da se lahko tudi kaj hudega zgodi. V resnici je najteže oditi od družine. Otroku moram pogledati v oči in mu povedati, kam grem in kaj bom tam počel. Ampak dokler jim o tem govorim samo jaz, še gre, zaupajo mi. Ko vidijo prispevke na televiziji, ko berejo časopise, pa stvar postane resnejša. Zato sem novinarje na tiskovni konferenci pred odhodom prosil, da se izogibate opisu K2 kot »smrtonosna«, ubijalska gora ... Želel sem zaščititi družino. Vsak moj odhod v hribe je tudi »projekt« moje družine. Če ati obljubi, da se bo vrnil, obljubo izpolni. Za nevarnostjo je vedno moja obljuba.

Pa ne vprašajo, zakaj rinete v nevarnost?
To je bolj vprašanje žene Petre (nasmeh). Tole bo zvenelo morda klišejsko: tudi v vsakdanjem življenju rinemo v nevarnosti! Kolikokrat sedemo za volan raztreseni, nemirni, zraven telefoniramo, pišemo sporočila ... Tudi to je smrtna nevarnost - za nas, predvsem pa za druge. Kako vem, da na cesti ne bo iz nasprotne smeri vame pripeljal pijan voznik? Marsikakšno nevarnost lahko preprečimo, če smo skoncentrirani. Pa seveda nismo, ves čas nam tisoč stvari in skrbi šviga po glavi. Na odpravi imam privilegij: vsak korak, ki ga naredim, je usmerjen v tisto, za kar sem šel na pot. Raztresenost, površnost odpade. Pravijo, da se greš v hribe umirit. Napaka! V hribe moraš oditi notranje miren. Tomaž Humar je veliko govoril in pisal o notranjem miru. Bil sem zadnji Slovenec, ki je govoril z njim, srečala sva se v Katmanduju, tik pred njegovim vzponom, bil je žalosten, na ves svet jezen. Če greš nemiren v gore, sebe postaviš v nevarnost. Gore ne tolažijo. V gore ne greš po mir, ne greš po rezultat, v gore greš po doživetje.

Ali ni to egoistično?
Je (pritrdi precej tiho). Svojo stvar, doživetje, postavim pred vse. To je egoizem. Če bi si dovolil razmišljati o nesreči, o slabem izidu, pa je to skrajni egoizem. »Zatajim« na področju, ki mi je najbolj pomemben, to je družina. Predno sem odšel na to odpravo, sem dobil pismo jeznega gospoda, češ, potem bomo pa spet zamaške zbirali za tvoje otroke, sirote. Sam še nikoli nisem pomislil, da me ne bo nazaj. Letos sem pred odhodom prvič napisal oporoko, na željo žene. Bilo mi je strašno sitno vnašati to misel, to ni del mene. Nikoli ne bi šel na pot, če ne bi čutil popolnega zaupanja, da mi bo povedano, ali naj neham ali nadaljujem, ali bo plaz ali ne bo plazu... V hribih ni blefiranja!

Od kje takšno zaupanje?
Zaupanje je v različnih obdobjih različno. Ko sva z bratom Drejcem leta 1995 smučala z Anapurne, nam je tisto leto umrla mama. To je bil prvi osemtisočak, zaupala sva, da nama mami smuče gor drži. Niti najmanjšega dvoma ni bilo v nama: mami naju varuje. Tudi ob smučanju z Everesta sem vedel, da me varujejo moji pokojni: mama, oče in brat ... Se vedno verjamem v to »navezo z nebesi«, je pa res, da starejši kot sem, bolj vem, da moram z Bogom ustvariti tudi svojo »vez«. In zadnji čas je moja vez z Mamo in Atom rožni venec. Spletene jagode so ves čas v mojem žepu, včasih, ko se tipam po žepih, kje je, se že kar ustrašim, da je to nekakšen amulet. Na odpravi na K2 sem imel okrog vratu lesen križec, ki mi ga je dala hči, in na nahrbtniku podobo brezjanske Marije. Vse drugo je ostalo v dolini.

Vas je sploh kdaj strah?
Odraščal sem v Češki koči, oče je bil skrbnik planinske postojanke nad prepadnim pobočjem. Zima je pomenila le eno: plazove. Bobnenje plazov v meni vzbudi prvinski strah. Takrat tudi še ni bilo helikopterskih reševanj, v kočo so prinašali ranjene, tudi mrtve, videl sem, da se v hribih dogajajo hude reči. Rasel sem s tem. Ampak ta strah je varovalo, morda prednost, da ne popustim trenutnim vzgibom. Ko se je leta 2009 smrtno ponesrečil prijatelj Franc Oderlap, sem bil odločen, da bom nehal z alpinizmom, strah je bil močnejši od klica po doživetjih. Strah me je bilo, če sem samo pomislil na osemtisočak. Zanimivo je, da me je bilo zadnjo zimo strah smučati po naših hribih, spraševal sem se, ali mi želi nekdo nekaj sporočiti. Več strahospoštovanja do gora imamo ljudje, ki s hribi živimo. Kreativni strah spodbuja k pravilnim odločitvam.

Pravite, da ste »dolžnik« ...
Dolžniško razmerje je veliko - do vseh, ki ste zame molili. Ko sem na primer pred odhodom na K2 peš romal na Brezje, so me pred baziliko ustavili romarji in prosili za skupno fotografijo. Povedali so mi, da so iz Argentine in da so zame molili že, ko sem odšel na Everest, in da bodo letos tudi. Zame je bilo veliko znamenje. Prijatelj Jurij je daroval za kar nekaj maš duhovniku, ki študira v Rimu, maševal je naš domači župnik na Jezerskem ... Maša v zahvalo za srečno vrnitev bo na njegovo pobudo tudi ob žegnanju našega patrona sv. Ožbalta na Jezerskem. V molitvi so me spremljale sestre klarise in številni prijatelji. Hvaležnost je velika, res sem dolžnik. Ob tem se potem ne čutim več egoista, ampak srečneža, da me vsaj nekaj ljudi razume in moje početje
»rešpektira«. Med njimi je tudi moja družina.

SKI K2 še ostaja želja?
Presenetila me je žena, ko je - ne meni, ampak prijatelju - rekla: »Opremo ima, goro je spoznal, verjetno bo šel nazaj.«

Žene imajo navadno prav ...
Najprej moram »poštimati« hrbet. Želja nekje v ozadju seveda je, ne vem pa še, od kje oziroma od koga prihaja (nasmeh).