Dnevnik - Tatjana Pihlar: ... odkrivam nove dimenzije, ki niso najvišje, so pa zato toliko lepše in tudi manj tvegane: Viki Grošelj
Nihče ni bil tolikokrat v Himalaji in noben Slovenec ni stal na toliko osemtisočakih, je alpinist Tone Škarja dejal za svojega kolego Vikija Grošlja, ki se septembra znova, že šestdesetič, odpravlja v Himalajo, v Nepal. V Tibetu je bil sedemkrat, v Pakistanu trikrat, v Nepal odhaja petdesetič, tokrat predvsem iz človekoljubnih nagibov, saj denarno pomaga Nepalcem, ki jih je spomladi 2015 prizadel močan potres.
Vrnili ste se z dopusta. Na kakšni nadmorski višini ga je preživel človek, ki se lahko pohvali, da se je povzpel na deset od štirinajstih osemtisočakov?
Bil sem na tradicionalnem dopustovanju v italijanskih Dolomitih, kjer na višini med 1800 in 1900 metri preživljam dneve, ki so v Sloveniji zaradi vročine najbolj pasji. Tam imam nekakšen bazni tabor, od koder hodim na ture v okolico.
Imeli ste aktiven dopust. Ga priporočate tudi drugim, ki pretežno sedijo?
Iz lastnih izkušenj vem, da je silno pomembno, da je dopust aktiven. Treba je vzdrževati telesno kondicijo, ki omogoča boljše zdravje, obseg tistega, kar si želiš, se ti, če si fizično kolikor toliko aktiven, širi. Zase lahko rečem, da vedno pogosteje hodim plezat na Turnc pod Šmarno goro. Vendar ne zato, da bi treniral, ampak da se rekreiram. Zdi se mi, da mi to pri 65 letih zelo pomaga. Dobro leto je minilo, odkar sem upokojen. V tem času se je moja krvna slika presenetljivo izboljšala. Holesterol, s katerim sem imel prej nekaj težav, je zdaj v mejah normale. Bil je posledica stresa. Čeprav sem imel službo zelo rad, je bila nekoliko stresna. Stresno je bilo predvsem usklajevanje pedagoškega dela, alpinističnih aktivnosti ter publicistične dejavnosti in predavanj. Usklajevanje in dogovarjanje sta mi pobrala ogromno energije.
Ste imeli na osnovni šoli v Pirničah pri Medvodah, kjer ste ves čas poučevali športno vzgojo, razumevajoče ravnatelje, da ste lahko kdaj manjkali tudi zunaj šolskih počitnic?
To je bilo predvsem stvar ministrstva za šolstvo in šport, pod katero sem spadal po dveh kriterijih – kot šolnik in kot športnik. Če so se dogovorili, da je tisto, kar počnem, smiselno tudi za »promocijo« Slovenije ali ministrstva, so mi dopust odobrili, sicer ne. Če mi izrednega dopusta niso odobrili, sem vzel neplačanega. To se je zgodilo kar nekajkrat.
S katerim drugim športnim dosežkom bi lahko primerjali osvojitev osemtisočaka?
Tega se ne da primerjati. Včasih smo govorili, da je splezati po prvenstveni smeri na osemtisočak podobno olimpijski medalji. Alpinizem je sicer del športa, vendar ga sam dojemam tudi kot del splošne kulture, kajti o nobeni drugi športni panogi ni napisano toliko knjig kot o alpinizmu, narejenih toliko impresij v obliki filmov, likovne in glasbene umetnosti. Gorski svet spodbuja v človeku željo po izražanju.
Tudi v vas jo je. Koliko knjig ste že napisali?
Petnajst. Šestnajsta je v tisku, še nekaj jih načrtujem. Sem tudi soavtor več filmov, razmišljam, da bi po zgledu gorniških muzejev, kakršne ima alpinist Reinhold Messner v Dolomitih, kakšnega odprli tudi pri nas.
Smo na vrhuncu gorniške sezone. Kaj opažate kot gorski reševalec in vodnik – smo Slovenci spoštljivi do gora?
Mislim, da smo. Pomirja me predvsem to, da so gore kljub nekajkrat večjemu obisku danes čistejše, kot so bile pred tridesetimi ali štiridesetimi leti.
Srečujete v gorah veliko ljudi v natikačih?
Ne, takih ni veliko. Imam pa glede opreme nekoliko drugačno mnenje kot nekateri kolegi. Treba je najti zdravo mero varnosti in se že na začetku vprašati, kaj sploh želimo. Če na Triglav odkorakamo z vsemi priporočljivimi varnostnimi pripomočki, se bomo ukvarjali samo z njimi.
Opazoval sem človeka, ki je s plezalnim kompletom telovadil po Triglavu. Prišel je do predela, kjer se je moral odpeti z jeklenice, in ker je bila naslednja bolj oddaljena, je to pri njem izzvalo paniko. Pretirana nevešča uporaba pripomočkov je lahko tudi nevarna. Naš cilj plezanja na neko goro je, da nanjo varno splezamo s pomočjo svojih sposobnosti, zato jih moramo dvigniti na raven, ki jo zahteva gora, da ji bomo kos. S številnimi varnostnimi pripomočki in napeljanimi jeklenicami pa goro prilagajamo našim sposobnostim. Toda to po moje ni napredek, prej nazadovanje.
Kakšne so vaše izkušnje z reševanjem?
Po gorah sem veliko reševal naključno, ko sem se znašel na kraju nesreče in poskušal pomagati po najboljših močeh. Od vseh reševanj mi najbolj ostaja v spominu helikoptersko reševanje Tomaža Humarja iz stene Nanga Parbata v Pakistanu, od katerega te dni mineva dvanajst let. To je bila neverjetna zgodba.
Koliko je bilo upanja, da ga lahko rešite, ko je Tomaž zaprosil za pomoč?
Morda odstotek ali dva, vendar tega nisem upal nikomur povedati. To je bila moja silno pomembna izkušnja v življenju, namreč da je treba vztrajati in dati od sebe vse najboljše, da se morda tudi tisti prepotr
Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.