Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Priznanja

Tone Škarja: Priznanje je večpomenska beseda. Priznaš neko dejanje, drugo s priznanjem počastiš, in še kaj bi lahko dodali. A k stvari!

Najprej Roman Benet in Nives Meroi, zakonski in alpinistično plezalski par!
On zanimiv trbiški Slovenec, sicer italijanski državljan, a tudi posestniško z eno nogo tostran meje. Ves čas rahlo prisoten, predvsem po zaslugi Francija Savenca in njegovih »gore-ljudje«, a nikoli dovolj, da bi ga, pristnega Slovenca, vzeli za svojega.
So bile krive meje, ki v glavah trajajo dlje od tistih uradnih? Njegovo nezanimanje za članstvo pri PZS? Samorastnik, mogoče neodvisnež, neformalist? Kaki dve leti je, kar sem si preprosto rekel: »Roman Benet je Slovenec z največ osemtisočaki, prav dobro mu kaže tudi za zadnjega; kaj pa mi?«
Vprašal sem naše alpiniste. Vprašal tudi »gospodarja« našega Olimpa, kako ravnajo z drugimi slovenskimi športniki z one strani meje. Beležimo njihove rezultate kot slovenske dosežke, čeprav so v uradnih statistikah italijanski (ali kaki drugi), je bil odgovor. Če je Slovenec in se ima za Slovenca, je pač Slovenec. Navsezadnje je tako z izumitelji in drugimi strokovnjaki, tudi s prvo damo Amerike, torej …?
In ne nazadnje: že v knjigi Himalaja in človek (PZS 1956) in v uradni dvojezični preglednici naših himalajskih odprav Slovenci v Himalaji od 1954 do 2013 (PZS 2013) je kot prvi slovenski himalajec naveden Dinko Bertoncelj, po sili razmer takrat le argentinski državljan in član njihove odprave na Daulagiri leta 1954. Ne preostane nam nič drugega, kot da Romana Beneta in njegovih 14 osemtisočakov priznamo, jih pripnemo na prsi Slovenije in ga primerno počastimo (kot smo Dinka Bertonclja). Preberite knjigo Nives Meroi Ne pustim te čakati (Celjska Mohorjeva družba 2016), knjigo o odrekanju, o trpljenju, solidarnosti, požrtvovalnosti, ljubezni in o brezmejnem zaupanju, ki presega vse osemtisočake! Da sta hkrati prvi zakonski par, ki je prišel na vse osemtisočake skupaj in povrh še brez dodatnega kisika, je le še dodatna vrednost. Oba si zaslužita naše priznanje, saj sta pri 14 x 8000 nedeljiva celota.

Zdaj še drugi del! Komaj je Tomo Česen začel javnosti predstavljati svoja vzpona v severni steni Kumbakarne (Džanu 1989) in južni steni Lotseja (1990), so mu tuji poznavalci pričeli postavljati vprašanja, na katera ni vedno enako odgovoril. Logično, da smo se mu Slovenci enotno postavili v bran, saj je šlo v plezalskem smislu za največja himalajska dosežka, ki sta morala vzbujati tudi zavist. Ko pa je Messner posebej zanj ustanovil nagrado, a jo po letu dni preklical, pa po razkritju ponarejenih posnetkov iz zgornjega dela Lotseja, se je kal dvoma preselila tudi v domače loge, sicer v primerjavi s tujino s skoraj dveletnim zamikom. Od takrat zadeva (afera) ni nikoli povsem potihnila. Slovence je razdelila na vernike in dvomljivce, tuji strokovnjaki pa so ves čas brskali in raziskovali naprej. Stičišče prvotnega slavljenja in poznejšega oporekanja je bila osrednja francoska alpinistična revija Vertical, katere uredništvo se je čutilo najbolj izigrano. Rusi, ki so v Lotseju potegnili svojo smer desno od Jugoslovanske 1981 in Česnove 1990, so ob dvomu predvsem trdili, da poleg dobrih tri kilometre visoke stene v tako kratkem času ni mogel preplezati še petsto metrov dolgega in zelo delikatnega grebena do glavnega vrha in nazaj. Mnenjsko smo jih odpravili, da so oni pač zastareli »klasiki« in jim je moderni alpinizem še tuj. Kako je bilo to zmotno, se vidi iz poznejših ruskih uspehov v Himalaji. Japonci, ki so po dveh poskusih potegnili Jugoslovansko smer iz leta 1981 še za nadaljnjih 350 višinskih metrov do vršnega grebena, so se ključnega mesta – »Česnove stopnje« - izognili s stometrskim spustom v Rusko smer in po njej dosegli vršni greben (ki ga pa niso nadaljevali do glavnega vrha). Za ključno mesto v steni so menili, da ni preplezljivo, »vendar bi ga kak vrhunski plezalec mogoče le zmogel«. Zadnje, poldrugo leto trajajoče »forenzične« preiskave se je lotil Rodolphe Popier, alpinistični urednik Verticala, sodelavec večih revij in himalajske kronistke gospe Elizabeth Hawley. Prevod in original njegove raziskave je objavljen na »Gore in ljudje«. Dokazal je, da so vse fotografije iz zgornjega dela sposojene in nekatere tudi predelane, vse iz spodnjega dela pa so bile posnete v področju med Lotse Šarom in Imdža Tsejem (Island Peak) največ do višine 6500 m in nobena v »Česnovi smeri«. To sicer ni dokaz, da Česen ni preplezal Lotseja (isto velja za Kumbakarno), vendar je na eni strani tehtnice le njegova trditev, na drugi strani pa gora indicev (da uporabim forenziki strokovno primeren izraz) nasprotnega pomena. Da navsezadnje to »nikogar nič ne briga«, ne more veljati, saj sta bili obe odpravi reprezentančni in s strani PZS v celoti plačani. Njuna rezultata sta bila svetovnega pomena, svetovnega pomena pa so tudi navedena razkritja. Menim, da bi bila za zdaj najboljša rešitev suspenz obeh dejanj, torej umaknitev iz uradne evidence slovenskih himalajskih dosežkov, vendar ohranitev v arhivih kot še ne rešenih zadev. Da je to sicer breme za avtorja smeri, je logično, da pa vseeno ni tako hudo, naj nam bo v oporo mnenje naše strokovnjakinje in članice mednarodne olimpijske komisije za nepravilnosti v športu (doping, goljufije) na vprašanje v tej smeri, češ, kako hudo je za športnika, ko mu po desetletju ali več uradno prekličejo rezultat in kolajne. Rekla je, da je to sicer res, da pa mu tistega, zaradi česar se je zavestno spustil v tveganje, to pa je takratni blišč slave in pripadajoče ugodnosti, nihče ne more več vzeti. Preklic zadeva le stroko, takratna publika je pa že zdavnaj drugje, pri drugih »zvezdah«.

Imamo pa Slovenci srečo, da takrat – Lotse 1990 – še ni bilo zlatih cepinov. Prvo in po mojem mnenju doslej še najbolj zasluženo priznanje v obliki zlatega cepina sta prejela Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveno smer po južnem grebenu na Južno Kangčendzengo leta 1991. To je bil povsem čist vzpon na alpski način, spremljan od tal do vrha z daljnogledom in fotografsko v celoti dokumentiran.

Da končam z začetkom: Nives Meroi in Roman Benet sta svoj niz štirinajstih osemtisočakov začela leta 1998 z vzponom na Nanga Parbat in ga končala leta 2017 z Anapurno. Zaslužita si priznanje tudi s strani slovenske planinske organizacije.

Tone Škarja, maja 2017   


Prispevek je bil objavljen v tudi v letošnji poletni številki Planinskega vestnika
s pripisom:
Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije

 

 

 

Nives in Roman (foto Mire Steinbuch ...10.2013)

Kategorije:
Novosti Tuje ALP TUJ Vse objave

1 komentarjev na članku "Priznanja"

Franci Savenc,

26.07.17 09:16 Božidar Koren: Pozdravljen g. Savenc,

po dolgem času se vam spet oglašam. Glavni razlog za moje pisanje je članek Toneta Škarje v Planinskem vestniku v katerem se loteva po njegovem mnenju dveh perečih problemov slovenskega alpinizma. Mene je seveda bolj zanimalo njegovo mnenje o Romanovem problemu. Kjer najprej omeni vašo vlogo, da ga sploh v Sloveniji poznamo. Potem na kratko opiše kaj so po njegovem mnenju še ostali razlogi, da Roman med slovensko planinsko srenjo ni znan. Če bi se tu malo bolj poglobil bi lahko ugotovil, da je Roman veliko plezal in še pleza s primorskimi alpinisti, kot sta brata Podgornik in Tine Cuder s katerim v zadnjem času pleza predvsem slapove. Zelo tesne stike ima tudi z rateškimi alpinisti. Potem je bil v skupni odpravi s tržaškimi alpinisti. O tej odpravi je znani tržaški publicist in alpinist Dušan Jelinčič napisal tudi knjigo. Je pa res, da Romana formalnosti niso nikoli preveč zanimale. Z leti pa je spoznal, da bi mu kot zavednemu Slovencu veliko pomenilo priznanje matičnega naroda. Kar je delno že popravil minister za Slovence po svetu Gorazd Žmavc. / Je pa od Škarje hvalevredno, da kot nesporna avtoriteta pritiska na PZS, da Romanu in Nives da priznanje, ki sta si ga nesporno zaslužila. / Lep pozdrav / Božo Koren

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti